Jedro

Rok iz prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE je rok, ki določa časovno obdobje, v katerem je treba uveljaviti pravico do subvencije zaradi odreditve dela s skrajšanim delovnim časom in je torej materialni rok. Ker zakon ne določa, da bi se ta rok upošteval le na ugovor, gre za prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovim pretekom preneha pravica uveljavljati subvencijo zaradi odreditve dela s skrajšanim delovnim časom. Ker ugasne pravica sama, pa se zamude materialnega prekluzivnega roka ne da odpraviti, ne glede na vzrok zamude.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. S sklepom, št. 11069-4208/2020-3 z dne 17. 9. 2020 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod ali toženka) zavrgel vlogo tožeče stranke za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom (1. točka izreka) in odločil, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) ter da je sklep takse prost (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožeča stranka 30. 6. 2020 vložila vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, in sicer za delavca A. A., ki mu je delo s skrajšanim delovnim časom odredila z dnem 1. 6. 2020. Kot ugotavlja toženka, predmetna vloga ni bila vložena v roku, ki ga določa prvi odstavek 16. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOOPE), v skladu s katerim se delodajalcu subvencija dodeli na podlagi vloge, ki jo pri Zavodu vloži najpozneje v petnajstih dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Ker je torej tožeča stranka zamudila rok za vložitev vloge, je toženka v skladu s prvim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vlogo zavrgla.

3. Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja, zato vlaga tožbo smiselno iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in samo odloči v zadevi.

4. V tožbi navaja, da je delavcu A. A. odredila delo s skrajšanim delovnim časom za obdobje od 1. 6. 2020 do 31. 8. 2020. Navedeno je toženki pravočasno sporočila, vlogo za pridobitev subvencije pa je vložila 30. 6. 2020, to je po petnajst dnevnem roku iz prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE. Glede na to, da je lahko delodajalec v obdobju od 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020 delavcu kadarkoli odredil delo s skrajšanim delovnim časom, tožeča stranka meni, da bi ji morala toženka na podlagi predmetne vloge priznati pravico do subvencije vsaj od 16. 6. 2020 dalje. Nadalje tožeča stranka še ugovarja, da bi morala toženka o njeni vlogi odločiti v petnajstih dneh (tretji odstavek 16. člena ZIUOOPE), pa je izpodbijani sklep izdala šele 17. 9. 2020. Zaradi zamude ji je nastala škoda, saj bi sicer pravico ponovno uveljavljala in subvencijo pridobila vsaj od 16. 6. 2020 oziroma 1. 7. 2020 dalje.

5. Toženka je sodišču poslala upravni spis, ki se nanaša na zadevo, v odgovoru na tožbo pa prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodaja, da je tožeča stranka vlogo vložila prepozno, četudi se upošteva razlago določb 16. in 18. člena ZIUOOPE, ki jo je 8. 9. 2020 podalo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Sicer pa tudi tožeča stranka sama v tožbi priznava, da je bila predmetna vloga prepozna. Nadalje toženka priznava, da je izpodbijani sklep izdala po poteku petnajst dnevnega roka. V odgovoru na tožbo utemeljuje vzrok za zamudo ter izpostavlja, da je rok, v katerem mora o vlogi odločiti, instrukcijske narave, tožeča stranka pa je v času zamude ni kontaktirala in svoje vloge tudi ni spremenila v smislu 133. člena ZUP. Sklepno toženka še navaja, da je tožeča stranka 2. 9. 2020 za istega delavca vložila novo vlogo, za obdobje od 1. 9. 2020 do 31. 12. 2020, kateri je bilo ugodeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je bila kot prepozna zavržena vloga tožeče stranke za dodelitev subvencije zaradi odreditve dela s skrajšanim delovnim časom, za delavca A. A., za obdobje od 1. 6. 2020 do 31. 8. 2020. 8. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je subvencioniranje skrajšanega delovnega časa eden od ukrepov, ki ga je država sprejela za blažitev posledic epidemije virusa SARS-CoV-2 (COVID-19) v gospodarstvu, vključen pa je bil v t.i. tretji protikoronski zakon (ZIUOOPE). Na podlagi določb ZIUOOPE se s 1. 6. 2020 za delodajalce ureja možnost delnega subvencioniranja skrajšanega delovnega časa, ki omogoča, da delavcem, ki so zaposleni za polni delovni čas, začasno odredijo delo s skrajšanim delovnim časom, brez spremembe pogodbe o zaposlitvi. ZIUOOPE v členih od 11 do 23 podrobneje ureja pogoje za dodelitev subvencije, upravičene delodajalce, višino subvencije, pravice in obveznosti delavcev, obveznosti delodajalcev, kot tudi postopek uveljavljanja subvencije in izvajanje nadzora nad dodelitvijo sredstev. V prvem odstavku 16. člena tako določa, da se delodajalcu dodeli subvencija na podlagi vloge za dodelitev subvencije, ki jo vloži pri Zavodu najpozneje v petnajstih dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Kot izhaja iz tretjega odstavka istega člena, Zavod o vlogi odloči s sklepom v petnajstih dneh od prejema vloge.

9. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka pri njej zaposlenemu delavcu A. A. odredila delo s skrajšanim delovnim časom za obdobje od 1. 6. 2020 do 31. 8. 2020 ter da je vlogo, s katero je uveljavljala obravnavano subvencijo za navedeno obdobje, vložila 30. 6. 2020, kar je po izteku roka petnajstih dni od odreditve skrajšanega delovnega časa. Ključno sporno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali ima rok iz prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE naravo materialnega prekluzivnega roka in njegova zamuda posledično povzroči izgubo uveljavljane pravice ali pa, nasprotno, da zamuda roka ne povzroči prenehanja pravice, pač pa nastopi zgolj posledica, da se pravica stranki prizna za naprej oziroma od določenega dne dalje, kot to zatrjuje tožeča stranka.

10. Po presoji sodišča je toženka pravilno zaključila, da je rok, ki je predpisan v prvem odstavku 16. člena ZIUOOPE, materialni prekluzivni rok in da ima njegova zamuda za posledico izgubo uveljavljane pravice do subvencije.1

11. Materialni roki so roki, ki veljajo za uveljavitev materialnih pravic oziroma za naložitev posameznih obveznosti. Materialni rok je lahko prekluziven (pravica preneha oziroma ugasne s pretekom roka, ki je eden od pogojev za uveljavljanje pravice) ali zastaralen (ki se upošteva le na ugovor, ne pa po uradni dolžnosti).2

12. Rok iz prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE je rok, ki določa časovno obdobje, v katerem je treba uveljaviti pravico do subvencije zaradi odreditve dela s skrajšanim delovnim časom in je torej materialni rok. Ker zakon ne določa, da bi se ta rok upošteval le na ugovor, gre za prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovim pretekom preneha pravica uveljavljati subvencijo zaradi odreditve dela s skrajšanim delovnim časom. Ker ugasne pravica sama, se zamude materialnega prekluzivnega roka ne da odpraviti, ne glede na vzrok zamude.3

13. Po presoji sodišča je zato zmotno stališče tožeče stranke, da je njena vloga pravočasna v delu, ki se nanaša na obdobje od 16. 6. 2020 dalje, to je na obdobje, ki bi pričelo teči petnajst dni pred vložitvijo vloge. Ker tožeča stranka vloge ni vložila v roku petnajstih dni od odreditve dela s skrajšanim delovnim časom navedenemu delavcu, kot je to določal prvi odstavek 16. člena ZIUOOPE, je njena pravica do obravnavane subvencije ugasnila. To velja za celotno obdobje, za katerega je tožeča stranka uveljavljala navedeno pravico, ne le za del obdobja pred vložitvijo vloge, saj z zamudo prekluzivnega roka pravica ugasne v celoti in ne zgolj njen del (medtem ko pri zastaralnih rokih ni izključeno, da pravovarstveni zahtevek ugasne le delno in je stranka deležna varstva zgolj tistega dela pravice, ki ni obsežen z zastaranjem).

14. V zvezi s tožbenim ugovorom, da bi morala toženka o vlogi tožeče stranke odločiti v petnajstih dneh od vložitve vloge, je treba pojasniti, da gre pri roku, ki ga določa tretji odstavek 16. člena ZIUOOPE, za rok, ki je po svoji pravni naravi instrukcijski rok. Gre namreč za rok, ki velja za organ, ki mora v določenem času opraviti določeno dejanje v postopku. Prekoračitev tovrstnih rokov na nadaljnji potek postopka oziroma na odločitev v postopku ne vpliva, kolikor zakon izrecno ne določa drugače. Če organ ne odloči v predpisanem roku, ima stranka možnost, da odločitev izposluje z za to predvidenimi pravnimi sredstvi, to je pritožbo oziroma tožbo zaradi molka organa (glej 28. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), pri čemer tožeča stranka v konkretnem primeru niti ne zatrjuje, da bi slednje pravno sredstvo uporabila. Zgolj zaradi prekoračitve instrukcijskega roka za odločitev pa ta ni nepravilna oziroma nezakonita. Tožeča stranka je namreč predmetno vlogo, kot je bilo obrazloženo, vložila prepozno, zato je bila vloga z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavržena. Navedbe tožeče stranke, da ji je bila, ker toženka ni odločila v predpisanem roku, povzročena škoda, po navedenem na odločitev o tožbi zoper izpodbijani sklep ne morejo vplivati.

15. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pravilen pa je bil tudi postopek izdaje sklepa, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 16. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno, glede uporabe relevantne pravne podlage pa se je, kot rečeno, že oblikovala sodna praksa4. Razprava glede dejanske in pravne podlage odločitve v okviru glavne obravnave zato v konkretnem primeru ni bila potrebna.

1 Takšno stališče je Upravno sodišče RS že zavzelo v sodbah, izdanih v primerljivih zadevah, št. I U 828/2021-9 z dne 4. 10. 2021 in št. III U 142/2021-12 z dne 22. 11. 2021. 2 Kerševan, Erik, Androjna, Vilko, Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2017, str. 196. 3 Prim. sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. II U 2/2014 z dne 2. 7. 2014. 4 Glej opombo 1.