Jedro

Zgrešena pasivna legitimacija ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Za škodo, povzročeno z javnim glasilom, odgovarjata odgovorni urednik javnega glasila in njen izdajatelj.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 19.3.2009 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje in zavrglo predlog tožnika za razširitev tožbe na tožence, navedene v 2. točki izreka sklepa. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je zavrnilo, ker je štelo, da gre za očitno neupravičen razlog (2. odstavek 120. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 73/07; UPB 3; št. 45/08). Razširitev tožbe pa je zavrglo, ker ni bila predlagana do konca glavne obravnave, kot to določa 2. odstavek 191. člena ZPP.

Zoper sklep se je pritožil tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da se vrnitvi v prejšnje stanje ugodi in z eventualno tožbo proti eventualnim sospornikom dokončno reši razmerje med strankami. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje končalo glavno obravnavo 20.2.2009 in da ni imel dovolj možnosti in pogojev, da bi na omenjenem naroku detaljno pregledal celotni drugopis posredovanih podatkov Ministrstva za kulturo, med katerimi je izredno veliko novih dejstev in novih dokazov. Ker je bila glavna obravnava končana, ni imel več možnosti predlagati nove dokaze in nova dejstva, čeprav jih brez svoje krivde ni mogel predlagati prej. Šele na podlagi posredovanih podatkov Ministrstva za kulturo je izvedel, da ne gre v primeru medija P. za isti medij, čeprav mu je pred vložitvijo tožbe Ministrstvo za kulturo dalo ustno drugačno informacijo. Na podlagi posredovanih podatkov ugotavlja, da je eden od treh ustanoviteljev družbe P., d.o.o., družba R., d.o.o., ki pa ni bila vpisana v evidenco pri Ministrstvu za kulturo kot izdajatelj medija P.. Vrnitev v prejšnje stanje je predlagal v okviru 8-dnevnega roka, podeljenega na naroku 20.2.2009, kar sodišče prve stopnje sicer šteje kot pravočasen predlog, ocenjuje pa, da ni upravičen. Poudarja, da je brez svoje krivde zamudil rok za vložitev tožbe proti tožencem, ki bi jih moral zajeti z eventualnim sosporništvom in je zato predlagal, da se postopek vrne v stanje, preden je bila tožba vročena tožencem. S tem bi bili eventualni sosporniki na podlagi 192. člena ZPP zajeti s tožbo. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, saj eventualno sosporništvo temelji na 192. členu ZPP in ne na 191. členu ZPP. Ker je predlagal, da se zadeva vrne v stanje, preden je tožba vročena tožencem, za spremembo po 185. členu ZPP ni potrebna privolitev tožencev. Za rešitev primera, ki bi bil čimbolj skladen s predmetno zadevo, je zaprosil strokovnjake Pravne fakultete v Ljubljani, ker ni našel sodne prakse in prilaga njihov odgovor.

Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe za znesek 2.206.793,62 EUR. Z izpodbijano sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da so mu toženci dolžni solidarno plačati znesek 2.187.297,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2001 do plačila. Hkrati je odločilo, da je dolžan tožnik tožencem plačati stroške pravdnega postopka v znesku 12.750,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da toženci niso pasivno legitimirani, saj je bila v spornem času (15.1.2001) oddaja „U“ predvajana in oddajana v okviru programa P. izdajateljev družb M. in T. R., ki so bili vpisani v evidenci javnih glasil pod registrsko štev. 127 a in ne izdajatelja P., d.o.o., vpisanega v evidenci javnih glasil pod registrsko štev. 197a.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena ZPP. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi v sodbi so nejasni in med seboj v nasprotju. Opozarja na nejasnosti, nasprotja in nepravilne ugotovitve sodišča prve stopnje na osmi do deseti strani sodbe, kar po njegovem predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ugotavlja, da je med strankama sporno, kdo je izdajatelj medija P., preko katerega je bila predvajana sporna oddaja. Ali izdajatelji, vpisani v evidenco javnih glasil pod štev. 127 a, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ali izdajatelji, vpisani v evidenco javnih glasil pod številko 197 a, pri čemer vztraja v pritožbi. Noben od izdajateljev javnih glasil medija P., vpisanega pod 127 a in 197 a, ni imel izdanega radijskega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da so bila radijska dovoljenja izdana trem družbam izdajateljicam in sicer T.59, d.o.o., M. 1, d.o.o., in R.N. G., d.o.o., ni pa upoštevalo, da izdana radijska dovoljenja niso dovoljevala predvajanja javnega glasila P. Predvajanje je bilo nezakonito. Ocenjuje, da je pomemben podatek, kolikokrat in v kakšnih vlogah so nastopale družbe izdajateljice 15.1.2001, s čimer dokazuje, da so bile družbe vpisane v evidence javnih glasil in sicer družba M. 1, d.o.o., z medijem M. – P., vpisana v evidenco javnih glasil pod registrsko št. 55 a, družba T.59, d.o.o., z medijem T.59 – P., vpisana v evidenci javnih glasil pod registrsko štv. 51 a in družba R.N. G., d.o.o., z medijem R. – P., vpisana v evidenci javnih glasil pod registrsko št. 55 b in da kot lastniki radijskih dovoljenj niso stvar tega postopka. Stvar tega postopka je le medij P., vpisan v evidenci javnih glasil pod št. 197 a izdajatelja P., d.o.o., Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ena od ustanoviteljic družbe P., d.o.o., družba R. N. G., d.o.o., saj je to družba R., d.o.o., ki je druga pravna oseba kot R. N. G. d.o.o.. Izdajatelji medija P., vpisanega pod evidenco 127 a, so štirje, tudi družba E., vpisana v evidenci javnih glasil pod št. 127 c, ki nikoli ni imela izdanega radijskega dovoljenja. Družba R., d.o.o., je dala lažno soglasje, da je izdajatelj javnega glasila z imenom R.- P., saj je iz evidence razvidno, da se javno glasilo imenovalo R. – P.. Napačna je ugotovitev sodišča, da javno glasilo P., ki je bilo vpisano v evidenco javnih glasil pod registrsko št. 197 a, programa v spornem času ni moglo izdajati, ker ni imelo radijskega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tudi izdajatelji medija oziroma javnega glasila P., vpisanega v evidenco javnih glasil pod registrsko št. 127 a, niso imeli radijskega dovoljenja. Dejstvo je, da je bilo javno glasilo oziroma medij P. z oddajo „U“ predvajano in oddajano, pri čemer so družbe ravnale nepravilno in nezakonito, ker so omogočile prenos in oddajo javnega glasila preko oddajnikov z radijskimi dovoljenji, ki jim tega niso dovoljevala. Izdajatelji medija, vpisanega v evidenco javnih glasil 127 a, niso pridobili radijskega dovoljenja za predvajanje javnega glasila 127 a in zanj tudi niso zaprosili. Izdajatelj medija 197 a pa je po vpisu medija P. v evidenco javnih glasil 8.6.1999 zaprosil za spremembo radijskega dovoljenja in ga 23.3.2001 dobil. Takrat so prenehala radijska dovoljenja prejšnjim lastnikom T.69, d.o.o., R. N. G., d.o.o., in M., 1 d.o.o.. Opisuje okoliščine po 23.3.2001 in ugotavlja, da družba P., d.o.o., ni postavila formalnega odgovornega urednika, ker ni imela zaposlenih. Delo odgovornega urednika je zato morala zagotoviti družba, ki je bila dejanski izdajatelj medija P. 197 a, to pa je bila družba P.P. z dejanskim odgovornim urednikom T. P., ki formalno ni bil odgovorni urednik, dejansko pa je bil, saj je bil direktor informativnega programa dejanskega izdajatelja P.P., d.o.o., medija P.. Poudarja, da so izdajatelji medija P. vpisani pod št. 127 a ustanovitelji družbe P., d.o.o.. M. P. niso izdajale štiri družbe izdajateljice, vpisane v evidenci javnih glasil pod registrsko št. 127 a, pač pa formalno družba P., d.o.o., brez odgovornega urednika, pod št. 197 a. Ker pa družba P., d.o.o., v spornem času še ni pridobila radijskih dovoljenj, so v impresumu navedli tri družbe ustanoviteljice izdajateljice, ki so se izkazovale in identificirale kot RTV organizacije, ki oddajajo program P.. S tem je dokazana pasivna legitimacija druge tožene stranke, kar bi moralo sodišče upoštevati.

Toženci na pritožbo zoper sklep niso odgovorili, v odgovoru na pritožbo zoper sodbo pa so predlagali njeno zavrnitev.

