Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je pri tožnici podana 80 % telesna okvara (telesna okvara 3. stopnje) po poglavju III. točka 3 Seznama TO zaradi delne motorne ohromelosti leve strani telesa od 12. 10. 2010 zaradi bolezni. Pri tožnici ni podana telesna okvara v višjem odstotku, zato je njen tožbeni zahtevek iz tega naslova neutemeljen.

Kot dan nastanka telesne okvare se vzame dan po končanem zdravljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 1. 2011 in št. ... z dne 20. 4. 2011 ter da se tožnici prizna telesna okvara v višini 100 % zaradi bolezni od 23. 3. 2010 in da se tožnici na tej podlagi odmeri in izplača invalidnino, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožnice po angažiranju neodvisnega izvedenca medicinske stroke. Odločitev je oprlo na mnenje tožene stranke, ki pa je nepravilno. Za razjasnitev dejanskega stanja bi moralo sodišče ob tem, da se v spisu nahajajo zgolj mnenja tožene stranke, angažirati neodvisnega sodnega izvedenca. Tako bi lahko objektivno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na takšni podlagi odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče je na naroku dne 11. 4. 2013 sprejelo sklep, da v primeru, če bo invalidska komisija vztrajala pri že podanem mnenju, da bo v zadevi postavilo izvedenca medicinske stroke, vendar pa je nato sodišče, kljub temu, da je tožnica vztrajal pri postavitvi sodnega izvedenca, tak dokazni predlog zavrnilo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke iz razloga, ker ni ugotovilo razhajanja med medicinsko dokumentacijo in odločbami tožene stranke. Taka obrazložitev pa ni sprejemljiva, saj sodišče nima strokovnega znanja s področja medicine. Tožnica je predlagala tudi pribavo zdravstvenega kartona, saj se v njem nahaja vsa zdravstvena dokumentacija, kot tudi zabeležke zdravnice, katere zaslišanje je bilo prav tako predlagano. Ker sodišče teh dokazov ni izvedlo, je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. S takim ravnanjem je tudi kršilo pravico tožnice do enakopravnega obravnavanja. Tožnica je že v tožbi uveljavljala, da je pri njej podana telesna okvara po poglavju III. točka 9 seznama telesnih okvar (Seznam TO, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89), ki se ga uporablja na podlagi 454. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju. Gre za določbo, ki se nanaša na posledice obolenj ali poškodbe centralnega živčnega sistema (možganov, možganskega debla in hrbteničnega mozga, ki niso navedene v nobeni točki III. poglavja). Sodišče pa tega ni ugotavljalo, čeprav v obrazložitvi omenja tudi 9. točko III. poglavja, vendar pa je s tem v zvezi obrazložitev nejasna. Kar se tiče urinske inkontinence je tožnica predlagala pribavo zdravstvenega kartona, kjer se nahajajo vsi podatki o težavah tožnice, o njenem stanju pa bi lahko izpovedal tudi tožničin mož, vendar pa ga sodišče ni zaslišalo. Sodišče tako ni ugotavljalo, ali je pri tožnici podana popolna in stalna inkontinenca urina ali trajna cistostemija, ki sta pogoj za priznanje telesne okvare iz tega razloga. Tudi kar se tiče sluha oz. vida, sodišče ni izvedlo nobenega drugega dokaza. Tudi odločitev glede datuma nastanka telesne okvare ni pravilna, saj je sodišče glede omenjenega sledilo mnenju invalidske komisije. Datum od kdaj naprej je pri tožnici podana telesna okvara bi lahko ugotavljal le sodni izvedenec. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 4. 2011, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 1. 2011. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da ima tožnica pravico do invalidnine za 3. stopnjo telesne okvare, nastale dne 13. 10. 2010, kot posledica bolezni. Tožnici je bila odmerjena invalidnina v znesku 57,75 EUR na mesec, ki se ji izplačuje od 12. 10. 2010 dalje. Tožena stranka je ugotovila, da je pri tožnici podana 80 % telesna okvara (telesna okvara 3. stopnje) po poglavju III. točka 3 Seznama TO zaradi delne motorne ohromelosti leve strani telesa od 12. 10. 2010 zaradi bolezni. V zadevi je sporno, ali je pri tožnici podana telesna okvara v višjem odstotku ter nadalje, ali je telesna okvara nastala že pred datumom, kot ga je določila tožena stranka.

