Jedro

Stališče sodišča prve stopnje in sodne prakse je, da je temeljno načelo ZDoh-2, da gre pri dohodnini za letni davek, ki se odmerja glede na prejemke v enem (odmernem) letu. V 120. členu ZDoh-2 pa je določena izjema: dohodki iz delovnega razmerja, vključno z zamudnimi obrestmi, ki se izplačajo na podlagi sodne odločbe za več let nazaj, se vštejejo v celoti v osnovo za dohodnino leta, v katerem jih je zavezanec prejel, obdavčijo pa se po povprečni stopnji dohodnine enoletnih dohodkov.

Pri izplačilu prejemkov, ki so izplačani na podlagi sodne odločbe, gre iz davčnega vidika za izredne dohodke, ki v določenem letu praviloma znatno povečajo letno davčno osnovo zavezanca. Navedeno za davčnega zavezanca pomeni dodatno davčno obremenitev v letu, v katerem mu je odmerjena dohodnina. Da pa osebe, ki so v enem davčnem letu prejele dohodke, ki bi jih morale v več preteklih letih, niso v slabšem položaju kot osebe, katerim je bila dohodnina za dohodek iz preteklega leta odmerjena vsako leto sproti, je uzakonjen institut povprečenja.

Izrek

I. Pritožbi upnice se delno ugodi in se I. točka izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da sedaj glasi: "I. Ugovoru dolžnika se delno ugodi, sklep o izvršbi I 187/2018 z dne 10. 6. 2019 se razveljavi za znesek 15.396,05 EUR in se v tem obsegu predlog za izvršbo zavrne."

II. Preostali del pritožbe upnice in pritožba dolžnika se zavrneta ter se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Upnica in dolžnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s citiranim sklepom delno ugodilo ugovoru dolžnika in sklep o izvršbi I 187/2018 z dne 10. 6. 2019 razveljavilo za znesek 15.396,05 EUR, v presežku pa predlog upnika za izvršbo z dne 17. 10. 2018 zavrnilo (I. točka izreka). V preostalem je ugovor dolžnika zavrnilo (II. točka izreka) in dolžniku priznalo stroške ugovornega postopka v deležu 40,56, upniku pa v deležu 59,44 % (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se po pooblaščencih pravočasno pritožujeta upnica in dolžnik, in sicer upnica smiselno izpodbija I. in III. točko, dolžnik pa II. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa.

3. Upnica v pritožbi navaja, da je izrek izpodbijanega sklepa v I. točki nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo odločbe, iz katere izhaja, da se ugovor dolžnika nad zneskom 15.396,05 EUR zavrne. Meni, da je sodišče prve stopnje pri presoji, kateri način izračuna neto plač upoštevati, zmotno uporabilo določbo 120. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). V skladu z izvršilnim naslovom bi moralo pri izračunu neto plače upoštevati davčno stopnjo, ki je veljala v času zapadlosti posamezne plače, ne pa davčne stopnje, izračunane po metodi povprečenja. Uporaba le-te bi bila odkazana šele, ko bi bili kot davčna osnova izračunani neto zneski za vsako posamezno plačo ob upoštevanju davčne stopnje, veljavne v času zapadlosti bruto plače, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posamezne plače. Zaradi navedenega je upnica v slabšem položaju, kar je v nasprotju z namenom metode povprečenja kot izjeme od splošnega načina letne odmere dohodnine. Trdi, da je zaključek sodišča prve stopnje glede davčne stopnje - v 28. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zavzema se za ugoditev pritožbi in priglaša pritožbene stroške.

4. Dolžnik je po pooblaščencu odgovoril na vročeno pritožbo. Pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, zavzema se za zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Dolžnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo plačilo upnici v višini glavnice 11.276,44 EUR, čeprav ga je izkazal z ustreznimi listinami. Zavzema se za ugoditev pritožbi in priglaša pritožbene stroške.

