Jedro

Odločbi tožene stranke z dne 31. 7. 2002 in 21. 2. 2003 sta lahko temeljili le na zdravstveni dokumentaciji, dostopni oziroma znani v času izdaje teh odločb. Kasnejša zdravstvena dokumentacija na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke ne more vplivati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 31. 7. 2002 in 21. 2. 2003 in za ugotovitev, da pri tožnici obstoji invalidnost I. kategorije. Z dokončno odločbo tožene stranke je bila tožnica razvrščena v II. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu z določenimi omejitvami. Na podlagi izvedenskega mnenja ortopeda je ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke, da pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti, pravilna in utemeljena. Specialist psihiater je sicer podal(a) mnenje, da tožnica s psihiatričnega stališča za pridobitno delo ni več sposobna. Kdaj je do izgube delovne zmožnosti prišlo pa iz izvedenskega mnenja ne izhaja, ker psihiatričnih izvidov pred julijem 2003 ni bilo. Ker invalidski organi (lahko) odločajo na podlagi razpoložljive dokumentacije v času odločanja, mnenja, ki datira po tem, ni bilo mogoče upoštevati.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo. Izvedensko mnenje sodnega izvedenca je bilo izdelano na podlagi medicinske in druge dokumentacije in po opravljenem osebnem pregledu, na katerem je tožnica izvedenca seznanila s svojim zdravstvenim stanjem in bolečinami. Zato ni bilo nobene potrebe po dodatnem zaslišanju izvedenca ortopeda.

Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Glavni razlog za popolno delovno nezmožnost so intenzivne in pogoste bolečine, kot posledica organskih okvar. Prav iz tega razloga so lečeči ortopedi tožnico stalno pošiljali na bolovanje. Izvedenec in obe sodišči se temu vprašanju izognejo in sodišče prve stopnje celo zavrne dokazni predlog po zaslišanju izvedenca.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodba ima zadostno utemeljitev tudi o tem, zakaj že pisno izvedensko mnenje zadošča za odločitev in zakaj dodatno zaslišanje sodnega izvedenca ni bilo potrebno.

Tožnica drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izrecno ne uveljavlja. Navedbe o zavrnitvi dokaznega predloga (z zaslišanjem izvedenca) se nanašajo na postopek pred sodiščem prve stopnje. Taka kršitev bi lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je v revizijskem postopku mogoče uveljavljati le, če je storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Njene navedbe o pomanjkljivem izvedenskem mnenju je zato mogoče obravnavati le kot nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

Nižji sodišči sta pravilno opozorili na to, da je predmet spora zakonitost odločb tožene stranke z dne 31. 7. 2002 in 21. 2. 2003, ki sta lahko temeljili le na zdravstveni dokumentaciji dostopni oziroma znani v času izdaje teh odločb. Kasnejša zdravstvena dokumentacija na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke ne more vplivati. To velja tudi za izvedensko mnenje v tem postopku postavljene sodne izvedenke. Iz mnenja, izdelanega v letu 2006, izhaja, da psihiatričnih izvidov iz časa pred julijem 2003 ni na voljo. Torej jih tožena stranka niti ni mogla upoštevati. Ker pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne zastarajo in jih tudi ni mogoče odvzeti (5. člen ZPIZ-1) lahko tožnica kadarkoli zahteva (ponovno) odločanje o pravici do priznanja I. kategorije invalidnosti zaradi spremenjenega zdravstvenega stanja, ki vpliva na njeno delovno zmožnost oziroma na podlagi nove medicinske dokumentacije.

Izvedenec ortoped pa je potrdil mnenja izvedenskih organov tožene stranke, na katerih temelji odločitev o delovni zmožnosti tožnice, in to na podlagi tako medicinske dokumentacije kot na podlagi opravljenega osebnega pregleda tožnice, na katerem ga je seznanila s svojimi zdravstvenimi težavami in bolečinami. Zato ni utemeljena revizijska navedba, da te okoliščine v izvedenskem mnenju niso bile upoštevane (kar je ugotovilo tudi že sodišče druge stopnje).

Ker je po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna in materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno (česar tožnica v reviziji niti ne zatrjuje), zatrjevani revizijski razlog pa ni podan, je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.