1. 12. 2017

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Zlatana Kudića, Ljubljana, na seji 1. decembra 2017

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 283. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Pobudnik izpodbija v izreku tega sklepa navedeni akt. Navaja, da zoper njega teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani kazenski postopek št. X K 60007/2011. Pojasni, da je obtožnica, ki mu očita nadaljevano kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17 – v nadaljevanju KZ-1), nadaljevano kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom in prvim odstavkom 245. člena KZ-1 ter nadaljevano kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, z zavrnitvijo ugovora postala pravnomočna.[1] V zadevi, ki naj bi bila v fazi glavne obravnave, naj bi sodišče 27. 2. 2017 kljub nasprotovanju pobudnika dopustilo spremembo obtožnice. Pobudnik trdi, da je 10. 7. 2017 vložil ugovor pravne narave, v katerem je opozarjal, da očitki tožilstva nasproti pobudniku v času KZ-1, ki je veljal do 1. 11. 2008, niso bili določeni kot kaznivo dejanje. Predsednica senata kljub vlogi pobudnika naj kazenskega postopka ne bi ustavila, temveč naj bi na glavni obravnavi 23. 8. 2017 pojasnila, da je obtožnica pravnomočna in da bo na podlagi pravnomočne obtožnice nadaljevala z dokaznim postopkom. Pobudnik trdi, da je prvi odstavek 283. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v neskladju z 22. in s 25. členom Ustave. Glavni očitek pobudnika je, da je izpodbijana zakonska ureditev, ki obdolžencu ne omogoča, da bi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico vložil pritožbo, v neskladju s pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave. Pobudnik navaja, da obdolženec v taki procesni situaciji nima drugih pravnih sredstev, temveč naj bi se postopek, pa čeprav pogojev za nadaljevanje kazenskega postopka mogoče tudi naj ne bi bilo, nadaljeval vse do izdaje sodbe. Zoper odločitev, ki jo senat sprejme na podlagi 277. člena ZKP, torej kadar odloči, da se obtožba ne dopusti in se kazenski postopek ustavi, pa naj bi imel tožilec na podlagi prvega odstavka 283. člena ZKP pravico vložiti pritožbo. Ko gre torej za situacijo, da obdolženec z ugovorom uspe in gre s tega vidika za neugodno odločitev za tožilca, naj bi imel ta pravico do pritožbe, o kateri odloči višje sodišče. Ko pa naj bi senat zavrnil ugovor obdolženca zoper obtožnico, kar naj bi pomenilo, da gre za neugodno odločitev zanj, saj se kazenski postopek nadaljuje, pa naj obdolženec pravice do pritožbe ne bi imel. S tem naj bi bil tudi v neenakem položaju do tožilca, ki pa naj bi pritožbo zoper odločitev senata, da se obtožba ne dopusti in da se kazenski postopek ustavi, imel. Zato naj bi bila ureditev v neskladju tudi z 22. členom Ustave. Pobudnik meni, da z navedenim izkazuje pravni interes, saj naj bi utemeljil, zakaj prvi odstavek 283. člena ZKP neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

2.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

3.Po (novejši – od leta 2007) ustavnosodni presoji je v primerih, ko pobudnik vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona, ki ne učinkuje neposredno (kar pomeni, da brez vmesnega posamičnega akta ne vpliva na pravni položaj posameznika), njegov pravni interes za presojo ustavnosti odvisen od izpolnjenosti pogojev za obravnavo hkrati vložene ustavne pritožbe.[2]

4.Izpodbijana določba, ki je procesne narave, ne učinkuje neposredno. Ustavno sodišče je že v sklepu št. U-I-54/06 z dne 27. 5. 2009 (Uradni list RS, št. 47/09, in OdlUS XVIII, 25) poudarilo, da morajo naslovniki pravnih norm domnevne kršitve človekovih pravic (vključno s kršitvami, ki temeljijo na predpisu, ki je v neskladju z Ustavo) vedno, ko je to mogoče, poskusiti odpraviti že pred pristojnimi sodišči. Neposredni pravni interes za pobudo bi pobudnik izkazal šele, če bi tudi sodišče izpodbijane določbe razlagalo na način, ki je po mnenju pobudnika v neskladju z Ustavo, in bi na tej podlagi njegovo pritožbo zavrglo (ter pod nadaljnjim pogojem, da bi zoper tako odločitev izčrpal vsa pravna sredstva in nato vložil še ustavno pritožbo). Šele tedaj bi namreč izpodbijane določbe imele učinek na pritožnikov pravni položaj.[3] Po drugi strani pa bi bilo s tem zagotovljeno tudi, da bi Ustavno sodišče pri presoji ustavne skladnosti zakona imelo na razpolago razloge, ki so jih že sprejela redna sodišča (tako npr. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 79).

5.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in Marko Šorli. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Jadranka Sovdat Predsednica

[1]Glej sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 40438/2014 z dne 9. 10. 2015, ki ga pobudnik prilaga pobudi.

[2]V zvezi s tem glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82).

[3]Ustavno sodišče je podobno situacijo obravnavalo v zadevi št. U-I-54/06, v kateri so pobudnice (banke in hranilnice) vložile pobudo za presojo ustavnosti predpisa, ki jim je nalagal neodplačno posredovanje podatkov. Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da predpis ne učinkuje neposredno ter da bi pobudnice morale predhodno v sodnih postopkih od upravičenih prejemnikov podatkov zahtevati plačilo stroškov. Podobno je Ustavno sodišče odločilo tudi v zadevi št. U-I-77/11 (sklep z dne 19. 5. 2011). Glej tudi sklep št. U-I-92/16 z dne 12. 9. 2016.