Pritožbeno sodišče je upoštevalo le navedbe toženca v pritožbi, ne pa v drugih vlogah, ki so bile podane po poteku pritožbenega roka. Odgovor na odgovor tožene stranke na pritožbo v ZPP ni predviden.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep: Vrnitev v prejšnje stanje je procesnopravni inštitut, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se vzpostavi prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje lahko stranka predlaga (116. člen ZPP), če zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da zgrešena pasivna legitimacija, kar je kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje navajal tožnik, ne more predstavljati takega dejanja. Gre za očitno neutemeljen razlog, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, in je zato odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnikov predlog zavrnilo, pravilna (120. člen ZPP). Tudi mnenje pravnega strokovnjaka, na katerega se tožnik sklicuje v pritožbi (priloga A 87), ne nudi podlage za drugačno odločitev. Pravilni opredelitvi strank so namenjeni drugi instituti ZPP. Tožnik, ki zgreši pasivno legitimacijo, ima možnost pod pogoji 191. člena ZPP tožbo razširiti na novega toženca oziroma uporabiti procesni inštitut eventualnega sosporništva (192. člen ZPP), ki ga je tudi tožnik uporabil. Tožnik tožbe ni razširil na nove tožence (2. odstavek 191. člena ZPP), temveč je uporabil inštitut eventualnega sosporništva (192. člen ZPP), kot pravilno opozarja v pritožbi. Ne glede na to je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je zahtevek vložil po zaključku glavne obravnave. Ob smiselni uporabi 2. odstavka 191. člena ZPP bi tožnik moral tožbo proti eventualnim sospornikom vložiti pred zaključkom glavne obravnave (zaključek obravnave 20.2.2009). S podelitvijo 8-dnevnega roka tožniku, da odgovori na navedbe tožene stranke, in v katerem je tožnik tožbo razširil na eventualne sospornike, si je sodišče, po že zaključeni glavni obravnavi, pridržalo le odločitev. V pojasnilo pritožniku pritožbeno sodišče še dodaja, da je iz njegovega dopisa sodišču z dne 27.3.2009 razvidno, da je tožbo, vloženo proti eventualnim sospornikom, obravnavalo kot novo tožbo (III P 716/2009), kar pa je tožnik ocenil kot pomotni vpis.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo: Za škodo, povzročeno z javnim glasilom (potrditvi tožnika mu je bila škoda povzročena 15.1.2001 v oddaji „U“ predvajani preko medija P. s posredovanjem neresničnih in nepreverjenih informacij javnosti), odgovarjata, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, odgovorni urednik javnega glasila in njen izdajatelj. Zakonsko podlago predstavlja 3. odstavek 30. člena Zakona o javnih glasilih (Ur. l. RS, št. 18/1994; ZJG), ki je veljal do 25.6.2001, to je v času predvajane sporne oddaje, in 170. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami in dopolnitvami; ZOR), ki ga je treba uporabiti na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za razmerja, nastala pred 1.1.2002. Za vprašanje pravilnosti odločitve glede pasivne legitimacije je zato odločilno le, kdo je bil odgovorni urednik in kdo je bil izdajatelj oziroma so bili izdajatelji javnega glasila P. v času predvajane sporne oddaje. Pritožbeno sodišče bo zato odgovarjalo le na tiste pritožbene trditve, ki imajo vpliv na pravilnost ugotovitve pasivne legitimacije (odločilna dejstva), glede drugih trditev pa se ne bo opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Po ugotovitvi sodišča prve stopnje so 15.1.2001 oddajo „U“ predvajali in oddajali v okviru programa P. izdajatelji družb M. 1, T.59 in R., ki so bili vpisani v evidenci javnih glasil pod registrsko št. 127 a. Navedeni izdajatelji so skupaj izdajali oddajo „U“, ki so jo oddajali preko medija P. in na področju, za katerega so imeli veljavna radijska dovoljenja. Pritožnik temu nasprotuje in v pritožbi vztraja, da je bila sporna oddaja predvajana v okviru programa P., izdajatelja družbe P., d.o.o., vpisani v evidenci javnih glasil pod št. 197 a. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju sklicuje na njegove prepričljive in jasne razloge. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in obrazložilo vsa odločilna dejstva, razlogi so jasni in niso sami sabo v nasprotju. Pritožbeno nizanje nejasnosti in nasprotij se ne nanaša na odločilna dejstva, delno pa meri na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Napačen zapis na osmi strani sodbe, na katerega opozarja pritožnik, da je bil decembra 1995 pod zaporedno št. 197 a (pravilno pod zaporedno št. 127 a) vpisan medij P., katerega izdajatelji so bile družbe M., T.59, R. in E., predstavlja očitno pisno pomoto (ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve), saj v nadaljevanju obrazložitve (9. stran sodbe) pravilno navaja številko 127 a. Tudi iz evidence javnih glasil, na katero se sodba sklicuje, je razvidno, da so omenjeni izdajatelji medija P. vpisani pod zaporedno št. 127 a in ne 197 a. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti po uradni dolžnosti upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP).

