- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSL sklep II Cp 931/2014
ECLI:SI:VSLJ:2014:II.CP.931.2014 Civilni oddelek
Povzetek
- Zapuščina in njena opredelitevSodna praksa obravnava vprašanje, kaj vse spada v zapuščino in kdo nosi dokazno breme, ko se trdi, da določena sredstva ne spadajo v zapuščino.
- Dokazno breme v zapuščinskih zadevahSodba se ukvarja z vprašanjem, kdo mora dokazati, da določena sredstva spadajo v zapuščino, ko je zapustnik pred smrtjo ta sredstva odsvojil.
- Pravilna uporaba Zakona o dedovanjuSodišče presoja pravilno uporabo določb Zakona o dedovanju, zlasti glede napotitve na pravdo v primeru spora o premoženju.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Zapuščina je premoženje (celota premoženjskih pravic in obveznosti), ki ga ima zapustnik v trenutku smrti. Sporna denarna sredstva so bila z zapustničinega računa odsvojena še za časa njenega življenja in tudi ni sporno, da je bil pritožnik s strani zapustnice pooblaščen za dvigovanje denarja z njenega računa. Če torej v trenutku smrti zapustnica tega premoženja ni več imela, mora tisti, ki trdi, da to kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati in je njegova pravica (do tega premoženja kot zapuščine) manj verjetna.
Izrek
I. Pritožbi se ugodi in se II. tč. sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se dediča A. Z. napoti na pravdo zoper sodediča D. Z. zaradi ugotovitve, da v zapuščino spada tudi znesek (protivrednost) 13.820.000,00 SIT.
II. Dedič A. Z. sam krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.
Obrazložitev
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in napotilo dediča D. Z. na pravdo zoper sodediča A. Z. zaradi ugotovitve, da znesek 13.820.000,00 SIT predstavlja darilo zapustnice njegovemu sinu in da ne spada v zapuščino.
2. Proti sklepu se dedič D. Z. pritožuje. Potrjuje, da je 21. 8. 2006 opravil nakazilo z zapustničinega računa, vendar ob njeni prisotnosti in kot darilo njenemu vnuku. Manj verjetna je torej pravica A. Z., ki to zgolj zanika, zato je treba na pravdo napotiti njega. Sodišče bi ga moralo pred odločitvijo o napotitvi na pravdo vsaj zaslišati.
3. Dedič A. Z. je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Opredeljuje svoje pritožbene stroške.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Po 1. tč. 1. odst. 212. čl. Zakona o dedovanju (ZD) sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med njimi sporna dejstva ali pravo, in sicer [tudi] če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. Odločitev o prekinitvi zapuščinskega postopka, ki sicer niti ni izpodbijana, je torej pravilna.
6. Sodišče prve stopnje pa ni pravilno uporabilo določbe 213. čl. ZD, ko je pravico dediča, ki trdi, da denar, ki ga je za časa življenja zapustnica podarila (nakazala) njemu oz. njenemu vnuku in zato ni zapuščina, štelo za manj verjetno, in ga napotilo na pravdo. Na pravdo zaradi ugotovitve, da v zapuščino sodi tudi to premoženje, je treba namreč napotiti dediča, ki to zatrjuje.
7. Zapuščina je premoženje (celota premoženjskih pravic in obveznosti), ki ga ima zapustnik v trenutku smrti. Sporna denarna sredstva so bila z zapustničinega računa odsvojena nesporno še za časa njenega življenja in tudi ni sporno, da je bil pritožnik pooblaščen (s strani zapustnice) za dvigovanje denarja z njenega računa. Če torej v trenutku smrti zapustnica tega premoženja ni več imela, mora tisti, ki trdi, da to kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati, to pa je dedič A. Z. in je njegova pravica (do tega premoženja kot zapuščine) manj verjetna.
8. Pritožbi je bilo treba ob pravilni uporabi ZD ugoditi in v II. točki izpodbijani sklep ustrezno spremeniti (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).
9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 174. čl. ZD, po kateri vsaka stranka sama krije svoje stroške, nastale v zvezi oz. zaradi postopka.