Jedro

Začetek teka prekluzivnega roka iz 117. čl. ZOR je treba šteti od takrat, ko naj bi pogodbena stranka zvedela za razlog izpodbojnosti (prevara), ne pa šele od takrat, ko je bila pogodba, ki je bila od obeh strank podpisana in opremljena z zemljiško knjižno klavzulo, izvedena v zemljiški knjigi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo sedaj edino še spornemu delu tožbenega zahtevka in razveljavilo darilno pogodbo z dne 15.4.1987, s katero je tožnica podarila svojemu sinu tožencu 1/6 nepremičnin pod vl. št. 530 k.o. G. Toženec je dolžan izstaviti za zemljiškoknjižni prepis lastništva na prvotno lastnico sposobno listino, poleg tega pa plačati tudi pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je po razveljavitvi prve sodbe opravilo narok, nato pa spremenilo svoje dejanske ugotovitve in ugodilo tožbenemu zahtevku.

Smatra, da je bila tožeča stranka v zmoti pri sklepanju darilne pogodbe, zlasti tudi ni bil dosežen namen daritve in je zato utemeljeno zahtevala razveljavitev darilne pogodbe.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodbe ter ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem. V pritožbi predvsem poudarja, da prvo sodišče ni izvedlo nobenih novih dokazov v ponovljenem postopku.

Razlogi, ki jih prva sodba navaja za razveljavitev, so le konstrukcija in v nasprotju z izvedenimi dokazi, zlasti z listinami, ki so v spisu. Ponovno opozarja, da je pravzaprav sestra toženca, to je P.D. tista, ki na vsak način želi, da se darilna pogodba razveljavi. Gola trditev tožnice, da je bil motiv za sklenitev darilne pogodbe pridobitev kredita, ne vzdrži resne presoje. Sicer pa opozarja na pozno reakcijo tožnice. Očitno je, da se je v zadnjem hipu odločila za tožbo le na pritisk svoje hčerke, čeprav je že ob podpisu pogodbe dobro vedela, da dejansko podarja del nepremičnine tožencu. Ne gre za nobeno prevaro niti za zmoto v nagibu, pa je zato sodba zgrešena. Značilno je, da tožnica niti na vprašanje sodnika ni vedela povedati, kako naj bi ravnala, da bi dobila nazaj tisto, kar je podarila. Dokazni postopek bi moral biti vsekakor izčrpno izveden, zlasti bi se morale tudi zaslišati priče, ki so bile predlagane.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga potrditev izpodbijane sodbe. V odgovoru se predvsem ukvarja z dejstvi, ki so bila odločilna glede razveljavitve pogodbe med tožencem in njegovim očetom, nadalje se ukvarja s podatki zapuščinskega spisa, sicer pa trdi,da hčerka nima nobenega vpliva na odločitev svoje matere.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče dejansko v ponovljenem postopku samo še skromno zaslišalo obe pravdni stranki in nato odločilo popolnoma drugače, kot pa s svojo prvo sodbo. Z drugimi besedami povedano, ob istem dejanskem stanju, kakršno je bilo že preje ugotovljeno, je sodišče prve stopnje spremenilo dokazno oceno in ugodilo tožbenemu zahtevku.

Najmanj, kar je treba pri tem povedati, je, da je po razveljavitvi prve sodbe ostal dokazni postopek pomanjkljiv, sodišče prve stopnje ni v zadostni meri osvetlilo vsa sporna vprašanja, na katera je nakazalo inštančno sodišče, ampak je dokazno oceno obrnilo in ugotovilo, naj bi bila tožnica pri sklepanju darilne pogodbe prevarana oziroma naj bi bil izjalovljen namen daritve.

Sodišče druge stopnje pa ima tudi v takšno dokazno oceno močne pomisleke. Sodišče prve stopnje se sicer ukvarja tudi z vprašanjem pravočasnosti tožbe, vendar so razlogi sodbe, ki s tem ugovorom na kratko odpravi, nesprejemljivi. Res je, da je tožnica vložila tožbo tik pred iztekom enoletnega roka od takrat, ko je prejela zemljiškoknjižni sklep, s katerim se je toženec vknjižil kot solastnik podarjenih nepremičnin. Iz tega dejstva sodišče prve stopnje sklepa, da je šele z vpisom v zemljiško knjigo tožeča stranka zvedela, da je s svojim sinom dejansko sklenila darilno pogodbo, čeprav ni imela tega namena. Takšni zaključki niso v skladu z dokazi, ki so prezentirani v postopku. Dejstvo je in ostane, da je bila vendar sklenjena formalno pravilno napisana darilna pogodba dne 15.4.1987, ta pogodba je bila podpisana od obeh pravdnih strank in tudi overjena pred sodiščem, kar je zelo pomembno. Prvotna trditev tožnice, da sploh ni vedela, kaj podpisuje in da ni dobila na vpogled pred podpisom te darilne pogodbe, se je izkazala za neresnično. Sama tožnica je povedala, da je dobila pogodbo na vpogled in da jo je tudi prebrala, predno jo je podpisala. V darilni pogodbi pa je izrecno dovolilo, da darovalka dovoljuje pri podarjeni nepremičnini vknjižbo lastninske pravice na ime Š.E.. Če je torej tožeča stranka s podpisom te darilne pogodbe in z overovitvijo te pogodbe izrecno dovolila, da se obdarovanec Š.E. vknjiži kot solastnik na nepremičnini, ne more trditi, da je šele s prejemom zemljiškoknjižnega sklepa zvedela, da se je pogodba dejansko realizirala z vpisom v zemljiško knjigo. S podpisom darilne pogodbe je tožeča stranka dovolila vpis v zemljiško knjigo, pa je seveda lahko pričakovala, da bo na podlagi zemljiškoknjižnega dovoljenja obdarovanec darilno pogodbo tudi izvedel v zemljiški knjigi. Zato po mnenju sodišča druge stopnje ni mogoče šteti roka za pravočasnost tožbe šele od prejema zemljiškoknjižnega sklepa, saj zemljiškoknjižna izvedba darilne pogodbe za tožnico ni moglo biti nobeno presenečenje in še manj nek nepričakovan dogodek, kajti zemljiškoknjižni vpis je tožnica izrecno dovolila s podpisom darilne pogodbe in je morala predvidevati, da se bo ta pogodba tudi vknjižila v zemljiški knjigi. Končno pa je treba poudariti, da pomeni sestava pismene darilne pogodbe, podpis te pogodbe in tudi overitev pred sodiščem le vendar veljavno sklenjen pravni posel, ki ga ni mogoče z enostavnim kasnejšim nestrinjanjem spraviti s sveta. Načelo "pacta sunt servanda" pač še vedno velja.