Odločilna dejstva, na katera je sodišče prve stopnje oprlo ugotovitev, da ni podana pasivna legitimacija (tožnik je kot odgovornega urednika P. navajal T. P. kot izdajatelja P., d.o.o., in kot ustanovitelja P.P., d.o.o.) so: da so bile preko javnega medija P. 15.1.2001 v oddaji „U“ v javnost posredovane, potrditvi tožnika, neresnične in nepreverjene) informacije; da je iz evidence javnih glasil razvidno, da je bilo decembra 1995 pod zaporedno št. 127 a vpisano javno glasilo P., katerega izdajatelji so bile družbe M., T.59, R. in E.; da je iz evidence javnih glasil razvidno, da je bilo 8.6.1999 pod zaporedno št. 197 a vpisano javno glasilo P., katerega izdajatelj je družba P., d.o.o.; da so ustanovitelji 8.4.1999 ustanovljene družbe P., d.o.o., T.59, R. in M. 1; da javno glasilo P., kot je razvidno iz ročne evidence javnih glasil, vpisano pod 127 a, v času veljave ZJG ni bil izbrisan; da so bila pravnim prednikom družbe P., d.o.o., izdana v obdobju 1999 do 2001 le radijska dovoljenja, ki so bila veljavna na dan 15.1.2001; da je P., d.o.o., pridobil radijsko dovoljenje 23.3.2001; da so izdajatelji T.59, d.o.o., M. 1, d.o.o. in R. N. G., d.o.o., v spornem času izdajali skupaj oddajo „U“, ki so jo oddajali preko medija P., na področju, za katerega so imeli veljavna radijska dovoljenja, poleg tega pa so izdajali svoje programe z nazivi T.59 – P., M. – P. in R. – P., ki so bila vpisana v evidenco javnih glasil pod registrsko št. 35 b, 51 a in 55 a; da P.P., d.o.o., 15.1.2001 ni bila izdajatelj javnega glasila P., saj je navedena kot ustanovitelj šele od 8.12.2003 (po že predvajani sporni oddaji); da je bilo na koncu sporne oddaje objavljeno med drugim, da je direktor T. P., da je bila oddaja v produkciji M., T.59 in R. in da je urednica Z. J. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ugotovljena odločilna dejstva nudijo podlago za zaključek, da je bila sporna oddaja 15.1.2001 predvajana v okviru medija P. izdajateljev, vpisanih v evidenci javnih glasil pod št. 127 a. Radijska dovoljenja se izdajajo subjektom oziroma izdajateljem, in ne javnemu glasilu. Tožnik, ki v pritožbi vztraja, da je bila sporna oddaja predvajanja preko javnega glasila P. izdajatelja, vpisanega v evidenci pod 197 a, je očitno že sam ugotovil, da je pasivno legitimacijo zgrešil, saj je (po zaključku glavne obravnave) predlagal vrnitev v prejšnje stanje in je razširil tožbo na izdajatelje medija P., vpisane pod 127 a, kot eventualne tožence (vloga 28.2.2009). V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (sodišče prve stopnje ga je sicer zavrnilo) navaja, da je 18.2.2009 izvedel, da medij P., vpisan v evidenco javnih glasil pod št. 127 a, ni isti medij, kot medij P., vpisan v evidenci javnih glasil pod št. 197 a. Pojasnil je, da na podlagi dopisa Ministrstva za kulturo z dne 12.2.2009 in priložene dokumentacije ugotavlja, da obstaja dvom, ali je bila sporna oddaja predvajana v mediju P. vpisanem v evidenci javnih glasil pod št. 127 a ali pod št. 197 a. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku moralo ugotavljati, ali je izdajatelj medija P., preko katerega je bila posredovana sporna oddaja, P. d.o.o., ki jo kot toženko navaja tožnik. Ob ugotovitvi, da P., d.o.o., ni pasivno legitimirana, ni pomembno, koga izmed izdajateljev bi moral tožnik tožiti (pritožbene trditve, da je kot izdajatelj medija P., vpisanega v evidenci javnih glasil pod registrsko št. 127 a, vpisana tudi družba E., ki ni imela izdanega radijskega dovoljenja).

