Jedro

Kljub obstoju sodne prakse, ki rešuje zadevno pravno vprašanje, se sme sodišče države članice obrniti na SEU, če meni, da je to primerno, okoliščina, da so bile določbe, katerih razlaga se zaproša, že razložene, pa ni ovira, da SEU ne sprejme nove odločitve.

Glede na to, da sme predhodno vprašanje postaviti tudi sodišče prve stopnje, da ga je postavilo že Vrhovno sodišče, da je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, da je tudi odločitev v obravnavani zadevi odvisna od že postavljenega vprašanja, in da sodba SEU zavezuje vsa sodišča države članice, je v analogni uporabi 113.a člena ZS podana podlaga za prekinitev postopka, ne da bi sodišče prve stopnje tudi samo pri SEU vložilo predlog za predhodno odločanje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišče prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnik je 7. 7. 2023 vložil tožbo za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 22. 3. 2006 in plačilo razlike med tem, kar je na podlagi kreditne pogodbe plačal in kar je prejel. Obveznosti po pogodbi je predčasno odplačal v letu 2014.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek, v katerem tožnik uveljavlja zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in plačilo zneska v višini razlike med tem, kar je plačal in kar je prejel na njeni podlagi.

3.Tožnik v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj ga pritožbeno sodišče odpravi.

Razlogi v sklepu se nanašajo le na dajatveni zahtevek. O prekinitvi postopka glede odločitve o ničnosti pogodbe sodišče ni podalo razlogov. V tem delu je zahtevek že zrel za razsojo in lahko sodišče izda o njem delno sodbo ali vsaj nadaljuje postopek.

Razlog za prekinitev ni podan niti glede dajatvenega zahtevka. Ker je o identični zadevi Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) že odločilo v sodbi C-520/21, ni pričakovati, da bo o predhodnem vprašanju, ki ga je postavilo Vrhovno sodišče, odločilo drugače. Razlogi VS RS so zmotni. Poleg tega se obravnavana zadeva bistveno razlikuje od zadeve, v kateri je Vrhovno sodišče postavilo predhodno vprašanje. V tisti zadevi je toženka ravnala le objektivno nepošteno. V tej zadevi pa je ravnala v nasprotju s temeljnimi moralnimi načeli, saj je s predstavitvijo, da sklenjeni kredit ni nič bolj tvegan od kredita v domači valuti, tožnika grobo zavedla. Na podlagi 2. odst. 87. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) bi bilo zato treba toženkin zahtevek zavrniti ali vsaj tožniku priznati zamudne obresti od dneva pridobitve.

Ker se o stališčih iz izpodbijanega sklepa ni imel možnosti izreči, mu je kršena pravica do izjave. Množično prekinjanje postopkov bo drastično prispevalo k sodnim zaostankom in poseglo v pravico strank do sojenja v razumnem roku. Postopki so že sedaj nesorazmerno dolgi.

4.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. V obravnavani zadevi ni podlage za izdajo delne sodbe, izdaja vmesne sodbe pa je v diskreciji sodišča. Pritožbene navedbe o zmotnosti argumentov v predlogu Vrhovnega sodišča niso utemeljene. Tožnik ni dokazal, da bi bil ta primer drugačen od primera, v katerem je Vrhovno sodišče prekinilo postopek.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.S tožbo, vloženo 7. 7. 2023, tožnik zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene v marcu 2006, in plačilo v višini razlike med prejetim in plačanim na podlagi pogodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7.Odločitev o prekinitvi postopka temelji na ugotovitvah, - da je za odločitev o denarnem zahtevku in toženkinem pobotnem ugovoru treba uporabiti pravo Evropske unije, - da je vprašanje, ki ga je v predlogu za predhodno odločanje v zadevi II Ips 14/2025 postavilo Vrhovno sodišče, odločilno tudi za presojo v tej zadevi in - da je prekinitev smotrna in skladna z načelom ekonomičnosti postopka (preprečitev nepotrebnih dodatnih stroškov strank).

8.Ker odločitev o prekinitvi postopka vpliva na uresničevanje pravic pravdnih strank v postopku, je sodišče tudi v primeru, kadar odloči o prekinitvi zaradi predložitve predhodnega vprašanja na SEU, dolžno stranki seznaniti s svojo namero in jima dati možnost, da se o tem izrečeta. Prav je, da je stranki ta možnost dana pred sprejetjem odločitve. V takem primeru so lahko v odločitvi sodišča pretehtana tudi stališča in argumenti strank. V obravnavani zadevi je pritožnik z uresničitvijo pravice do pritožbe to možnost pridobil. Pravica do izjave mu je bila s tem zagotovljena.

