Jedro

Trditvenega in posledično dokaznega bremena, da toženec sporne nepremičnine ne zaseda in ne uporablja sorazmerno svojemu solastninskemu deležu (421/40000 in 1004/40000) – táko uporabo mu dovoljuje prvi odstavek 66. člena SPZ – tožeča stranka ni zmogla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 4.437,90 EUR in 46.601,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 5.394,47 EUR.

2.V pravočasno vloženi pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom višjega sodišča, podanim v sklepu II Cp 51/2022. Ni se opredelilo do vsebine Kupoprodajne pogodbe z dne 28.3.2008, ampak vztrajalo, da toženec uporablja svoje prostore in ne tujih. Priznava, da je s pogodbama iz leta 2005 in 2008 toženec pridobil solastninski delež 1425/40.000. Toženec ne more samovoljno določati, katere prostore v stavbi bo v okviru svojega solastninskega deleža uporabljal; kljub vsemu je omejen na predmet kupoprodajne pogodbe, dogovor z ostalimi solastniki, in to ne glede na to, da nepremičnina v naravi ni in ne more biti razdeljena. Moralo bi biti ugotovljeno, kolikšen del kletnih prostorov lahko toženec uporablja sorazmerno s svojim solastninskim deležem. Ni mogoče sklepati, da je A. A. vedela, kaj se v stavbi dogaja in da je s takratno uporabo soglašala. Toženec je vedel, da uporablja nekaj, do česar ni upravičen. V postopku zaradi motenja posesti je tožeča stranka s konkludentnim ravnanjem izrazila svoje nestrinjanje s tem, da tožena stranka uporablja prostore v kleti, kjer so tudi sanitarije. Ne najde povezave med dejanskim stanjem in prakso Vrhovnega sodišča RS, na katero se je sodišče sklicevalo. Sodišče se sklicuje na iste dokaze kot v prvotno izvedenem postoku in ni izvedlo dokaza z zaslišanjem nekaterih prič. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi toženca. Spregledano je, da toženec v nobeni kupoprodajni ali najemni pogodbi ni imel navedenih sanitarij. Nobene dokazne vrednosti sodišče ni dalo izpovedbi B. B.; neustrezno je ovrednotena pisna izjava A. A., pri čemer vsebina izjave ni preverjena z zaslišanjem te osebe. To je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Brez podlage je zaključek, da pisno izražena volja A. ni resnični prikaz tedanjih okoliščin, temveč posledica pomiritve A. A. z njenima sinovoma. A. A. v času sklepanja kupoprodajne pogodbe ni mogla vedeti, da je površina obeh poslovnih prostorov 68,08 m2 večja od tiste, ki je bila navedena v kupoprodajni pogodbi. Sprašuje se, na podlagi katerega dokaza je sodišče ugotovilo površino, ki jo ima v posesti toženec. Zavrača argumente za zavrnitev po pravni podlagi, torej brez izvedbe dokazov. Meni, da sodišče ni sprejelo izpovedi in se ni opredelilo: do dokazov z zaslišanjem C. C., Č. Č., D. D. o okoliščinah sklepanja pogodb in vpisa stavbe v kataster; do pisne izjave A. A. Ni res, da tožnik ni navedel lastnika mezanina. Sodišče nima strokovnega znanja za presojo izjav geodeta B. B. in dejstev s tega področja, zato je izpoved priče ocenjena arbitrarno. Ker si prostorov ni ogledalo, sodišče ni razjasnilo, kje se nahaja elektro omarica in dostop do klimatov. Stališče, da izvedba neizvedenih dokazov, vključno z izvedencem geodetske stroke, ni bila potrebna, pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodelovanje v postopku je bilo strankama onemogočeno, zato je kršena pravica tožeče stranke do izjavljanja in do kontradiktornega postopka. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno, odločitev arbitrarna. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka. Toženi stranki so neutemeljeno priznani stroški odgovora na pritožbo, s katero je tožeča stranka uspela.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče o zadevi odloča drugič. S sklepom II Cp 51/2022 z dne 18.2.2022 je izpostavilo temeljno vprašanje, ali je nepremičnina parc. št. 3206 k.o. ... – stavba E. 1 (v nadaljevanju sporna nepremičnina) razdeljena. Če je nepremičnina razdeljena, je lastnik posamezne etažne enote od osebe, ki zaseda njegovo nepremičnino, ali njen del, upravičen zahtevati uporabnino. Če je nepremičnina v solasti (ni razdeljena), lahko solastnik uporabnino zahteva, če ima kateri od solastnikov v posesti in uporablja večji del nepremičnine, kot znaša njegov solastninski delež. Tožeča stranka je bila pozvana, da poda enoznačna stališča o razdeljenosti nepremičnine.