Pasivno legitimiran je izdajatelj javnega medija, zato ob dejstvu, da se družbe M. 1, d.o.o., T.59, d.o.o., in R., d.o.o., niso vpisale kot izdajateljice javnega glasila P., vpisanega pod št. 197 a, temveč se je kot izdajateljica vpisala družba P., d.o.o., ki so jo sicer prej omenjene družbe ustanovile, ne pomeni, kot trdi tožnik, da je javno glasilo P. formalno izdajala družba P., d.o.o., pri čemer so v impresumu navedene tri družbe izdajateljice zato, ker družba P., d.o.o., v spornem času še ni pridobila radijskih dovoljenj.

Ob dejstvu, da je bila sporna oddaja predvajanja 15.1.2001, je nepomembno (ne gre za odločilna dejstva) dogajanje po 13.3.2001, na katerega se sklicuje pritožnik (da je bilo izdajatelju P., d.o.o., vpisanem v evidenci javnih glasil pod št. 197 a, 23.3.2001 izdano radijsko dovoljenje, s katerim so prenehala radijska dovoljenja prejšnjim lastnikom T.59, d.o.o., R. N. G., d.o.o. in MM., d.o.o.).

Nepomembno je tudi, koliko in v kakšnih vlogah so nastopale izdajateljice medija, vpisanega pod št. 127 a, kar pritožnik prikazuje na 4. strani in 5. strani pritožbe in s čimer dokazuje, da so bile izdajateljice vpisane v evidenci javnih medijev pod št. 55 a, 51 a in 35 b. Ob neizpodbijani ugotovitvi, ki temelji na listinski dokumentaciji (radijska dovoljenja v prilogi A 55), da so izdajatelji medijev, vpisanih pod št. 127 a, imeli 25.1.2001 izdana radijska dovoljena (dovoljenje se izda izdajatelju in ne javnemu glasilu) in da so v spornem času skupaj (v koprodukciji) izdajali oddajo „U“ preko medija P., izdajatelj medija P., vpisanega pod št. 197 a (družba P., d.o.o.) pa takrat še ni imela radijskega dovoljenja, se kot pravilna izkaže ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila sporna oddaja predvajana v okviru programa P., izdajanega preko medija, vpisanega v evidenci javnih glasil pod št. 127 a. Vprašanje, ali je bilo razširjanje preko medija P. preko radijskih postaj z radijskimi dovoljenji 35 b, 51 a, 55 a (C 2) zakonito ali ne, oziroma ali so bile družbe izdajateljice z omenjenimi radijskimi dovoljenji upravičene izdajati preko medija P., na odločitev, kdo so izdajatelji javnega glasila P., ne vpliva, in zato ne gre za odločilno dejstvo. Ravno tako ni pomembno kdo je bil ustanovitelj družbe P., d.o.o., ali R., d.o.o., kot trdi tožnik, ali R.N.G., kot ugotavlja sodišče in tudi ne kako je prišlo do ustanovitve družbe P., d.o.o. (ali je družba R., d.o.o., dala lažno soglasje, da je izdajatelj javnega glasila z imenom R. – P.).

Družba P.P., d.o.o., v času predvajane oddaje ni bila izdajatelj javnega glasila P. (kot ustanovitelj je navedena dne 8.12.2003), zato ni pasivno legitimirana, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Pravno neupoštevno je pritožbeno prikazovanje, da je P.P., d.o.o., pasivno legitimirana, ker je dejanski izdajatelj medija P., saj sta njeni ustanoviteljici družbi M. 1, d.o.o.,in T.59, d.o.o.. Posledično tudi ni utemeljen zaključek pritožnika, da je T. P. odgovorni urednik medija P. zato, ker je bil od leta 1995 do avgusta 2004 direktor in urednik informativnega in športnega programa P.P., d.o.o..

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbama ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Stroškov tožencev z odgovorom na pritožbo pritožbeno sodišče ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP) in je zato odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.