Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri oceni nepremoženjske škode iz naslova strahu je pravno upošteven le primaren in sekundaren strah, ki ga izkusi oškodovanec, strah za drugega pa ni pravno priznana oblika nepremoženjske škode. Vsled tega je pravno zmotno revizijsko stališče tožnice, da bi morali sodišči pri odmeri višine nepremoženjske škode iz naslova strahu upoštevati tudi dejstvo, da je bil v avtomobilu otrok, kar naj bi strah oškodovanke še povečalo.

Izrek

Glede premoženjske škode (156,14 EUR) se revizija zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je telesno poškodovala kot sopotnica v osebnem vozilu v prometni nesreči dne 26.8.2002. Utrpela je zvin vratne hrbtenice, stisnjenje prsnega koša in udarec desnega komolca, zaradi česar ji je sodišče prve stopnje določilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.400.000 SIT (500.000 SIT za telesne bolečine, 300.000 SIT za strah in 600.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), od česar je sodišče odštelo revaloriziran, že plačan znesek iz tega naslova in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 900.000 SIT, medtem ko je bil v presežku zahtevek tožnice za plačilo odškodnine zavrnjen.

Sodišče druge stopnje o pritožbah obeh pravdnih strank odločilo tako, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje (za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je prisodilo 400.000 SIT, za strah 100.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 400.000 SIT) in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 400.000 SIT, zahtevek tožnice za plačilo odškodnine v presežku pa zavrnilo.

Tožnica je vložila revizijo glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Za sleherno od ugotovljenih oblik nepremoženjske škode bi ji morala biti po njenem mnenju priznana odškodnina v višini posamično terjanih zneskov, ki naj bi v celoti ustrezali teži poškodbe in ugotovljenim posledicam. Sicer pa tožnica v reviziji ponovno niza ločeno po posamičnih oblikah nepremoženjske škode vse tiste okoliščine, ki jo po njenem mnenju upravičujejo do odškodnin zanje v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali. Revidentka še navaja, da bi ji moralo sodišče, ob pravilni uporabi materialnega prava, prisoditi tudi celotno premoženjsko škodo v višini 37.419,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2002 dalje do plačila. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe - to je: ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

O nedovoljenosti revizije: Revizija v delu, v katerem izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo premoženjske škode v višini 37.419 SIT (sedaj 156.14 EUR), ni dovoljena, ker gre za zahtevek, ki ima različno dejansko in pravno podlago od zahtevka za nepremoženjsko škodo. Dovoljenost revizije zoper del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za premoženjsko škodo, je treba presojati ločeno in ne po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (41. člen Zakona o pravdnem postopku ŠUradni list RS, št. 73/07; ZPPĆ). V premoženjskih sporih je revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Navedeni zahtevek tega zneska ne presega, zato je bilo treba revizijo v tem delu zavreči (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije: Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožnici pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode slednja utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi jo po njenem mnenju upravičevale do odškodnin zanje v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravilno, ločeno ob odmeri odškodnin za vsako izmed oblik nepremoženjske škode, upoštevana že v pravnomočni sodbi.

S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela zvin vratne hrbtenice, stisnjenje prsnega koša s pasom in udarec desnega komolca. Sodišče je upoštevalo in pravilno ovrednotilo tako bolečinsko obdobje, starost tožnice ob času škodnega dogodka, neugodnosti, ki jih je tožnica prestala v času zdravljenja, kot vsa ostala dejstva, ki jih revizija ponovno izpostavlja. Pri tem revizijsko sodišče pripominja, da je pri oceni nepremoženjske škode iz naslova strahu pravno upošteven le primaren in sekundaren strah, ki ga izkusi oškodovanec, strah za drugega pa ni pravno priznana oblika nepremoženjske škode. Vsled tega je pravno zmotno revizijsko stališče tožnice, da bi morali sodišči pri odmeri višine nepremoženjske škode iz naslova strahu upoštevati tudi dejstvo, da je bil v avtomobilu otrok, kar naj bi strah oškodovanke še povečalo.

Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožnici pravilno upoštevano, pokaže primerjava s prisojenimi odškodninami v tožničinemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožnice na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.