6.V vlogi z dne 25.4.2022 se je tožeča stranka izjasnila, da nepremičnina ni razdeljena, v nadaljevanju pa vztrajala, da je toženec upravičen do uporabe solastne nepremičnine zgolj v obsegu, kot mu to dopušča njegov solastninski delež 1004/40.000, ki ga je pridobil s kupoprodajno pogodbo z dne 28.3.2008. Tudi v ponovljenem postopku tožeča stranka pri svojih trditvah o ne/razdeljenosti sporne nepremičnine ni bila dosledna. Kot predmet pogodbe z dne 28.3.2008 opredeljuje del sporne nepremičnine (del v izmeri 78,35 m2), kar je v nasprotju s predhodno nedvoumno podanim stališčem, da nepremičnina ni razdeljena. Če nepremičnina ni razdeljena, je predmet pogodbe lahko idealen solastninski delež in ne fizično določen del sporne nepremičnine.

7.Ni mogoče pritrditi trditvi, da je toženec upravičen do uporabe solastne nepremičnine zgolj sorazmerno svojemu solastninskemu deležu 1004/40.000, ki ga je pridobil s kupoprodajno pogodbo z dne 28.3.2008. Toženčev solastninski delež je večji (421/40000 in 1004/40000), na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v odločbi II Cp 51/2022. Na več mestih je tožeča stranka sicer navrgla, da toženec zaseda več kot znaša njegov celoten solastninski delež, vendar konkretnih trditev in dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče to dejstvo ugotavljati, ni podala. V pritožbi postavljena trditev, da toženčevo priznanje – da ima v posesti oba poslovna prostora v pritličju, kletne prostore in sanitarje ter 4,5 sodno stanovanje – kaže, da nepremičnino uporablja nesorazmerno svojemu solastninskemu deležu, je navržena. Trditvenega in posledično dokaznega bremena, da toženec sporne nepremičnine ne zaseda in ne uporablja sorazmerno svojemu solastninskemu deležu (421/40000 in 1004/40000) – táko uporabo mu dovoljuje prvi odstavek 66. čl. Stvarnopravnega zakonika – tožeča stranka ni zmogla.

8.Trditvi tožeče stranke, da je toženec s kupoprodajno pogodbo z dne 28.3.2008 v last pridobil fizično določen del nepremičnine parc. št. 3206 k.o. ..., tožena stranka pritrjuje. Ker tožena stranka soglaša, da je sporna nepremičnina razdeljena in da je bil predmet kupoprodajne pogodbe z dne 28.3.2008 prostorsko omejen del sporne nepremičnine, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da se je opredelilo tudi do trditev tožeče stranke, da toženec ne uporablja svojega dela sporne nepremičnine, ampak večjo površino. Razpravno načelo (7. čl. ZPP) sodišče obvezuje, da upošteva dejstva, ki jih navedeta obe pravdni stranki. Trditveno gradivo je namreč celota (pravočasno) podanih trditev obeh pravdnih strank. Na priznana dejstva je sodišče vezano, razen če bi šlo za priznanje dejstva z namenom nedovoljenega razpolaganja z zahtevkom (prvi odstavek 214. člena ZPP). Za tak primer ne gre, saj je urejanje obligacijskih razmerij prosto (2. čl. Obligacijskega zakonika).