9.V skladu s 113.a čl. ZS lahko sodišče v primeru, ko je odločitev odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti, izda sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje SEU, postopek pa - ob smiselni uporabi pravil ZPP o prekinitvi postopka - prekine do prejema predhodne odločbe. Dotlej sme opravljati samo tista procesna dejanja in sprejemati samo tiste odločitve, ki ne dopuščajo nobenega odlašanja in niso vezana na vprašanja, ki se tičejo predhodnega odločanja, ali ne urejajo pravnega razmerja dokončno.

10.Tako 113.a čl. ZS kot pravila ZPP, ki urejajo prekinitev postopka, se nanašajo na postopek kot celoto. Predmet postopka je z vložitvijo tožbe in postavitvijo zahtevkov opredelil tožnik. Presoja o tem, ali bo o vseh zahtevkih odločilo z eno odločbo ali o posameznih zahtevkih izdalo delno sodbo, je v domeni sodišča (314. čl. ZPP). Eno izmed vodil v tej presoji je tudi načelo ekonomičnosti postopka, v skladu s katerim si mora sodišče prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški (1. odst. 11. čl. ZPP).

11.Pritožbene navedbe ne utemeljujejo sklepanja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo vseh vidikov, pomembnih z vidika ekonomičnosti postopka. Ob dejstvu, da je bila sporna pogodba že pred vložitvijo tožbe izpolnjena, pritožnik ni navedel, kakšno korist pričakuje od delne odločitve o ugotovitvi njene ničnosti. Poleg tega načelo ekonomičnosti ni spoštovano že v primeru, ko je postopek izveden čim hitreje, ampak je - kot je opozorila tudi toženka v odgovoru na pritožbo - pomemben tudi stroškovni vidik. Ločeno obravnavanje zahtevkov privede do pomnožitve pravnih sredstev in s tem večjih stroškov. O tem vidiku se pritožnik ni izrekel. Nenazadnje pa ni izkazano niti to, da je nabor dokaznih sredstev, potrebnih za odločitev o vsakem od zahtevkov, povsem različen.

12.Pritožbeno nasprotovanje stališču sodišča prve stopnje, da vprašanje, ki ga je postavilo Vrhovno sodišče v predlogu za predhodno odločanje, v obravnavani zadevi ni pomembno, ni utemeljeno. Vprašanje v zahtevi se nanaša na primere, v katerih banka ni ravnala nepošteno v subjektivnem smislu in pogodba ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom. Svoje stališče, da je banka ravnala v nasprotju s temeljnimi moralnimi načeli, pritožnik opira na procesno gradivo in svoje razumevanje sodne prakse, a mu toženka nasprotuje, sodišče prve stopnje pa se o tem še ni izreklo.

13.Podlage za spremembo odločitve ne daje niti pritožbeno stališče, da je v sodbi SEU C-520/21 že podan odgovor na dileme, vsebovane v predlogu Vrhovnega sodišča za predhodno odločanje. Kljub obstoju sodne prakse, ki rešuje zadevno pravno vprašanje, se sme sodišče države članice obrniti na SEU, če meni, da je to primerno, okoliščina, da so bile določbe, katerih razlaga se zaproša, že razložene, pa ni ovira, da SEU ne sprejme nove odločitve.

14.Glede na to, da sme predhodno vprašanje postaviti tudi sodišče prve stopnje, da ga je postavilo že Vrhovno sodišče, da je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, da je tudi odločitev v obravnavani zadevi odvisna od že postavljenega vprašanja, in da sodba SEU zavezuje vsa sodišča države članice, je v analogni uporabi 113.a čl. ZS podana podlaga za prekinitev postopka, ne da bi sodišče prve stopnje tudi samo pri SEU vložilo predlog za predhodno odločanje.

15.Neutemeljen je tudi posplošen očitek o nepotrebnem podaljševanju sodnih postopkov. Ob dejstvu, da se stranke niso pomirile z odločitvijo SEU C-520/21, je razumno pričakovanje, da bo k temu in posledično k pospešitvi sodnih postopkov prispevala odločitev SEU v zadevi, ki jo je predložilo Vrhovno sodišče.

16.Po navedenem in po presoji, da po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP).

17.Ker z izpodbijanim sklepom postopek ni bil končan, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1Toženkino stališče v odgovoru na pritožbo, da se v primeru, ko je eden od zahtevkov zrel za odločitev, izda vmesna sodba, ni pravilno.

21. odst. 314. čl. ZPP se glasi: Če so od več tožbenih zahtevkov zaradi pripoznave ali na podlagi obravnavanja samo nekateri od njih zreli za končno odločbo […], lahko sodišče glede zrelih zahtevkov [...] konča obravnavo in izda sodbo (delna sodba). (poudarek dodan).

3Tako npr. sodbi SEU C-561/19 z dne 6. 10. 2021 (Consorzio Italian Management, Catania Multiervizi SpA), 37. točka, in C-323/18 z dne 3. 3. 2020 (Tesco-Global Áruházak Zrt.), 46. točka obrazložitve.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 87, 87/2 Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 113a Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 11, 11/1, 314, 314/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.