6. Upnica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

7. Pritožba upnice je delno utemeljena, pritožba dolžnika pa ni utemeljena.

8. Očitek upnice, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo metodo povprečenja, je neutemeljen. Sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema pravilne in skrbno pojasnjene razloge sodišča prve stopnje za odločitev o načinu izračuna neto zneskov plač iz 24. do 34. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, upoštevaje pritožbena izvajanja pa le še dodaja:

9. Sodišče v delovnem sporu o obračunavanju davkov oziroma prispevkov vsebinsko ne odloča. Navedeno urejajo kogentni davčni predpisi.1 Ker iz izvršilnega naslova izhaja dolžnost obračuna bruto plač in po odvedbi davkov in prispevkov izplačila neto plač, sodišče prve stopnje ni kršilo načela stroge formalne legalitete, ko ni sledilo predlogu upnice, da bi se "za izračun neto plače uporabile stopnje davka, ki so bile v veljavi v času zapadlosti posamezne plače po izvršilnem naslovu", saj naj bi bilo tako "določeno v izvršilnem naslovu za izračun neto plače", ampak se je oprlo na prisilno določbo 120. člena ZDoh-2, ki za obravnavano situacijo, ko je upnica prejela dohodke iz delovnega razmerja za več preteklih let na podlagi sodne odločbe, določa obračun po metodi povprečenja.

10. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanja zneska posamezne neto plače upnice upoštevalo izračun, ki ga je na podlagi metode povprečenja, kot jo ureja citirana določba ZDoh-2, pripravila sodna izvedenka, takšnemu postopanju pa sodišče druge stopnje pritrjuje.

11. Upnica v pritožbi sicer izpostavlja navedbo sodne izvedenke, da je ob upoštevanje metode obračuna upnice, upničin izračun neto plač pravilen, a pri tem zanemari, da je sodna izvedenka v izvidu in mnenju z dne 23. 2. 2019 pojasnila, da izračun bruto zneskov v neto zneske na način, kot ga je pripravila upnica, ni uporaben za izračun neto zneskov po sodni odločbi. V dopolnitvi izvida in mnenja z dne 25. 1. 2020 je v zvezi z navedenim dodala, da upnica izhaja iz neto plač (ki bi jih prejela, če bi delala), 120. člen ZDoh-2 pa za izračun neto zneskov plač po sodni odločbi določa povprečenje in izhaja iz bruto zneskov.

12. Razlago sodišča prve stopnje, kako se v skladu s 120. členom ZDoh-2 pravilno izvrši sodna odločba delovnega sodišča, potrjuje tudi ustaljena sodna praksa, citirana v opombi št. 4 izpodbijanega sklepa. Stališče sodišča prve stopnje in sodne prakse je, da je temeljno načelo ZDoh-2, da gre pri dohodnini za letni davek, ki se odmerja glede na prejemke v enem (odmernem) letu. V 120. členu ZDoh-2 pa je določena izjema: dohodki iz delovnega razmerja, vključno z zamudnimi obrestmi, ki se izplačajo na podlagi sodne odločbe za več let nazaj, se vštejejo v celoti v osnovo za dohodnino leta, v katerem jih je zavezanec prejel, obdavčijo pa se po povprečni stopnji dohodnine enoletnih dohodkov.2 Načinu obračuna neto plač, kot ga predlaga upnica, sodna praksa ne pritrjuje.

13. Pri izplačilu prejemkov, ki so izplačani na podlagi sodne odločbe, gre iz davčnega vidika za izredne dohodke, ki v določenem letu praviloma znatno povečajo letno davčno osnovo zavezanca.3 Navedeno za davčnega zavezanca pomeni dodatno davčno obremenitev v letu, v katerem mu je odmerjena dohodnina. Da pa osebe, ki so v enem davčnem letu prejele dohodke, ki bi jih morale v več preteklih letih, niso v slabšem položaju kot osebe, katerim je bila dohodnina za dohodek iz preteklega leta odmerjena vsako leto sproti, je uzakonjen institut povprečenja. Po pojasnjenem obrazložitev sodišča prve stopnje v 28. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da bi bila upnici, v kolikor bi ji bile neto plače izplačane tako, kot bi jih prejela, če bi delala (za kar se v predlogu izračuna neto plač zavzema upnica), odmerjena višja dohodnina, ni v nasprotju z izvedenimi dokazi in nerazumljiva, kot trdi upnica.

