Jedro

Tožnik lahko uveljavlja sporazum strank o krajevni pristojnosti le v tožbi (ki ji mora priložiti listino o sporazumu), toženec pa le v odgovoru na tožbo. Sodišče se nato lahko izreče za krajevno nepristojno le do razpisa glavne obravnave. V obravnavani zadevi se na pogodbeno zapisani sporazum o krajevni pristojnosti ni sklicevala nobena pravdna stranka. Pritožbene navedbe v tej smeri so prepozne in neupoštevne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 164069/2009 z dne 12. 11. 2009 v I. in III. odstavku izreka, kjer je bilo toženi stranki naloženo v plačilo 100.164,33 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški (I. točka izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke za plačilo odškodnine v višini 178.364,72 EUR (točka II. izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 4.374,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču očita zmotno presojo poslovnega odnosa in ugotovitve o vzpostavljeni praksi med pravdnima strankama (12. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Podane so procesne kršitve v zvezi s pristojnostjo sodišča (po pogodbi je bilo za sojenje pristojno sodišče v Krškem – kršitev drugega odstavka 22. člena ZPP v zvezi z 69. členom ZPP), v zvezi s ponovnim odločanjem o zadevi, v kateri je bila že sklenjena sodna poravnava (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 12. točki 339. člena ZPP) v zvezi s pomanjkljivostmi v sodbi ter nasprotju med zapisniki o izpovedbah prič in razlogi sodbe (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in v zvezi z načelom kontradiktornosti (zavrnitev dokaza z zaslišanjem zakonitih zastopnikov pekarn – absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ter v zvezi s prekluzijo glede predlaganja dokazov (kršitev 286. člena ZPP) in zastaranja, do česar se sodišče ni opredelilo. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje o načinu poslovanja pravdnih strank (potekalo je izključno po zapisanih pogodbenih določilih) in o vtoževanih terjatvah, saj je bilo o njih že odločeno v pravdi IX Pg 149/2008. Nasprotni pobotni ugovor je zavrnjen pavšalno in brez ustrezne presoje. Navedbe so bile obširne in podkrepljene z dokazi – računi – bremepisi. Zaradi kršitve pogodbe s strani tožeče stranke je morala tožena kupovati moko drugje. Pritožbeni stroški so odmerjeni previsoko. Priznani so tudi nepotrebni stroški. Pritožnica ne pozna stroškovnika tožeče stranke. Zato ga naj pritožbeno sodišče preveri. Izpodbijano sodbo naj opravi oziroma razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ali pa pobota z nasprotnim tožbenim zahtevkom ali zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s povrnitvijo njenih pravdnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka v tem postopku vtožuje plačilo dobavljenega blaga (moke) toženi stranki oziroma njenim kupcem in sicer po 38–tih računih, izstavljenih v obdobju od 18. 4. 2007 do 27. 6. 2007, zapadlih v obdobju od 17. 7. 2007 do 26. 8. 2007. Postopek se je pričel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Izdani sklep o izvršbi je bil razveljavljen po ugovoru tožene stranke (dolžnika). Postopek se je nadaljeval v pravdi (62. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Sodišče mora biti seznanjeno z okoliščinami, ki vplivajo na krajevno pristojnost, v najzgodnejši fazi sodnega postopka. Tožnik lahko uveljavlja sporazum strank o krajevni pristojnosti le v tožbi (ki ji mora priložiti listino o sporazumu), toženec pa le v odgovoru na tožbo. Sodišče se nato lahko izreče za krajevno nepristojno le do razpisa glavne obravnave (III. in IV. odstavek 69. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZPP). V izvršilnem postopku pa se mora upnik na sporazum o krajevni pristojnosti sklicevati že v izvršilnem postopku, dolžnik pa v ugovoru proti izvršilnemu sklepu. V obravnavani zadevi se na pogodbeno zapisani sporazum o krajevni pristojnosti ni sklicevala nobena pravdna stranka. Pritožbene navedbe v tej smeri so prepozne in neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), uveljavljane kršitve 69. in 22. člena ZPP pa ni.