Kot to izhaja iz izvedenskega mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 12. 4. 2011 gre pri tožnici za posledice možganske krvavitve (spastična hemiplegija). Ravno zaradi delne motorne ohromelosti, je bilo v predsodnem postopku ugotovljeno, da gre pri tožnici za 80 % telesno okvaro. Sodišče prve stopnje je glede na tožbene navedbe razčiščevalo, ali obstajajo pri tožnici še druge telesne okvare, zaradi katerih bi bil izpolnjen dejanski stan po Seznamu TO za priznanje telesne okvare v višjem odstotku. Na prvem naroku za glavno obravnavo je sprejelo dokazni sklep, da bo najprej pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, ki naj bi predvsem ugotovila, ali gre pri tožnici tudi za stanje po 9. točki III. poglavja Seznama TO. Pridobitvi dopolnilnega mnenja stranki nista nasprotovali. Iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 18. 7. 2013 izhaja, da je pri tožnici podana izguba sluha po Fowlerju v višni 35,72 %. Ta izguba sluha je bila ugotovljena že leta 2008, kar ne zadošča za priznanje telesne okvare. Dne 23. 3. 2010 je bila sprejeta v bolnišnico z znaki možganske krvavitve in posledične levostranske hemiplegije. Sledila je rehabilitacije v DSO A.. Dne 12. 10. 2010 fiziater ugotavlja, da se ji je funkcionalno stanje nekoliko izboljšalo, vendar je ostala levica afunkcionalna (plegična), leva spodnja okončina pa paretična. Pri hoji je uporabljala ortozo in ortopedski čevelj za levo nogo. Urinska inkontinenca ni nikjer objektivizirana s strani urologa. Fiziater 7. 6. 2011 navaja, da tožnica sfinkter anusa in sečnega mehurja kontrolira in hodi s pomočjo druge osebe na stranišče. Komisija v nadaljevanju ugotavlja, da zaradi ugotovljene izgube sluha ni mogoče priznati invalidnine za telesno okvaro. Telesna okvara v višini 80 % je bila tožnici že priznana po poglavju III, točka 3, delna motorna ohromelost ene strani telesa. Ne gre pa ji telesna okvara po poglavju III, točka 9, saj gre pri tožnici le za motorično prizadetost ene strani telesa, kar pa vsebuje točka 3 istega poglavja. Ker tudi inkontinenca s strani urologa ni objektivizirana, tožnici tudi s tem v zvezi ni mogoče priznati telesne okvare. Glede datuma nastanka telesne okvare pa invalidska komisija druge stopnje v dopolnilnem mnenju navaja, da ji je bila le-ta v predsodnem postopku priznana od 12. 10. 2010 in sicer po zaključku rehabilitacije. Tedaj je bil namreč izdan izvid fiziatra, ki ugotavlja, kakšno je tožničino funkcionalno stanje po zaključeni rehabilitaciji.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje invalidske komisije druge stopnje, ki ga je podala na podlagi preučitve medicinske dokumentacije v spisu. Pri podaji mnenja sta sodelovala specialistka medicine dela in specialist nevrolog kar pomeni, da je bila komisija pri podaji mnenja tudi ustrezno sestavljena glede na tožničine zdravstvene težave. Mnenje se tudi ne razhaja z obema mnenjema invalidskih komisij, podanima v predsodnem postopku. Tudi tožnica sama v pritožbi ne podaja konkretnih pripomb na podano mnenje, temveč zgolj vztraja pri tem, da naj bi šlo za stanje, kot ga ureja 9. točka III. poglavja Seznama TO. V navedeni točki je določeno, da se telesna okvara prizna v višini od 30 % do 100 %, v primeru, ko gre za posledice obolenj ali poškodb centralnega živčnega sistema (možganov, možganskega debla in hrbteničnega mozga), ki niso navedene v nobeni točki tega poglavja, glede na težo nevroloških motenj. Ker je bilo pri tožnici ugotovljeno stanje po 3. točki III. poglavja, je v tem primeru že zaradi omenjenega izključena uporaba 9. točke III. poglavja. Torej le v primeru, če ne bi šlo za nikakršno stanje, kot ga opredeljuje III. poglavje v točkah od 1 do 8, bi bilo možno uporabiti 9. točko, za kar pa, kot je bilo to že obrazloženo, v predmetni zadevi ne gre. Tudi zaradi izgube sluha v višini 35,72 % po Fowlerju, tožnica ni upravičena do višjega odstotka telesne okvare. V točki C. II. poglavja je določeno, da mora biti za priznanje telesne okvare podana skupna izguba sluha najmanj v višini 60 % po Fowlerju. Komisija tudi ne ugotavlja, da bi bila pri tožnici podana telesna okvara zaradi slabšega vida. Glede vprašanja, ali gre pri tožnici za stalno inkontinenco urina in trajno cistostomijo (X. poglavje A, točka 4) pa iz mnenja invalidske komisije druge stopnje izhaja, da tožnica sfinktre še kontrolira. Iz mnenja invalidske komisije podanega z dne 4. 11. 2010 izhaja, da je tožnica kontinentna za vodo in blato, kar je komisija ugotovila ob tožničinem osebnem pregledu. Ker ne gre za stalno inkontinenco tožnici tudi ni mogoče priznati telesne okvare pa že citirani določbi Seznama TO.

