Jedro

Prodaja tuje stvari ni razlog za ničnost pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predloga tožeče stranke in prvotoženke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženki za ugotovitev neveljavnosti kupoprodajne pogodbe z dne 20.4.1990 (sklenjene med pravnima prednicama toženk), zlasti glede parc. št. 592 k.o. ...., ter za razveljavitev navedene kupoprodajne pogodbe (potem, ko je že bil pravnomočno zavrnjen primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti navedene kupoprodajne pogodbe, kot tudi oba zahtevka - primarni in podrejeni - zoper O. B., nekdanjo toženko v tem postopku). Zato je tožeči stranki naložilo, da povrne prvotoženki pravdne stroške v znesku 256,75 EUR, drugotoženki pa prav tako pravdne stroške v znesku 256,75 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Poleg tega je tožeči stranki naložilo, da sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožeča stranka ni bila pogodbena stranka, da bi kot taka lahko zahtevala razveljavitev pogodbe, niti ni takega zahtevka (za razveljavitev pogodbe) utemeljila s kakšnimi drugimi pravno upoštevnimi trditvami.

Zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, to je vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se zoper sodbo pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni ali jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na dolgotrajnost postopka ter meni, da je bila pravilna prva odločitev sodišča prve stopnje. Sporna parcela št. 592 k.o. ...., dvorišče 281 m2 in stavba 83 m2, ki je kot edina parcela vpisana v vl. št. 539 k.o. ...., dejansko predstavlja funkcionalno zemljišče k parceli št. 593 k.o. ......, imenovani "stara osnovna šola", katere lastnica je nesporno tožeča stranka. Opozarja na včasih nezakonita dogajanja v starih "realsocialističnih" časih ter na dejstvo, da toženki nimata sporne parcele niti v posesti niti nista dejanski ali zemljiškoknjižni lastnici. V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje, da ni podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku, meni, da obstaja tako dejanska kot pravna podlaga za drugačno stališče. Ob tem poudarja, da sodišče sicer priznava tožeči stranki tisto, kar uveljavlja, saj navaja, da je kot "lastnik zgradb vedno ostala vknjižena R. c. S. L. v B.".

Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila prvotoženka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega odgovora. V odgovoru meni, da je pritožba nesmiselna, kontradiktorna in tudi delno nerazumljiva, medtem ko je sodišče popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, predvsem pa tudi argumentirano obrazložilo svojo odločitev vključno s celovitim pogledom na situacijo ter so tako pritožbeni očitki v celoti neutemeljeni.

Na odgovor je "replicirala" tožeča stranka, a je (replike) pritožbeno sodišče zaradi neupoštevnosti in načela procesne ekonomije ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče glede na pritožbene trditve najprej ponovno poudarja in opozarja, da sodišče v pravdi ne rešuje spornih razmerij med pravdnimi strankami (ali sploh spornih razmerij), temveč odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP - gre za udejanjanje temeljnega načela civilnega prava, to je načela dispozitivnosti). Tožeča stranka je v obravnavani zadevi s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 20.4.1990, sklenjene med pravnima prednicama toženk (o tem je bilo že pravnomočno odločeno - z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti navedene kupoprodajne pogodbe, kot tudi zavrnitvijo obeh zahtevkov - primarnega in podrejenega - zoper O. B., nekdanjo toženko v tem postopku), s podrejenim tožbenim zahtevkom pa zahtevala ugotovitev njene pravne neveljavnosti in neučinkovitosti, kot tudi da se navedena pogodba razveljavi. Zato tudi če bi držale pritožbene trditve glede lastništva (da sodišče sicer priznava tožeči stranki tisto, kar uveljavlja, saj navaja, da je kot "lastnik zgradb vedno ostala vknjižena R. c. v S. L. v B."), pa ne, to na odločitev o neutemeljenosti zahtevka(ov) za ugotovitev pravne neveljavnosti in neučinkovitosti navedene pogodbe, kot tudi za njeno razveljavitev ne bi imelo prav nikakršnega pomena. Sporna je le (ne)veljavnost (in neučinkovitost!?) pogodbe, sklenjene med pravnima prednicama toženk oziroma zahtevek za njeno razveljavitev (pri čemer so zgoraj navedene pritožbene trditve glede lastništva protispisne - sodišče prve stopnje namreč navedeno povzema (navaja) kot trditve tožeče stranke, le-ta pa v pritožbi sprevrženo to zatrjuje kot ugotovitev sodišča!?).

