Up-730/04 - 5

6. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 23. novembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča št. II Kp 391/2004 z dne 22. 9. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1345/04 z dne 8. 9. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom pritožniku podaljšalo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) v skladu z določbo drugega odstavka 207. člena ZKP.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožnik zatrjuje kršitev 20. in 22. člena Ustave.

Pritožnik zatrjuje tudi nepravilno presojo dejstev oziroma okoliščin v zvezi z ugotavljanjem begosumnosti. Kršitev 20. člena Ustave naj bi bila v tem, ker naj ne bi obstajala dejstva in okoliščine, ki bi utemeljevale begosumnost. Po mnenju pritožnika naj nobena okoliščina oziroma dejstvo ne bi dokazovalo, da bo pritožnik pobegnil. Pojem begosumnosti naj bi si sodišče napačno oziroma preširoko razlagalo. Nadalje pritožnik zatrjuje, da sodišče ni izbralo sorazmernega ukrepa za zagotovitev navzočnosti obdolženca v postopku, saj naj bi pritožnik predlagal varščino in odreditev hišnega pripora. V zvezi s kršitvijo pravice do enakega obravnavanja (22. člen Ustave) pritožnik navaja, da posamezniku zgolj zato, ker je obtožen najhujšega kaznivega dejanja, ni mogoče odrediti pripora. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov.

B.

Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pripor zaradi begosumnosti je mogoče odrediti le, če so izpolnjeni pogoji, določeni v Ustavi in zakonu. ZKP v 1. točki prvega odstavka 201. člena določa, da se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če obstajajo druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi oseba pobegnila.

Iz izpodbijanih sklepov je razvidno, da teče zoper pritožnika kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ). Z izpodbijanima sklepoma je bil pripor zoper pritožnika podaljšan. Pritožnik zanika obstoj pripornega razloga begosumnosti ter navaja, da ne obstajajo dejstva, ki bi utemeljevala odreditev oziroma podaljšanje pripora iz tega pripornega razloga. Sodišči sta ob podaljšanju pripora preizkusili, ali je priporni razlog begosumnosti še podan. V obrazložitvi svoje odločbe je prvostopenjsko sodišče navedlo konkretne okoliščine (da je že v preteklosti bival v ZDA, se tam poročil in se preživljal z učenjem smučanja, da je vzdrževal stike s svojo bivšo ženo v V. še po razvezi, da naj bi imel prijatelje tudi v U., da ima pritožnik izobrazbo in znanje tujih jezikov), na podlagi katerih je ocenilo, da obstaja nevarnost, da bi se pritožnik izognil kazenskemu postopku s pobegom v tujino[1]. Ob upoštevanju načela sorazmernosti je presodilo tudi, da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ter da je v sorazmerju s kazenskopravno zavarovanimi dobrinami (človeško življenje), ki naj bi bile prizadete z ravnanji pritožnika. Drugostopenjsko sodišče je pritrdilo zaključkom prvostopenjskega sodišča ter posebej poudarilo okoliščino, da ima pritožnik poklic, ki ga lahko opravlja tudi v tujini.

Ker sta sodišči pri odločanju o podaljšanju pripora presodili vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v osebno svobodo, in svojo odločitev obrazložili, nista ravnali v neskladju s prvim odstavkom 20. člena Ustave. Zato tudi nista kršili pritožnikove pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave.

V čem naj bi bila kršitev 22. člena Ustave, pritožnik ni utemeljil, zato je Ustavno sodišče ni preizkušalo.

Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene ustavne pravice, kakor jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Tratniku, ki je bil izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

Opomba

[1]Glej odločitev Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-185/95 z dne 24. 10. 1996, OdlUS V, 186.