Jedro

Tožena stranka (delodajalec) je tista, ki mora dokazati, da je bilo tožniku (delavcu) izplačano plačilo za delo v skladu z zakonodajo in pogodbo o zaposlitvi. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izplačala plače in druge prejemke, ki so mu za čas zaposlitve pri toženi stranki pripadali na podlagi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek za izplačilo plač za vtoževano obdobje utemeljen.

Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage v zvezi z vtoževanimi nadurami in dnevnicami. Tožnik je v zvezi z zahtevkom iz naslova dnevnic navedel, katere dni v mesecih aprilu, maju in juniju 2013 je bil na poti v tujini in je za meseca maj in junij 2013 navedel države, v katere je vozil. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago, zato bi sodišče prve stopnje moralo presojati tožbeni zahtevek iz naslova dnevnic po višini. Tožena stranka je bila seznanjena s tem, kje je tožnik vozil posamezen dan in koliko kilometrov je prevozil, zato bi lahko argumentirano prerekala tožnikove navedbe o opravljenih urah in nadurah, če jih je štela za neresnične, oziroma bi to skladno z dokaznim bremenom morala storiti, saj je bila kot delodajalec skladno z 18. členom ZEPDSV dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah. Tožena stranka pa ni predložila ustreznih dokazov, ki bi ovrgli tožnikove navedbe o opravljenih nadurah. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika iz naslova opravljenih nadur, saj je zmotno menilo, da je dokazno breme na tožniku in je nepravilno zaključilo, da tožnik ni podal dovolj natančnih trditev o opravljenem številu nadur. Ker je zaradi zmotne materialno pravne presoje ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v II., III. in V. točki izreka sodbe ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve sodbe: - za mesec april 2013 obračunati plačo v bruto znesku 219,78 EUR in dodatek za delo v nedeljo v bruto znesku 50,00 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2013 dalje do plačila; - za mesec maj 2013 obračunati plačo v bruto znesku 936,32 EUR in dodatek za delo v nedeljo v bruto znesku 100,00 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2013 dalje do plačila; - za mesec junij 2013 obračunati plačo v bruto znesku 783,66 EUR in dodatek za delo v nedeljo v bruto znesku 150,00 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2013 dalje do plačila; - za mesec julij 2013 obračunati plačo v bruto znesku 579,20 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo dnevnic za mesec april 2013 v višini 220,00 EUR, za mesec maj 2013 v višini 704,00 EUR in za mesec junij 2013 v višini 572,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo nadur za mesec april 2013 v višini 138,72 EUR bruto, za mesec maj 2013 v višini 525,98 EUR bruto in za mesec junij 2013 v višini 471,07 EUR bruto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve sodbe plačati iz naslova povračila stroškov prihoda na delo in z dela znesek 158,10 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - od zneska 94,86 EUR od 16. 6. 2013 dalje do plačila, - od zneska 63,24 EUR od 16. 7. 2013 dalje do plačila.

Zavrnilo je v presežku za znesek 31,62 EUR zahtevek iz naslova povračila stroškov prihoda na delo in z dela za mesec junij 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 390,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (V. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper celotno II. in III. točko, zoper zavrnilni del IV. točke in odločitev o stroških postopka v V. točki. Izrecno navaja, da se pritožuje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar iz same pritožbe izhaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge. Ne strinja se z odločitvijo glede nadur. Delodajalec mu ni izročil dokumentacije o opravljenih urah. Sam je evidenco ur vodil na telefonu, ki je bila kasneje izgubljena. Druga evidenca ur je bila v tovornem vozilu, ki je opremljen s tahografom. Tožnik je predlagal tudi pridobitev podatkov cestninskih naprav, ki beležijo podatke o lokaciji vozila, a ga je sodišče zavrnilo. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova nadur, ker naj ga tožnik ne bi določno opredelil. Tožena stranka je dolžna voditi evidenco opravljenih ur, a je ni vodila oziroma predložila. Potni nalogi sicer niso obvezen dokument, zato ni pošteno, da se krivi tožnika, da je pomanjkljivo vodil evidenco in zaradi česar ni bilo možno izračunati njegove plače in nadur. Sodišče napačno interpretira Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih. V delovni čas mobilnega delavca se šteje vožnja in drugo delo, medtem ko se ne šteje odmor in čas razpoložljivosti. Po ZDR pa je odmor med delom plačan, zato je delodajalec dolžan plačati več kot 60 ur na teden. Sodišče ga tudi ni vabilo na drugo obravnavo. Nadalje navaja, da mu sodišče neutemeljeno ni prisodilo dnevnic. Do dnevnice je upravičen vsak dan službenega potovanja, tako v tujini kot v Sloveniji. Če sodišče ni štelo kot dokazanih dnevnic za začetni in končni dan službenega potovanja, bi lahko dnevnici za ta dva dneva zavrnila, medtem ko so vmesni dnevi službenega potovanja in pripadajoče dnevnice nesporni. Delodajalec v zvezi s tem ni predložil nobenega dokaza, čeprav je dolžan voditi evidenco dnevnic. Ni pravilen zaključek sodišča, da zahtevek nasprotuje sam sebi, ker naj bi tožnik trdil, da je v aprilu delal en dan manj kot zahteva dnevnic v tem mesecu. Delodajalec je dolžan plačati dnevnice za vsak dan službene poti, tudi, če takrat dela ni, tožnik pa je dokazal 5 službenih potovanj. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških, ki jih je imel s prihodom na glavno obravnavo.

3. Tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe (I. točka izreka in prvi odstavek IV. točke izreka). Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje glede dogovora in izplačila plač za mesece april - julij 2013 ter napačno odločilo glede dodatka za delo v nedeljo in stroškov prevoza na delo. Tožnikova navajanja, da od tožene stranke ni prejel gotovinskih izplačil v višini 1.813,00 EUR, sta ovrgli tožena stranka in priča A.A.. Tudi tožnik ni tega zanikal, le rekel je, da se tega ne spomni. Poleg tega je izpovedal, da je imel ob začetku zaposlitve pri toženi stranki blokirane račune, in ni nedvoumno zanikal želje po gotovinskih izplačilih. Odločitev sodišča, da tožnik ni prejel plačila, je zato protispisna. Tožnik ni dokazal trditev o delu v nedeljo, a mu je sodišče kljub temu prisodilo dodatek za nedeljsko delo, prav tako pa tudi ni izkazal stroškov prihoda na delo. Sodišče je v obrazložitvi samovoljno zaključilo, da bi bili lahko nekateri zneski izročeni tožniku na račun plačila stroškov na poti, saj tega ni navajala nobena stranka ali priča. Neutemeljen je zaključek sodišča o tem, da ni sledilo izpovedbi priče A.A., ker je zunajzakonski partner tožene stranke in vodi poslovanje tožene stranke, zaradi česar ima interes za izid pravde. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika navaja, da tožnikovega zaslišanja sodišče ne more šteti kot del njegovih navedb, temveč gre skladno s sodno prakso za dokaz. Tožnik v pritožbi navaja tudi nova dejstva, ki so nedovoljena pritožbena novota. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi.

7. Sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, ko je narok za glavno obravnavo dne 8. 10. 2015 izvedlo brez tožnika. Ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče tožnika ni vabilo na drugo obravnavo, saj so se stranke na naroku dne 7. 7. 2015 seznanile, da bo naslednji narok 8. 10. 2015, pri čemer so se odpovedale posebnemu pisnemu vabljenju in bili tudi opozorjeni na določbo 4. odstavka 28. člena ZDSS-1 (Če na kakšen poznejši narok ne pride nobena stranka, lahko sodišče odloči glede na stanje spisa, če je že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi, in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno. Tako ravna sodišče tudi v primeru, če na narok ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev glede na stanje spisa.). Glede na navedeno zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

8. V izpodbijani sodbi tudi ni očitane protispisnosti v smislu kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi izpodbijane sodbe namreč ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožena stranka se ne strinja z dokazno presojo in odločitvijo sodišča prve stopnje, kar pa ne more biti bistvena kršitev določb postopka.

9. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva izplačilo plač, izplačilo dodatka za nedeljsko delo, nadur, dnevnic in stroškov prevoza na delo in z dela, in sicer za čas od 26. 4. 2015 do 26. 7. 2015. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna bruto plače za mesece april - julij 2013, skupaj z dodatki za nedeljsko delo, in mu po odvodu davkov in prispevkov izplača neto zneske, ter da mu povrne stroške prihoda na delo in z dela v višini 158,10 EUR. Višji zahtevek iz naslova stroškov prihoda na delo in z dela, zahtevek iz naslova nadur in dnevnic pa je zavrnilo.

10. Sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo v delu odločitve glede vtoževanega zneska iz naslova nadur in dnevnic, zato je sprejeta odločitev delno nepravilna.