9.Zahtevo za plačilo uporabnine je sodišče prve stopnje zavrnilo z argumentom, da 11.32 m2 površine predstavlja površino montažne premične galerije; sicer pa toženec uporablja iste prostore, kot jih je imel v najemu od leta 2000 oziroma od leta 2005 dalje in jih je s kupoprodajno pogodbo z dne 28.3.2008 kupil. Kvadratur kupljenih prostorov ni ugotavljalo. Sklicevalo se je na toženčevo dobrovernost pri uporabi prostorov, ki jih zaseda; torej, da jih uporablja kot svojo stvar, tožeča stranka pa vse do konca leta 2016 (8 let) toženca ni opozarjala, da uporablja več prostora (prostorov), kot jih je kupil. Tožbo zaradi izročitve v izključno posest je tožeča stranka vložila 15.1.2020 (listina A35). Od leta 2017 dalje je pri Okrajnem sodišču v Ljubljani v teku postopek zaradi vzpostavitve etažne lastnine II N 382/2017.

10.Te okoliščine opravičujejo zavrnitev zahtevka za plačilo uporabnine. Tožeča stranka priznava, da po svojih najemnikih (banki) del kletnih prostorov sama uporablja; motijo jo police in stvari, ki jih v te prostore namešča toženec ter dejstvo, da uporablja sanitarije. Tožeča stranka torej od uporabe kletnih prostorov ni povsem izključena; uporablja jih po svojem najemniku (banki). Golo dejstvo, da te in druge prostore prostore v kleti uporablja tudi toženec, ne zadošča za zahtevek za plačilo uporabnine. Toženec kletne prostore v sklopu katerih so tudi sanitarije, uporablja že leta dolgo na enak način. Tožeča stranka je leta dolgo tolerirala posestno stanje, kakršno obstaja.

11.Z dopisoma z dne 4.5.2016 in 30.11.2016 (listini A11 in A12) je tožeča stranka toženca pozivala, naj opusti uporabo dela sporne nepremičnine, kolikor jo zaseda več, kot je razvidna kvadratura s pogodbo z dne 28.3.2008 kupljenih poslovnih prostorov. Več let prej je vložila tudi tožbi, s katerima je skušala posamezne dele sporne nepremičnine in solastninske deleže pridobiti v last in posest. Obe tožbi sta bili zavrnjeni (P 1825/2013-II in P 1763/2013-II – listini B41, B 27 in B 28).

12.Tožeča stranka v tem pravdnem postopku – potem, ko spornih prostorov ni uspela pridobiti v last in posest – od toženca uveljavlja denarno odmeno za uporabo 68,08 m2 površine, kolikor po njeni oceni toženec uporablja več, kot je pridobil s kupoprodajno pogodbo z dne 28.3.2008. Materialna pravila, na podlagi katerih v tem postopku uveljavlja sodno varstvo (198 in 190. čl. Obligacijskega zakonika), niso ustrezna podlaga za ureditev spornega razmerja. Gre za pravo neupravičene pridobitve. Na neupravičeno pridobitev se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati, saj je tožena stranka svoj solastninki delež oz. svoj fizični del nepremičnine pridobila na pogodbeni podlagi. Ali je toženec s pogodbo z dne 28.3.2008 v izključno last pridobil površino dveh poslovnih prostorov s kletnimi prostori in sanitarijami, ki jih zaseda, več ali manj od 78,35 m2 površine, je rešljivo na podlagi stvarnopravnih pravil o pridobitvi lastninske pravice in varstva lastninske pravice (92. čl., 99. čl. in druga določila Stvarnopravnega zakonika). Na tej – stvarnopravni – podlagi v obravnavni zadevi ni mogoče odločati, saj tožeča stranka takega varstva ne uveljavlja in ustreznega zahtevka ni postavila. Ker ima tožeča stranka zaradi zatrjevanega prikrajšanja zagotovljeno pravno varstvo, s katerim bo njeno prikrajšanje – če obstaja – odpravljeno, ji pravnega varstva na področju neupravičene pridobitve ni mogoče nuditi. Pravna pravila 3. oddelka Obligacijskega zakonika (neupravičena pridobitev - členi 190 do 198) so namreč sredstvo za saniranje nepravičnosti. V pravni teoriji se kot podlaga za tovrstno varstvo navaja premik premoženja od ene osebe na drugo brez pravnega temelja, pravnega naslova ali poslovne kavze (podlage), ali pa je to obstajalo, pa je odpadlo. Kot povračilne zahtevke teorija našteva gestijske, kondikcijske in verzijske zahtevke. Gestija je opravljanje tujega dela brez pooblastitve; kondikcija je izpolnitev dolga, ki ga v resnici ni (pravni naslov ni bil resničen ali je pozneje odpadel); verzija je vsak drug dogodek, ki povzroči na eni strani okoriščenje, na drugi strani pa prikrajšanje brez pravnega temelja. Tožnikov zahtevek ne ustreza nobenemu od navedenih, saj se zatrjuje (pogodbeni) pravni temelj za prehod premoženja.