Drži, da je med pravdnima stranka obstajalo sporno razmerje tudi v zvezi z računi za obdobje 22. 6. 2006 – 10. 5. 2007, ki je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje predmet drugega pravdnega postopka in sodne poravnave (v zadevi IX Pg 149/2008). Izpodbijana ugotovitev sodišča, da ne gre za identiteto zahtevkov, ima oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu: priloženih vtoževanih računih s specifikacijo ter v listinah v priloženem spisu IX Pg 149/2008, na katerega sta se sklicevali obe pravdni stranki in ga je kot dokaz prebralo sodišče prve stopnje. Ne glede na to, da je bilo nekaj od vtoževanih računov po datumu izdaje izdanih v obdobju računov, o katerih je že odločeno v drugi pravdi, na kar meri pritožba, ne gre za ponovno odločanje o isti stvari. Vtoževani računi v tej pravdi so namreč zapadli v plačilo kasneje od računov, vtoževanih v prejšnji pravdi. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje še niso bili predmet sodnega odločanja niti sklenjene sodne poravnave. Procesnih ovir za odločanje o vtoževanih terjatvah torej ni bilo. Ugovor res transacta je s pravilnimi razlogi zavrnjen, absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 12. točki 339. člena ZPP sodišče ni zagrešilo.

Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka po vzpostavljeni praksi med pravdnima strankama blago naročila, da je bilo slednje dobavljeno skladno z naročilom oziroma dogovorom, tožena stranka pa naročenega in dobavljenega blaga ni plačala. Opredelilo se je do vseh ugovorov tožene stranke, jih obrazloženo zavrnilo in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Obrazložena je v jasnih, preglednih in popolnih razlogih sodbe. V njih ni nasprotij in neskladij niti očitane protispisnosti med izpovedbami prič in razlogi sodbe. Sodba tako ni obremenjena z uveljavljanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti z drugimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje in odločitev kot pravno pravilno in bo v nadaljevanju odgovorilo le še na bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O vzpostavljeni in uveljavljeni poslovni praksi med strankama, ki se po 12. členu OZ upošteva za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov (telefonsko naročanje količine blaga, kraj dobave, potrjevanje dobave in izstavljanje računov), se je zanesljivo prepričalo z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke ter listinskim gradivom. Pravilno ga je ocenjevalo skupaj z listinsko dokumentacijo v pravdi IX Pg 149/2008. Vpogled v ta spis in vse listine v njem sta predlagali obe pravdni stranki. Pritožbeni očitki o neutemeljenem upoštevanju tega dokaza so zato neutemeljeni. Pravilno so ocenjene tudi izpovedbe prič, ki jih izpostavlja pritožba. Ne drži, da bi potrdile navedbe tožene stranke o striktnem upoštevanju pisnih pogodbenih določil. Nasprotno. O načinu poslovanja niso želele izpovedati ničesar. Sodišče je zato njihove izpovedbe pravilno ocenjevalo v povezavi z ostalim dokaznim gradivom. Prepričljivo je tudi pojasnilo, zakaj njihovim nezanesljivim, nejasnim in nekonkretiziranim izpovedbam ne verjame. Ob pravilni ugotovitvi, da listinska dokumentacija v celoti potrjuje tožbene navedbe o načinu potrjevanja dobavljenih količin moke kupcem tožene stranke, in je skladna tudi z izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke, je upravičeno in z zadostno obrazložitvijo zavrnilo ostale predlagane dokaze. Tožena stranka zavrnitve dokaza z zaslišanjem zakonitih zastopnik pekarn, ki jim je bila po toženkinem naročilu dobavljena moka, na prvi stopnji niti ni nasprotovala. Zato se na absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ne more več sklicevati. Dodati pa je treba še, da v pritožbi sama priznava, da ni šlo za njen dokazni predlog, pač pa za dokazni predlog tožeče stranke. S sklicevanjem na neizvedene dokaze nasprotne stranke v pritožbi prav tako ne more uspeti. Vsaka stranka mora namreč za svoje trditve in ugovore ponuditi svoje dokaze.

Pritožbeno sodišče torej v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in ne nasprotni, ki jo ponuja pritožba. Opravljena je upoštevaje metodološke napotke iz 8. člena ZPP po presoji vseh dokazov in ne le tistih, ki bi utegnili biti toženki v korist. Dejansko stanje o vzpostavljeni praksi med strankama, naročanju in dobavljanju blaga po izstavljenih računih in o neporavnanih obveznostih tožene stranke do tožeče stranke je torej pravilno in popolno ugotovljeno. Tožbenemu zahtevku je glede na ugotovitve, da toženka naročenega in dobavljenega blaga ni plačala, ugodeno ob pravilni uporabi prvega odstavka 435. člena OZ.

