Jedro

V konkretnem primeru ne gre za zamudo pri prekluzivnem roku, vendar pa ta okoliščina še vedno ne more opravičiti tega, da ni navedenega nobenega utemeljenega razloga za to, zakaj tožeča stranka ni pravočasno prosila za podaljšanje roka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bil tožnik pozvan, da prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki jo je vložil 24. 7. 2013, ustrezno dopolni oziroma predloži ustrezna dokazila, ki opravičujejo izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Pooblaščenec je dne 23. 12. 2013 zaprosil za podaljšanje roka in njegovemu predlogu je bilo ugodeno. Sklep o podaljšanju roka je bil pooblaščencu vročen 27. 12. 2013 in se je 30 dnevni rok za dopolnitev vloge oziroma predložitve dokazil iztekel dne 27. 1. 2014. Tožnik v postavljenem roku svoje prošnje ni dopolnil, zato je prvostopenjski organ štel njegov molk kot umik prošnje v skladu s 5. členom Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Posledično temu je prvostopenjski organ postopek s sklepom z dne 29. 1. 2014 ustavil. Sklep o ustavitvi postopka je bil pooblaščencu vročen 31. 1. 2014. Dne 1. 2. 2014 pa je pooblaščenec vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, h kateremu je priložil tudi zahtevana dokazila. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je kot razlog za zamudo navedel, da je do zamude prišlo pri čakanju na prevod in zaradi nekajdnevne odsotnosti tožnika iz Banja Luke. Prvostopenjski organ je ocenil, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje sicer pravočasen, vendar ni utemeljen. Razlog za zamudo, kot ga je navedel pooblaščenec, ni opravičljiv. Opravičljiv vzrok lahko predstavlja nepredviden in neizogiben dogodek, ki ga stranka ni mogla odkloniti, kljub temu, da bi ga lahko predvidela in je stranki preprečil, da bi v roku opravila neko dejanje postopka.

2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da je prišlo do zamude pri čakanju na prevod in zaradi njegove nekajdnevne odsotnosti iz Banja Luke. Poudarja, da v tem primeru ne gre za prekluzivni rok in je prosil za vrnitev v prejšnje stanje, da ne bi bil zaradi nekajdnevne zamude prikrajšan za popravo krivice, s katero država zamuja 22 let. Prvostopenjski organ je spregledal, da je bilo treba izdane listine prevesti in jih nato poslati pooblaščencu v Ljubljano. Upal je, da bo drugostopenjski organ upošteval, da bo najbrž treba uporabiti strožje kriterije, kadar gre za zamudo prekluzivnega roka in blažje, kadar gre za zamudo takega roka, kot je v danem primeru. Drugostopenjski organ pa se je opredelitvi tega ugovora izognil. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, ali pa ga nadomesti z dovolitvijo v prejšnje stanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in zagovarja utemeljitve, navedene v odločbi z dne 27. 5. 2014. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Prvostopenjsko sodišče je v prvotnem postopku s sklepom št. I U 1115/2015–12 z dne 11. 2. 2015 tožbo zavrglo. Razlog za zavrženje je bil v tem, da je sodišče menilo, da z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi in da z njim postopek odločanja ni bil obnovljen, ustavljen ali končan, ampak je šlo zgolj za sklep procesne narave, ki ne more biti predmet varstva v upravnem sporu.

6. Zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča se je pritožila tožeča stranka, vrhovno sodišče pa je njeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep upravnega sodišča s sklepom št. I Up 56/2015 z dne 22. 2. 2017 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Zavzelo je stališče, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje sledil prej izdanemu sklepu o ustavitvi postopka, ki je temeljil na ugotovitvi prvostopenjskega organa, da je tožnik zamudil 30 dni za predložitev listin v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. S predlogom za vrnitev v prejšnje stanje je tako želel tožnik odpraviti posledice zamude in doseči vsebinsko obravnavanje njegove prošnje za stalno prebivanje tujca. S sklepom o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa se je za tožnika posledično postopek odločanja o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje končal, zato je po mnenju vrhovnega sodišča zoper tak sklep treba dopustiti samostojno sodno varstvo v upravnem sporu.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče je v ponovljenem postopku glede na navedeno stališče vrhovnega sodišča tožbo obravnavalo po vsebini.

9. Skladno s prvim odstavkom 103. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se stranki na njen predlog dovolitev v prejšnje stanje dovoli, če je iz opravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti.

10. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik v postavljenem 30 dnevnem roku ni dopolnil vloge oziroma predložil zahtevanih dokazil, saj se je rok za dopolnitev vloge iztekel dne 27. 1. 2014, tožnik pa do tega datuma ustrezne dopolnitve ni opravil. Kot je bilo zgoraj navedeno, lahko stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, če je z upravičenega vzroka zamudila rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. Tožeča stranka kot vzrok za zamudo navaja čakanje na prevod in nekaj dnevno odsotnost iz Banja Luke. Te okoliščine pa sodišče ne more šteti kot opravičljivega vzroka za zamudo. Sodišče sicer razume, da je v primeru, ko je potrebno pridobiti ustrezen prevod listin od tolmača, lahko prosilec odvisen od tega, kdaj bo tolmač to svoje delo opravil, vendar je ta vzrok v prošnji povsem nekonkretiziran, saj ne piše, kdaj je tožnik prosil za prevod, kdaj mu je bil prevod obljubljen in podobno in ali se je pri zastoju pri prevajanju zgodilo kaj nepredvidenega. Ne glede na to pa po mnenju sodišča čakanje na prevod ne more biti ovira, da tožnik ne bi mogel pravočasno zaprositi prvostopenjskega organa, da mu podaljša rok za dopolnitev vloge.

11. Glede navedbe v vlogi za vrnitev v prejšnje stanje, da je vzrok za zamudo tudi nekaj dnevna odsotnost tožnika iz Banja Luke, pa sodišče ugotavlja, da v prošnji za vrnitev v prejšnje stanje tudi ta okoliščina ni konkretizirana, saj ni navedeno, iz kakšnih razlogov je bil odsoten, kot tudi ne to, kako je ta okoliščina vplivala na to, da preko pooblaščenca ni bil vložen predlog za podaljšanje roka nekaj dni pred tem, ko bi se 30 dnevni rok iztekel (pred 27. januarjem 2014). Sodišče torej meni, da je izpodbijani akt pravilen še posebej iz razloga, ker niso navedeni opravičljivi razlogi za to, da tožeča stranka ne bi mogla pravočasno prositi za podaljšanje roka. Res je, da v tem primeru ne gre za zamudo pri prekluzivnem roku, vendar pa ta okoliščina še vedno ne more opravičiti tega, da ni navedenega nobenega utemeljenega razloga za to, zakaj tožeča stranka ni pravočasno prosila za podaljšanje roka. Tudi če bi se izhajalo iz stališča, da naj bi se pri rokih, ki niso prekluzivni, uporabilo blažje kriterije, še vedno niso navedeni opravičljivi vzroki za zamudo, saj so navedbe v prošnji za vrnitev v prejšnje stanje preveč nekonkretizirane in iz njih ne izhaja okoliščina ki bi opravičevala to, da ni bila pravočasno vložena prošnja za podaljšanje roka.

12. Ker je iz navedenih razlogov odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.