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

13.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sledilo navodilom pritožbenega sodišča o potrebnem materialno procesnem vodstvu, ki ga je pritožbeno sodišče sicer tudi že sámo izvedlo. Dejansko stanje je razjasnjeno. Dejstva, ki jih tožeča stranka izpostavlja v pritožbi, niso pravno odločilna dejstva: ali je toženec s pogodbo z dne 28.3.2008 v last pridobil vso površino, ki jo zaseda; ali je A. A. vedela za obseg toženčeve uporabe in s tako uporabo soglašala.

14.Zaslišanja prič ni bilo potrebno izvajati, ker se z njihovimi izpovedbami ne dokazujejo pravno odločilna dejstva. Npr. kako je F. F. v preteklosti uporabljal nepremičnino in kaj o uporabi v preteklosti in sklepanju pogodb vedo G. G., C. C. in H. H.; kakšna je bila pogodbena volja A. A. pri sklepanju pogodbe, kakšno je bilo njeno znanje slovenskega jezika ter kakšen je bil njen odnos s Č. Č.; kakšna je bila prava pogodbena volja pogodbenikov pri sklepanju pogodb; kako je B. B. določal etažne enote stavbe. Enako velja za pisno izjavo, ki jo je podala A. A. Nepotrebna bi bila postavitev izvedenca in ogled, saj – kot je razvidno iz zgoraj navedenih razlogov – ni potrebe po ugotavljanju površine etažnih enot, njihovih lastnikov, uporabnikov. Nepomembno je, kdo je lastnik mezanina. Ker dejstva, ki bi bila ugotovljena s temi dokazi, niso pravno pomembna, je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave in kontradiktornosti.

15.Površine stavbe, ki jo ima toženec v posesti, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, s pomočjo katerih dokazov je ugotovljena.

16.Dokazov glede višine uporabnine ni treba izvajati, ker zahtevek po temelju ni utemeljen.

17.Tudi ostale pritožbene navedbe za odločitev o pritožbi niso odločilne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP).

18.Odločitev o stroških postopka temelji na uspehu strank v postopku (prvi odstavek 154. čl. ZPP). Potrebni so bili tudi stroški odgovora na pritožbo zoper sklep II Cp 51/2022, zato je tožena stranka, ki se je zahtevka ubranila, upravičena tudi do povrnitve teh stroškov.

19.Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

-------------------------------

1 Če dejstva niso zatrjevana, jih ni mogoče dokazovati. Če sodišče predlaganih dokazov ne izvede, s tem ne krši načela kontradiktornosti postopka (III Ips 106/2001).

2 Odločba VS RS II Ips 516/2006

3 V pritožbi navaja: Glede na to, da skozi sporne proste dostopa do sefov banke X. d.d. in njihovih stražnikov, je več kot očitno, da je vsakršno zadrževanje, še manj pa skladiščenje blaga v spornih prostorih nezaželjeno oz. prepovedano, še manj pa skladiščenje blaga ... (7. stran pritožbe).

4 Dr. Stojan Cigoj, Obligacijska razmerja, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1978

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 66, 66/1, 92, 99 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212, 214, 214/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 198, 190

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.