Jedro

Javni shodi niso nevarna dejavnost sama po sebi, saj nasilje udeležencev ne izvira iz same narave shoda. Javni shodi naj bi bili predvideno mirni in jih kot take ureja tudi ZJZ (prim. 1. člen ZJZ). Zgolj obstoj večje možnosti sporov oziroma drugih dogodkov, ki ogrožajo javni red in mir, ni okoliščina zaradi katere bi bil mogoč zaključek, da je javni shod nevarna dejavnost. Slednje izhaja tudi iz zgradbe OZ, ki v poglavju „Posebni primeri odgovornosti“ določa kdaj v primeru javnih demonstracij oziroma prireditev gre za objektivno odgovornost, pri čemer to odgovornost veže na primere, ko škodni dogodek povzroči smrt ali telesno poškodbo (156. in 157. člen OZ). Iz navedenega je mogoč zaključek, da v drugih primerih oziroma v primerih, ko med javnimi demonstracijami pride „le“ do premoženjske škode, kot je bilo to v obravnavani zadevi, o objektivni odgovornosti organizatorja in vodje javnega shoda ni mogoče govoriti.

V konkretnem primeru je bila posledica škodnega dogodka škoda na stavbi DZ, torej na državnem premoženju. S tem je bil oškodovan organ države (DZ) in s tem država sama. Tožeča stranka kot zavarovalnica zato subrogacijski zahtevek iz 963. člena OZ uveljavlja zoper oškodovanca, ki je državni organ, za katerega odgovarja RS zaradi česar je podana situacija kot če bi RS uveljavljala odškodnino zoper samo sebe. Iz navedenih razlogov je po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru subrogacija zoper tretjetoženo stranko izključena in tožbeni zahtevek zoper njo že iz tega razloga ni utemeljen.

Tožbenega zahtevka ni zavrnilo, ker tožeča stranka ni navedla točno česa toženi stranki nista naredili, pa bi morali narediti, temveč zato, ker sta se toženi stranki odgovornosti razbremenili, saj sta dokazali, da sta zadostili zahtevanemu standardu skrbnosti in storili vse kar sta v skladu z zakonom morali oziroma kar se je v konkretnem primeru lahko od njiju zahtevalo. S tem pa se je trditveno in dokazno breme prevalilo nazaj na tožečo stranko, ki bi, v kolikor bi želela uspeti s tožbenim zahtevkom, morala podati ustrezne trditve in predlagati dokaze o tem, katere dolžnosti toženi stranki nista izpolnili oziroma v čem je njuna opustitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in prvotožena ter drugotožena stranka same nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožene stranke so solidarno dolžne plačati tožeči stranki 96.746,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 24.951,30 EUR od 16. 7. 2010 do plačila, od zneska 50.812,81 EUR od 9. 9. 2010 do plačila in od zneska 20.510,20 EUR od 28. 7. 2011 do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženim strankam povrne njihove pravdne stroške in sicer prvotoženi stranki 3.205,30 EUR (II. točka izreka), drugotoženi stranki 2.683,22 EUR (III. točka izreka) in tretjetoženi stranki 2.242,50 EUR (IV. točka izreka), vsem trem od priznanih stroškov tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo sta odgovorili prvotožena in drugotožena stranka. Pritožbenemu sodišču sta predlagali, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožeča stranka na podlagi subrogacije iz 963. člena Obligacijskega zakonika (OZ) od toženih strank kot solidarnih dolžnic (tretji odstavek 186. člena OZ) vtoževala vračilo zneska, ki ga je kot zavarovalnino izplačala svojemu zavarovancu Državnemu zboru (DZ) za škodo nastalo 19. 5. 2010 zaradi metanja predmetov udeležencev demonstracij v stavbo DZ. Prvotožena stranka je bila organizator spornih demonstracij, drugotožena stranka pa vodja javnega shoda. Tožeča stranka jima je očitala, da sta za nastalo škodo odgovorni, ker na demonstracijah nista vzdrževali reda oziroma nista preprečili nastanka škode, s čimer sta kršili določbe Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ). Tretjetožena stranka pa je RS, ki ji tožeča stranka očita odgovornost (na podlagi 26. člena Ustave RS) za delovanje Upravne enote, ki je izdala dovoljenje za demonstracije, in policije, ki naj ne bi izpolnila svojih dolžnosti po ZJZ in Zakonu o policiji (ZPol), zaradi česar je prišlo do škodnega dogodka in škode. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da so tožene stranke uspele dokazati, da so izpolnile vse svoje zakonske dolžnosti, in da jim nedopustnega ravnanja oziroma opustitve dolžnega ravnanja ni mogoče očitati, zaradi česar niso odgovorne za nastalo škodo.

6. Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno zaključilo, da bi bile tožene stranke lahko za nastalo škodo odgovorne le objektivno. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da bi bila odgovornost, v kolikor bi bila ugotovljena, v konkretnem primeru lahko le krivdna. Sporni javni shod, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Javni shodi namreč niso nevarna dejavnost sama po sebi, saj nasilje udeležencev ne izvira iz same narave shoda. Javni shodi naj bi bili predvideno mirni in jih kot take ureja tudi ZJZ (prim. 1. člen ZJZ). Zgolj obstoj večje možnosti sporov oziroma drugih dogodkov, ki ogrožajo javni red in mir, ni okoliščina zaradi katere bi bil mogoč zaključek, da je javni shod nevarna dejavnost. Slednje izhaja tudi iz zgradbe OZ, ki v poglavju „Posebni primeri odgovornosti“ določa kdaj v primeru javnih demonstracij oziroma prireditev gre za objektivno odgovornost, pri čemer to odgovornost veže na primere, ko škodni dogodek povzroči smrt ali telesno poškodbo (156. člen in 157. člen OZ). Iz navedenega je mogoč zaključek, da v drugih primerih oziroma v primerih, ko med javnimi demonstracijami pride „le“ do premoženjske škode, kot je bilo to v obravnavani zadevi, o objektivni odgovornosti organizatorja in vodje javnega shoda ni mogoče govoriti. Ker pa je šlo za dogodek visokega tveganja (dogodek A), se je bilo treba nanj ustrezno pripraviti oziroma zagotoviti poostreno varovanje. Dejstvo, da je med njegovim trajanjem prišlo do škodnega dogodka, zahteva odgovor na vprašanje, ali je mogoče komu očitati opustitev dolžne skrbnosti. V kolikor je temu tako, gre za krivdno odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ), katere obstoj je zato pravilno ugotavljalo sodišče prve stopnje.

7. Nadalje pritožnik navaja, da izpodbijana sodba zaradi zaključka, da bi bile tožene stranke lahko le objektivno odgovorne za nastalo škodo, zanj predstavlja sodbo presenečenja. Za slednjo gre le v primeru nepričakovane pravne podlage odločitve oziroma, če odločitev za stranko utemeljeno predstavlja presenečenje. Odločilno je torej, ali je mogla tožeča stranka ob vsej potrebni skrbnosti predvideti, da bo sodišče njene trditve lahko presojalo tudi na podlagi objektivne odgovornosti. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji v zvezi z odgovornostjo drugotožene stranke sama trdila, sicer nekonkretizirano oziroma pavšalno, da gre za nevarno dejavnost in objektivno odgovornost. Zato v konkretnem primeru dejstvo, da je sodišče v izpodbijani sodbi trditve tožeče stranke presojalo na podlagi tako objektivne kot subjektivne odgovornosti, očitno ne more pomeniti sodbe presenečenja.

8. Iz prvega odstavka 131. člena OZ izhaja, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Na tožeči stranki je bilo zato trditveno in dokazno breme v zvezi z obstojem škode, nedopustnim ravnanjem toženih strank in vzročno zvezo med tem ravnanjem ter škodo. Četrta predpostavka krivdne odgovornosti, to je krivda, pa se domneva, zato so tožene stranke tiste, na katerih je za izključitev krivde trditveno in dokazno breme.

9. Za uspeh v postopku bi tožeča stranka morala poskrbeti za pravočasno postavljene pravno relevantne trditve in dokaze zanje (7. člen ZPP), zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi jo v okviru materialno procesnega vodstva moralo pozivati k dopolnitvi trditvene podlage. Slednje velja še toliko bolj, ker so tožene stranke v postopku trdile, da so izpolnile vse zakonske dolžnosti in ravnale v skladu z zahtevano skrbnostjo, zaradi česar se je trditveno in dokazno breme glede obstoja nedopustnega ravnanja oziroma opustitve toženih strank prevalilo nazaj na tožečo stranko.

10. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo tretjetožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ji tako za ravnanje Upravne enote, ki je izdala dovoljenje za sporni shod, kot za ravnanje policije med trajanjem javnega shoda, ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja oziroma opustitve. Izpodbijana sodba je torej v zvezi z odgovornostjo tretjetožene stranke preizkusljiva in ima vse potrebne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da tretjetožena stranka, iz v nadaljevanju navedenih razlogov, ne more biti pasivno legitimirana v obravnavani pravdi. V primeru subrogacije iz 963. člena OZ namreč zavarovalnica vstopi v položaj zavarovanca. Svojo pravico črpa iz pravice zavarovanca. To logično pomeni, da zavarovalnica subrogacijskega zahtevka ne more uveljavljati zoper svojega zavarovanca, saj zoper „sebe“ zahtevka ni mogoče postaviti (prim. Sklep VS RS II Ips 179/2011 z dne 3. 4. 2014). Četrti odstavek 963. člena OZ določa, da je subrogacija izključena, če škodo povzroči zavarovančev sorodnik v ravni vrsti ali nekdo za katerega zavarovanec odgovarja ali živi z njim v istem gospodinjstvu oziroma nekdo, ki je delavec pri zavarovancu. Pravilo o izključitvi subrogacije sicer ne pride v poštev, če odgovorna oseba škodo povzroči namenoma, pri čemer trditve v tej smeri v postopku niso bile podane. Smisel izključitve subrogacije je torej v tem, da se prepreči situacije v katerih bi zavarovalnica s svojim regresnim zahtevkom dejansko posegla v zavarovančevo premoženje, s čimer bi bil izničen smisel zavarovanja. Vprašanje skupnih interesov oškodovanca in tretjetožene stranke se je v postopku na prvi stopnji že postavilo (glej zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne 2. 6. 2014, list. št. 95). Tožeča stranka nima prav, da je RS pasivno legitimirana zato, ker je v konkretni zadevi tožena kot odgovorna oseba za ravnanje policije, ne pa kot predstavnica oškodovanca – DZ. V konkretnem primeru je bila posledica škodnega dogodka škoda na stavbi DZ, torej na državnem premoženju. S tem je bil oškodovan organ države (DZ) in s tem država sama. Tožeča stranka kot zavarovalnica zato subrogacijski zahtevek iz 963. člena OZ uveljavlja zoper oškodovanca, ki je državni organ, za katerega odgovarja RS, zaradi česar je podana situacija, kot če bi RS uveljavljala odškodnino oper samo sebe. Iz navedenih razlogov je po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru subrogacija zoper tretjetoženo stranko izključena in tožbeni zahtevek zoper njo že iz tega razloga ni utemeljen.

11. Pritožbeno sodišče v zvezi z odgovornostjo tretjetožene stranke pojasnjuje še, da bi bilo v zvezi z očitano odgovornostjo za delovanje oziroma opustitev policije regresni zahtevek mogoče uveljavljati zoper tretjo zavarovalnico, pri kateri ima odgovorna oseba zavarovano odgovornost (peti odstavek 963. člena OZ). V obravnavani zadevi je tretjetoženka že v odgovoru na tožbo trdila, da ima takšno zavarovanje sklenjeno Ministrstvo za notranje zadeve pri zavarovalnici A. - list. št. 24. 12. V zvezi z odgovornostjo prvotožene in drugotožene stranke pa je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali iz njunih trditev in dokazov izhaja, da sta storili vse kar se je od njiju zahtevalo oziroma, ali sta ravnali z ustrezno skrbnostjo in se s tem eskulpirali odgovornosti za nastalo škodo (prvi odstavek 131. člena OZ). Tožbenega zahtevka torej ni zavrnilo, ker tožeča stranka ni navedla točno česa toženi stranki nista naredili, pa bi morali narediti, temveč zato, ker sta se toženi stranki odgovornosti razbremenili, saj sta dokazali, da sta zadostili zahtevanemu standardu skrbnosti in storili vse kar sta v skladu z zakonom morali oziroma kar se je v konkretnem primeru lahko od njiju zahtevalo. S tem pa se je trditveno in dokazno breme prevalilo nazaj na tožečo stranko, ki bi, v kolikor bi želela uspeti s tožbenim zahtevkom, morala podati ustrezne trditve in predlagati dokaze o tem, katere dolžnosti toženi stranki nista izpolnili oziroma v čem je njuna opustitev, ki je rezultirala v nastanku škode na stavbi DZ. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da odškodninska odgovornost prvotožene in drugotožene stranke ni izkazana.

13. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da prvotoženi in drugotoženi stranki ni mogoče očitati, da sta opustili katero od njunih dolžnosti iz ZJZ, tožeča stranka v pritožbi konkretizirano niti ni izpodbijala, temveč je ponovno zmotno navajala le, da njuna odgovornost izhaja že iz same organizacije demonstracij, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Ob tem pa dodaja še, da morajo biti za krivdno odgovornost kumulativno podane vse zgoraj navedene štiri predpostavke. Ker prvotoženi in dugotoženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja kot ene od predpostavk krivdne odgovornosti, se vprašanje obstoja vzročne zveze sploh ne postavlja. Kljub temu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zmotno stališče pritožnice, da zgolj dejstvo, da je bil shod organiziran, in da je bil organiziran pred stavbo DZ, ki je posebej varovan objekt, pomeni solidarno odgovornost toženih strank za nastalo škodo. Pravica do mirnega zbiranja je namreč ustavna pravica (42. člen Ustave RS), zato zgolj dejstvo organiziranja in vodenja javnega shoda ne more pomeniti odgovornosti toženih strank za premoženjsko škodo.

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, stroški prvotožene in drugotožene stranke za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni za odločitev o pritožbi, zato jih nosita sami (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).