Opozoriti je treba še na izjavo tožnice, ko je bila zaslišana kot stranka prvič in ko je povedala, da je kmalu po overitvi darilne pogodbe za vsebino te pogodbe povedala svoji hčerki in da ji je takrat hčerka že povedala, da je naredila napako. Torej je tožnica že davno pred prejemom zemljiškoknjižnega sklepa bila od hčerke opozorjena, da gre za dejansko daritev, ne pa zgolj za navidezno. Za navidezno pogodbo pravzaprav v tem primeru ne gre, saj iz vseh dokazov sledi, da sta stranki res želeli in tudi sklenili darilno pogodbo. Domneva tožnice, naj bi šlo za začasno darilno pogodbo, pa ne vzdrži presoje, saj začasnega darila naš pravni red ne pozna. Če bi sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vse navedene dokaze, zlasti tudi ocenilo listine, ki so navedene, bi moralo veliko bolj utemeljeno razpravljati in ugotavljati pravočasnost tožbe v smislu 117. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Sodišče druge stopnje se namreč ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe, ki ta ugovor zavrne, ker so ti razlogi nepopolni in niso v skladu z dosedaj izvedenimi dokazi.

V ponovljenem postopku bo torej moralo prvo sodišče predvsem ugotoviti, ali je tožba sploh pravočasno vložena, ali pa bi moralo tožbo zavreči, ker niso bili spoštovani roki iz 117. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Datum vročitve zemljiškoknjižnega sklepa pač ne more biti odločilen, zlasti ne ob izkazanem dejstvu, da je s podpisom darilne pogodbe tožnica izrecno pristala na vknjižbo lastninske pravice in je torej morala predvidevati, da se bo tožnik na podlagi darilne pogodbe vknjižil kot solastnik podarjenih nepremičnin.

Sodišče druge stopnje se ne strinja z nadaljnjimi razlogi izpodbijane sodbe, ki ugotavlja tako prevaro s strani toženca kot tudi zmoto na strani tožnice. Pri tem sodišče prve stopnje ne pove, v čem naj bi toženec tožnico prevaral, da je sklenila darilno pogodbo. Četudi se v celoti verjame tožnici, da je toženec prikazoval, kako rabi solastništvo zaradi pridobitve kredita, pa je zaradi tega podarila del svojih nepremičnin tožencu, še ne pomeni, da je bila tožnica prevarana. Toženec sicer zatrjuje drug razlog za sklenitev darilne pogodbe, vendar tudi v primeru, če je rabil izkaz solastništva za pridobitev kredita, še ne pomeni, da takšno prikazovanje predstavlja prevaro. Tožnik je v začetku pravde celo zatrjeval, da je dejansko dobil že po sklenitvi pogodbe nek kredit, pa je torej neutemeljeno tožničino sklicevanje bodisi na prevaro, bodisi na zmoto v nagibu.

Sicer se pa bo moralo sodišče prve stopnje podrobneje ukvarjati s temi razlogi v primeru, če bo kljub nakazanim dejstvom smatralo, da je tožba le pravočasno vložena. Sodišče druge stopnje smatra, da je zelo negotova trditev tožeče stranke tako o prevari kot tudi o zmoti v nagibu. Nobene resne presoje pa ne vzdrži trditev tožeče stranke, naj bi šlo samo za začasno daritev, saj takšne začasne daritve zakon ne pozna, pa tudi tožeči stranki glede na njene siceršnje inteligenčne sposobnosti ni mogoče pripisati, da bi sklepala takšno darilno pogodbo, kakršno je podpisala, obenem pa naj bi mislila, da niti darilna pogodba niti overovljeni podpis pred sodiščem nič ne pomeni, da gre le za nekakšen začasen ukrep.

Sodišče druge stopnje je torej izpodbijano sodbo razveljavilo in predvsem bo moralo prvo sodišče ugotoviti, ali je tožba pravočasno vložena, ali pa so zamujeni roki iz 117. čl. ZOR. V kolikor bo smatralo, da so ti roki očuvani, pa bo moralo prepričljiveje ugotavljati zatrjevano prevaro in zatrjevano zmoto v nagibu, seveda po ustrezno dopolnjenem dokaznem postopku. Šele nato bo lahko o zadevi tudi materialnopravno pravilno odločilo.

Ker je bila sodba razveljavljena, je sodišče druge stopnje razveljavilo v celoti stroškovni izrek in bo o vseh stroških, vključno s pritožbenimi, sodišče prve stopnje odločalo s svojo končno odločbo.