K pritožbi tožene stranke:

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku izplačala plače in druge prejemke, ki so mu za čas zaposlitve pri toženi stranki pripadali na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2013. Pri tem je tudi pravilno navedlo, da je tožena stranka (delodajalec) tista, ki mora dokazati, da je bilo tožniku (delavcu) izplačano plačilo za delo v skladu z zakonodajo in pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je navajala, da je tožnik prejemal gotovinska izplačila, a o tem ni predložila nikakršnega dokaza. Navajala je, da ji tožnik ni podpisoval prejema gotovine, kar pritožbeno sodišče ocenjuje najmanj za nenavadno, saj se od povprečno skrbnega človeka, še posebej od gospodarske osebe oziroma delodajalca, upravičeno pričakuje, da bo ob domnevni izročitvi gotovine pridobil pisno dokazilo - kot je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tožena stranka je hkrati navedla, da ji je v enem primeru sicer tožnik podpisal prejem gotovine, a tudi tega potrdila ni predložila v spis. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je tožnik zanikal, da naj bi plačilo za delo prejemal gotovinsko oziroma „na roke“. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do izplačila plač za čas od 26. 4. 2013 do 26. 7. 2013, kot je zahteval v tožbi.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje samovoljno zaključilo, da bi lahko bila posamezna gotovinska izplačila tožniku izplačana na račun plačila stroškov na poti, ker naj to ne bi izhajalo iz izpovedb strank ali prič. Da je tožnik prejemal posamezne zneske v gotovini za namen plačila stroškov na poti, so namreč izpovedali vsi zaslišani.

13. Pravilna je tudi odločitev sodišča, da tožniku pripada dodatek za nedeljsko delo, katerega plačilo sta stranki dogovorili s pogodbo o zaposlitvi. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je tožnik določno navedel, katere nedelje je preživel na delu v tujini. Tožena stranka je te njegove navedbe le pavšalno prerekala, iz ročne evidence tožene stranke v prilogi B1 pa izhaja, da je tožena stranka pri tožniku upoštevala tudi „vikend“. Tožena stranka torej ni uspela izpodbiti tožnikovih navedb o nedeljskem delu, hkrati pa ni izkazala, da mu je iz tega naslova že kaj plačala, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku iz tega naslova.

14. Neutemeljene in povsem pavšalne so pritožbene navedbe, da tožnik ni izkazal stroškov prihoda na delo in z dela. Sodišče je pravilno navedlo, da obstaja pravna podlaga za ta del zahtevka v 130. členu ZDR-1 in 5. odstavku 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 in spremembe). Toženec ni izkazal, da je tožniku stroške prihoda na delo in z dela plačal, sodišče prve stopnje pa je pravilno navedlo, zakaj šteje tožnikova zatrjevana dejstva o prihodih na delo in odhodih z dela za priznana oziroma je evidentno, da je tožnik na delo prišel, če je za toženo stranko z njenimi vozili opravljal prevoze v tovornem prometu. Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno tožniku utemeljeno priznalo povračilo stroškov za prevoz na delo in iz dela (tožnik je na delo prihajal iz B. v C., od koder je šel na pot s tovornjakom tožene stranke, po končani službeni poti pa se je iz C. vrnil v B.) za skupaj pet prihodov in odhodov z dela.

K pritožbi tožnika:

15. Tožnik se utemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z izplačilom nadur in dnevnic. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru obstoji pravna podlaga za izplačilo dnevnic, a je nepravilno zaključilo, da tožnik svojega zahtevka v tem delu ni obrazložil in ni navedel dejstev, ki bi ga utemeljevala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi navedel, za koliko dni v posameznem mesecu uveljavlja dnevnico in pojasnil, da zahteva dnevnico v znesku 44,00 EUR, kot povprečje takratnih dnevnic. Za meseca maj in junij je tudi navedel mesta oz. države, kjer se je v okviru svoje službene poti nahajal. V svoji pripravljalni vlogi z dne 17. 8. 2015 je v okviru obrazložitve potnih stroškov navedel tudi datume prihodov na delo in odhodov z dela. Tožena stranka datume tožnikovih službenih poti ni prerekala, prav tako ni prerekala mest oziroma držav, za katere je v tožbi navedel, da jih je prevozil v okviru svojih službenih poti v mesecih maj in junij 2013, oziroma ni izkazala, da so te navedbe neresnične. Iz izpovedbe A.A. izhaja, da je tožena stranka bila seznanjena s tem, kje je tožnik vozil posamezen dan in koliko kilometrov je prevozil, kar pomeni, da bi tožena stranka lahko prerekala tožnikove navedbe o obiskanih državah, če bi te štela za neresnične. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage v zvezi z nadurami in dnevnicami, nepravilen ali vsaj preuranjen.

16. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik podal dovolj podatkov v zvezi s svojim zahtevkom iz naslova dnevnic: navedel je, katere dni v mesecih april, maj in junij 2013 je bil na poti v tujini ter za meseca maj in junij 2013 navedel tudi države, v katere je vozil (Avstrija, Nemčija, Italija, Belgija). Nadalje je v pripravljalni vlogi z dne 17. 8. 2015 navedel, da je vozil tudi v Anglijo in Francijo, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je vse navedene države omenjal tudi A.A. v svoji izpovedbi. Iz Uredbe o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/1994 in) v zvezi z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja izhaja, da se zneski dnevnic za navedene države gibljejo med 44,00 EUR in 50,00 EUR. Tožnik je v zvezi s tem pojasnil, da s strani delodajalca ni prejel nobene dokumentacije, zato je zahteval povprečno dnevnico. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik zahteval najnižji znesek dnevnice glede na zneske dnevnic za države, ki jih je prevozil. Na podlagi vsega navedenega ocenjuje, da je tožnik podal ustrezno in verodostojno trditveno podlago. Zato bi sodišče prve stopnje moralo presojati tožbeni zahtevek iz naslova dnevnic po višini.

17. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi pravilno navedlo, da bi tožena stranka skladno z Zakonom o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Ur. l. RS, št. 76/2005 in spremembe; ZDCOPMD) in Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006; ZEPDSV) morala voditi ustrezne evidence. Pravilno je zaključilo, da se tožena stranka ne more sklicevati na to, da ji tožnik ni izročil potnih nalogov, tahografov in kartice, v zvezi s čimer niti ni dokazala, da ga je pozivala k predložitvi teh dokumentov. Pravilno je povzelo tudi izpovedbo A.A., iz katere izhaja, da za izračun plače sama predložitev listin s strani tožnika niti ni toliko pomembna, saj se prevožena razdalja izračuna po računalniškem sistemu, hkrati pa je tožena stranka razpolagala s potnimi nalogi, špediterji pa so ji pošiljali naloge tožnikovih nakladov in razkladov. Kot že navedeno, je bila torej tožena stranka seznanjena s tem, kje je tožnik vozil posamezen dan in koliko kilometrov je prevozil (kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), zato bi lahko argumentirano prerekala tožnikove navedbe o opravljenih urah in nadurah, če jih je štela za neresnične, oziroma bi to skladno z dokaznim bremenom morala storiti, saj je bila kot delodajalec skladno z 18. členom ZEPDSV dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah. Tožena stranka pa v spis ni vložila ustreznih dokazov, ki bi ovrgli tožnikove navedbe o opravljenih nadurah. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika iz tega naslova, saj je zmotno menilo, da je dokazno breme na tožniku in zato nepravilno zaključilo, da tožnik ni podal dovolj natančnih trditev o opravljenem številu nadur.

18. Preizkus tožnikove pritožbe v zvezi z zavrnilnim delom v IV. točki izreka (odločitev o stroških prihoda na delo in z dela) ni bil možen, ker je tožnik le pavšalno nasprotoval tej odločitvi.

19. Ker so torej v delu prvostopenjske odločitve o zahtevanem izplačilu dnevnic in nadur uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo v II. in III. točki izreka ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti (saj dokazni postopek zlasti v zvezi z višino terjatev, pred sodiščem prve stopnje ni bil izveden). V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev odločitve glede pravdnih stroškov tožeče stranke v V. točki izreka sodbe je posledica razveljavitve II. in III. točke izreka. Pritožbeno sodišče na tem mestu poudarja, da sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo stroškov na relaciji D. - E. za prihod na narok dne 7. 7. 2016. Tožnik namreč tega stroška ni izkazal, kot je sicer to storil za relacijo F. (Anglija) - D..

20. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek predvsem v zvezi z višino zahtevanih izplačil iz naslova nadur in dnevnic in nato v luči vsega zgoraj navedenega, ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri tem pa naj v okviru dokazne ocene o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova dnevnic upošteva tudi ugotovljeno nasprotje med številom delovnih dni, ki jih tožnik navaja pri plači za mesec april 2013 (4 dnevi), ter številom dni, ki jih tožnik za isti mesec uveljavlja v okviru dnevnic (5 dni).

21. Ker sodišče druge stopnje v preostalem delu (I. in IV. točka izreka sodbe) ni ugotovilo razlogov, iz katerih se prvostopenjska sodba izpodbija in tudi ne razlogov, na katere sámo pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

22. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), prav tako pa sama krije tudi stroške odgovora na pritožbo, ker ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe tožnika (1. odstavek 155. člena ZPP).