14. Ker bi obračunavanje zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov, izračunanih v nasprotju z institutom povprečenja, kršilo namen tega instituta, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi v obrestnem delu.

15. Pritrditi pa je upničini graji besedila I. točke izreka izpodbijanega sklepa. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nedvoumno izhaja, da je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo za znesek 15.396,05 EUR in v tem obsegu predlog upnice za izvršbo zavrnilo. Dikcija izreka I. točke izpodbijanega sklepa, ki glasi "Ugovoru dolžnika se delno ugodi ter se sklep o izvršbi I 187/2018 z dne 10. 6. 2019 razveljavi za znesek 15.396,05 EUR, v presežku pa predlog upnika za izvršbo z dne 17. 10. 2018 zavrne." pa dopušča napačno sklepanje, da se predlog za izvršbo zavrne v presežku nad zneskom 15.396,05 EUR, namesto za znesek 15.396,05 EUR. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je sodišče druge stopnje opisano pomanjkljivost zato odpravilo.

16. Glede pritožbenega očitka dolžnika, da je sodišče prve stopnje prezrlo delno plačilo dolga, izkazano z listinami, sodišče druge stopnje zaključuje, da je ta neutemeljen. Pri tem se sklicuje na pravilne in podrobno pojasnjene razloge sodišča prve stopnje v 13. do 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ter upoštevaje izrecno pritožbeno grajo ponovno pojasnjuje, da se dolžnik sklicuje na plačilo, izvršeno 24. 3. 2004 - pred nastankom izvršilnega naslova v letu 2012, ugovorni razlog po 8. točki prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pa kot oviro za izvršbo opredeljuje prenehanje terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Obravnavani očitek dolžnika se tako nanaša na izpodbijanje izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče vezano, ne pa na utemeljevanje dejstva, s katerim je mogoče preprečiti izvršbo.

17. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, poleg tega, da delnega prenehanja terjatve ni uspešno uveljavljal v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, dolžnik ni bil uspešen niti z zahtevkom za ugotovitev obstoja pobotanja, upnica pa je v odgovoru na ugovor predmetno terjatev dolžnika označila kot sporno in neiztožljivo, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni upoštevalo nesporno izkazanega delnega plačila upnikove terjatve.

18. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi upnice delno ugodilo in I. točko izreka izpodbijanega sklepa delno spremenilo s preoblikovanjem besedila izreka tako, da ta ni več dvoumen oziroma iz njega nesporno izhaja, da se predlog za izvršbo zavrne za znesek 15.396,05 EUR (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker ostali pritožbeni razlogi niso podani, niti niso bile odkrite kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je to pritožbo upnice v preostalem delu in pritožbo dolžnika zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, upnica pa je uspela v neznatnem delu (glede odprave pomanjkljivosti pri oblikovanju I. točke izreka izpodbijanega sklepa), sama krijeta vsak svoje stroške s pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). V zvezi s strani dolžnika priglašenimi stroški odgovora na pritožbo upnice pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da dolžnik v njem zgolj pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, zato je z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odstavek 11. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), odločilo, da dolžnik sam krije tudi svoje stroške z odgovorom na pritožbo (165. člen ZPP).

1 Glej: VSRS Sodba VIII Ips 226/2017. 2 Glej: UPRS Sodba I U 806/2010. 3 Glej: Odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-76/11 z dne 14. 6. 2012.