Ker je bilo dejansko stanje že z pridobitvijo dopolnilnega izvedenskega mnenja ustrezno razčiščeno, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče dejansko stanje dodatno razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca. Glede pritožbenih navedb, da je bilo s tem, ko je sodišče pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije kršeno načelo enakopravnega obravnavanja, pa pritožbeno sodišče poudarja, da pridobitvi dopolnilnega mnenja ni nasprotovala nobena od strank v postopku. Izvedensko mnenje invalidske komisije pa, kot je to sodišče že večkrat poudarilo, ni brez dokazne vrednosti. Ne gre za dokaz s sodnim izvedencem, temveč za listinski dokaz, s tem, da gre v primeru mnenja invalidske komisije za javno listino, saj jo je izdal izvedenski organ pri izvrševanju javnega pooblastila, ki mu je poverjeno z zakonom (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 517/2008 z dne 25. 10. 2010). Tožnica tudi ne navaja v čem naj bi bilo mnenje invalidske komisije druge stopnje pomanjkljivo oz. v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu. Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče pribaviti tožničin zdravstveni karton, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bil tožničin osebni zdravnik dolžan ob predlogu za ugotovitev telesne okvare predložiti tudi vso relevantno medicinsko dokumentacijo. Tožnica tudi ni konkretizirala, katerih izvidov tožena stranka pri odločanju ni imela na razpolago, oziroma katerih izvidov ni mogla pridobiti in jih predložiti sodišču v dokazne namene. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno ni sledilo pavšalnemu dokaznemu predlogu tožnice po pridobitvi zdravstvenega kartona. Sodišče je tudi utemeljeno zavrnilo izvedbo ostalih dokaznih predlogov (kot npr. zaslišanje tožničinega moža), saj gre v predmetni zadevi za ugotavljanje telesne okvare, kar je medicinsko vprašanje. Nenazadnje tožnica na naroku za glavno obravnavo, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, niti ni uveljavljala kršitve procesnih določb. V 1. odstavku 286.b člena ZPP je namreč določeno, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje kasneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Sodišče tudi ni vezano na svoje prejšnje dokazne sklepe (4. odstavek 287. člena ZPP). Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da naj bi sodišče samo, kljub temu, da nima znanja s področja medicine ugotavljalo, da ni razhajanj med medicinsko dokumentacijo in odločbami tožene stranke. Sodišče je glede medicinskih razlogov pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje. Dolžnost sodišča pa je, da presodi izvedene dokaze, kar je sodišče tudi pravilno storilo ter nato na podlagi razčiščenega dejanskega stanja tudi sprejelo svojo odločitev.

Pravilno je tudi ugotovilo, da je pri tožnici prišlo do telesne okvare 12. 10. 2010. Gre za datum razviden iz izvida specialista fiziatra. V tem izvidu fiziater ugotavlja stanje tožnice po končani rehabilitaciji v DSO A.. Kot dan nastanka telesne okvare se namreč vzame dan po končanem zdravljenju, kajti šele tedaj je razvidno dokončno stanje na podlagi katerega je možno ugotoviti telesno okvaro v smislu že citiranih določb Seznama TO.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.