Jedro

Zastaranje se pretrga tudi s prijavo terjatve v stečajnem postopku, vendar pa tožeča stranka terjatve, ki jo uveljavlja v tem postopku, v stečajnem postopku ni prijavila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 1,544.086,86 EUR in zamudne obresti po obrestni meri TOM od 29. 11. 1999 do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 15.620,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, predvsem zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenem razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožeče stranke zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tem postopku uveljavljala odškodninski zahtevek. Tožeči stranki kot upniku naj bi škoda nastala v posledici škodnih ravnanj, ki jih je toženec storil kot stečajni upravitelj v stečajnem postopku S. I. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Odločitev o zahtevku je oprlo na določilo 352. člena OZ.

6. Drugi odstavek 352. člena OZ določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. „V vsakem primeru“ pomeni, da odškodninske terjatve absolutno zastarajo v 5 letih od nastanka škode ne glede na to, kdaj je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja in ne glede na to, ali je v tem času že potekel subjektivni rok iz 1. odstavka 352. člena OZ.

7. Pritožba ne izpodbija ugotovitve prvostopnega sodišča, da je zatrjevana škoda zaradi sklenitve izvensodne poravnave dne 19. 12. 2001, o kateri je bila dne 6. 3. 2002 sklenjena tudi sodna poravnava v zadevi VII Pg 103/95, v kateri je tožena stranka kot stečajni upravitelj S. I. pripoznala obstoj terjatve podjetja G. d.o.o. nastala najkasneje dne 15. 3. 2002, ko je stečajni senat odredil izpolnitev obveznosti iz omenjene sodne poravnave. Pravilen je bil zato zaključek prvostopnega sodišča, da je objektivni zastaralni rok za uveljavitev škode iz tega naslova potekel dne 16. 3. 2007. Sodišče prve stopnje se je zato po nepotrebnem ukvarjalo z ugotavljanjem, kdaj je tožeča stranka za škodo in povzročitelja izvedela in kdaj je potekel subjektivni rok za uveljavitev te terjatve.

8. Pritožba nadalje tudi ne izpodbija ugotovitve prvostopnega sodišča, da je stečajni senat s sklepom z dne 4. 3. 2003 odredil prodajo „libijske terjatve“ v znesku 1,493.483,70 USD za ceno 100.000,00 USD. Sodišče prve stopnje je v tem primeru ugotavljalo le potek subjektivnega roka, čeprav je bila neprerekana v tožbi navedena in z ustreznim dokazom podprta trditev tožeče stranke, da je tožena stranka z dopisom z dne 24. 4. 2003 sodišče obvestila, da je kupec navedene terjatve plačal kupnino (A6). To pa pomeni, da je zatrjevana škoda zaradi odkupa libijske terjatve nastala najkasneje dne 24. 4. 2003. Tudi v tem primeru je do vložitve tožbe v letu 2009 že potekel objektivni zastaralni rok petih let. 9. Ugotavljanje dejstev o tem, kdaj je tožeča stranka izvedela za škodo, je bilo nepotrebno tudi iz razloga, ker tožeča stranka teh dejstev v postopku na prvi stopnji sploh ni zatrjevala. Pritožbeni ugovori, ki izpodbijajo ugotovitve prvostopnega sodišča o tem, kdaj je tožeča stranka izvedela za škodo in za povzročitelja, so zato brezpredmetni. Tudi, če bi bilo res, da je tožeča stranka izvedela za škodo in za samega povzročitelja šele v letu 2009, je zahtevek zaradi poteka objektivnih zastaralnih rokov že zastaran.

10. Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. člen OZ). Zastaranje se pretrga tudi s prijavo terjatve v stečajnem postopku, vendar pa tožeča stranka terjatve, ki jo uveljavlja v tem postopku, v stečajnem postopku ni prijavila. Tudi stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije z odločbo z dne 12. 7. 2002, na katero se sklicuje pritožba, ni ugotavljala terjatve, ki jo tožeča stranka uveljavlja v tem postopku.

11. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha je dolžna tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).