Tudi o ugovoru zastaranja se je sodišče v zadostni meri opredelilo v točki A na strani 6 sodbe. Po ugotovitvi, da gre za terjatve iz gospodarske pogodbe z zapadlostjo med 17. 7. 2007 do 26. 8. 2007 in da je bil predlog za izvršbo vložen 11. 11. 2009, je materialnopravno pravilen zaključek, da triletni zakonski rok iz 349. člena OZ ni bil prekoračen.

Čeprav se do ugovora prekluzije za predložene listine (obrazec IOP kot verodostojno listino, na podlagi katere je bil vložen predlog za izvršbo) sodišče ni izrecno opredelilo v sodbi, to ni vplivalo na pravilnost sprejete odločitve. Pritožba sama priznava, da so bili vtoževani računi, na katere se je opiral tožbeni zahtevek, predloženi s prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke. Po 41. členu tedaj veljavnega ZIZ (Ur.l. RS št. 51/98 s spremembami do 28/2009), ki je veljal od 25. 4. 2009 naprej, je moral upnik v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, slednjo v predlogu zgolj določno označiti, ne pa tudi priložiti. Predlog za izvršbo je bil vložen že na predpisanem obrazcu. Po ustaljeni sodni praksi tožeča stranka v postopku, ki sledi razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine po vloženem dolžnikovem ugovoru, tožbo trditveno in dokazno dopolni s prvo pripravljalno vlogo. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi konkretizirano navedla vse račune, na podlagi katerih zahteva plačilo, in jim priložila s potrebno specifikacijo (razlogi na strani 2 – 5 sodbe). S tem je dovolj jasno povedalo, da ugovora prekluzije za predložene dokazne listine ni upoštevalo in jih je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo kot pravočasne.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov niti o pravilnosti zavrnitve nasprotnega pobotnega ugovora. Drži, da je tožena stranka zatrjevala kršitev pogodbe s strani tožeče stranke in zato na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti od nje zahtevala povračilo škode. To je podkrepila (kot pravi sama) zgolj z njene strani izdanimi računi – bremepisi, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zahtevek je kot nedokazan pravilno zavrnilo. Tožena stranka namreč niti po ugovoru tožeče stranke, da kršitve pogodbe in škode ni bilo, svojih pavšalnih trditev o obstoju odškodninske odgovornosti tožeče stranke in o škodi, pa tudi o vzročni zvezi med zatrjevanim protipravnim dejanjem tožeče stranke (ustavljena dobava moke in zatrjevano škodo) ni podala. Šele v pritožbi prvič trdi, da je morala kupovati moko pri drugih dobaviteljih. A še zdaj ne pove, pri katerih, v kakšnih količinah in po kakšnih cenah. Tako se izkaže, da je pravilna ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da potrebnih predpostavk za odškodninsko odgovornost in plačilo škode ni ne zatrdila ne dokazala. Trditveno in dokazno breme o tem je bilo na njej. Ker ga ni zmogla, je pobotni ugovor pravilno zavrnjen.

Stroškovna odločitev je izpodbijana pavšalno. Ni jasno, kateri stroški so odmerjeni previsoko in kateri so nepotrebni. Takih pritožbenih trditev ni mogoče vsebinsko preizkusiti. Stroškovnik, na katerega se v obrazložitvi sodbe sklicuje sodišče prve stopnje in na podlagi katerega je odmerilo in priznalo pravdne stroške, je v spisu. Preizkus pravilne odmere je s tem omogočen tako pritožbenemu sodišču kot pritožnici, ki ima pravico do vpogleda v spis. Po ustaljenih stališčih sodne prakse je obrazložitev stroškovne odločitve s sklicevanje na odmero stroškov na priglašenem stroškovniku, ki je v spisu, zadostna, ker omogoča vsebinski preizkus pravilnosti odločitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru odločitev pravilna. Odvetniški stroški so odmerjeni skladno z Zakonom o odvetniški tarifi, sodna taksa pa po ZST–1. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pri odločanju ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, do pritožbenih stroškov ni upravičena.