Pritožbeno sodišče je enkrat že navedlo, da iz pravno relevantnih tožbenih trditev izhaja, da tožeča stranka tožbene zahtevke uveljavlja na podlagi trditev, da parc. št. 592 k.o. ....... ni bila oziroma ne bi smela biti predmet citirane kupoprodajne pogodbe (zakaj zahteva ugotovitev neveljavnosti in neučinkovitosti oziroma razveljavitev cele pogodbe, ne le v delu glede navedene sporne parcele, ne pove). Kot že obrazloženo, pa tudi pravnomočno odločeno, prodaja tuje stvari ne predstavlja razlogov ničnosti pogodbe, ne da bi se pri tem sodišče sploh spuščalo v vprašanje lastništva parc. št. 592 k.o. ......, saj to v obravnavani zadevi sploh ni pravno pomembno (1. odst. 2. člena ZPP - odločanje v mejah tožbenega zahtevka). Ob tem pa seveda že sam tožbeni zahtevek dokazuje dejstvo, da je bila navedena parcela predmet kupoprodajne pogodbe z dne 20.4.1990. Navedena pogodba zato ni nična oziroma absolutno neveljavna.

Glede podrejenega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti (in neučinkovitosti - neučinkovitost je ničnost, zato je obsežena že v zahtevku za ugotovitev neveljavnosti in ne spada v izrek zahtevka, pač pa v razloge; pritožbeno sodišče se, upoštevajoč tudi pravnomočno odločitev glede ničnosti, zato s tem posebej ne ukvarja) in razveljavitve pogodbe (če se upošteva, da je neveljavnost pogodbe tako ničnost kot izpodbojnost - primerjaj člene 103 do 117 ZOR, ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ - "Neveljavnost pogodb"), kot tudi pravnomočno odločitev glede ničnosti, je bilo v obravnavanem primeru v bistvu potrebno odločiti zgolj še o morebitni izpodbojnosti citirane pogodbe. Že iz samih tožbenih trditev pa ne izhaja niti utemeljenost podrejenega tožbenega zahtevka. Iz njih (tožbenih trditev) namreč izhaja, da tožeča stranka ni bila stranka navedene kupoprodajne pogodbe. Ker lahko razveljavitev pogodbe zahtevajo le pogodbene stranke oziroma tisti, katerih interesi so varovani z določitvijo izpodbojnosti, takih (zakonsko določenih - 111. člen ZOR) interesov pa tožeča stranka ni zatrjevala, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, je nesklepčen in s tem neutemeljen tudi podrejeni tožbeni zahtevek (za ugotovitev neveljavnosti in razveljavitev pogodbe), izpodbijana odločitev v dejanskem in pravnem pogledu pravilna, pritožba pa neutemeljena.

Pritožbeno sodišče, ki tudi kakšnih pritožbenih razlogov, ki jih mora na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP upoštevati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava), ni ugotovilo, je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pri tem ponovno tožečo stranko opozarja na določbe 1. in 2. odst. 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), upoštevajoč pri tem seveda zemljiškoknjižno stanje parc. št. 592 k.o. ....., dejstvo, da je bilo nacionalizirano zgolj zemljišče po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ne pa tudi zgradba ter zaenkrat pravno neurejeno dejstvo, da so po citiranem zakonu lastniki gradbenih zemljišč imeli na zemljišču pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo, vse dokler stoji na tem zemljišču zgradba v smislu 37. člena citiranega zakona, kar se vknjiži v zemljiški knjigi.

Predloga tožeče stranke in prvotoženke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrnilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, pritožbeni stroški prvotoženke pa niso bili potrebni, saj odgovor ni doprinesel k razjasnitvi zadeve.