Jedro

Zmotno je stališče pritožbe, da navedbe CSD in izpovedbe strokovnih delavk CSD dokazujejo ogroženost A. A. Pojem ogroženosti otroka je pravni standard. To pomeni, da mora sodišče glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera presoditi, ali te napolnjujejo pravni standard ali ne. Gre za materialnopravno presojo, ki je v domeni sodišča in ne CSD kot predlagatelja.

Enourni stiki vsakih 14 dni, v prisotnosti osebe, na katero je še ne dvoletni A. A. navezan (rejnica) ter za delo z otroki in starši strokovno usposobljenih delavk, tudi po prepričanju višjega sodišča otroku ne bodo povzročili stisk, ki bi ogrožale njegov psihofizičen razvoj. Stik majhnega otroka s starši povečuje možnost, da bodo v bodočnosti, če se bodo vzpostavili pogoji, zaživeli skupaj. Če bosta starša pridobila potrebne veščine, bosta lahko polno izvrševala varstvo in vzgojo svojega sina. Ta cilj je sigurno bolj dosegljiv, če starša za otroka nista popolna tujca, zato si je treba prizadevati za vzpostavitev stikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sin nasprotnih udeležencev, dne ... 2020 rojeni A. A., je bil s sklepom sodišča1 začasno, do pravnomočnega zaključka postopka za varstvo koristi otroka, odvzet staršema in nameščen v krizni center. Začasna odredba o odvzemu otroka je bila izdana na podlagi 168. člena Družinskega zakonika (DZ). Skladno s 166. členom DZ je pristojni CSD podal predlog za odvzem otroka staršem po 174. členu DZ, ki se obravnava v tem postopku. Sodišče je prej navedeni sklep spremenilo tako, da je A. A. premestilo v rejništvo.2 Na naroku 21. 5. 2021 so udeleženci sklenili začasni dogovor o izvrševanju stikov, in sicer se stiki med A. A. in nasprotnima udeležencema izvajajo vsak drugi teden ob četrtkih, po eno uro, v prostorih CSD, v navzočnosti strokovne osebe pristojnega CSD; prvi stik se je skladno z dogovorom izvedel 3. 6. 2021. CSD je 17. 9. 2021 podal predlog za izdajo začasne odredbe, da se stiki nasprotnih udeležencev z A. A. začasno ukinejo, starša pa napoti na trening starševskih veščin. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za začasno ukinitev stikov med A. A. in nasprotnima udeležencema (točka I izreka), ugodilo pa predlogu, da se nasprotna udeleženca napoti, da se v osmih dneh vključita v trening starševskih veščin in ga redno obiskujeta, sodišču posredujeta dokazilo o vključitvi in da se morata enkrat mesečno oglasiti pri strokovni službi CSD z namenom izvajanja načrta pomoči družini; ukrep traja šest mesecev, CSD pa bo enkrat mesečno opravil nadzor nad udeležencema (točka II izreka).

2. Pritožuje se predlagatelj (v nadaljevanju CSD). Navaja, da vztraja pri navedbah, ki se po 108. členu Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) štejejo kot strokovno mnenje, da je A. A. zaradi stikov pod nadzorom ogrožen. Nasprotna udeleženka A. A. na stikih fizično ne zaščiti pred nevarnostmi: ga ne pridrži, ko želi brskati po kablih in elektriki, ga ne obvladuje ob zdrsih in udarcih, ga ob postavljanju na nogice ne pridrži. Tudi za njegove osnovne fiziološke potrebe ne poskrbi: ne zazna, da je žejen, ne obriše mu noska. Ne ve, kaj je za določeno razvojno obdobje otroka značilno; udeležbo na brezplačnih delavnicah na temo vzgoje otrok in starševskih veščin je zavrnila. A. A. je na stikih čustveno ogrožen, ker se nasprotna udeleženka ne odziva na njegova pozitivna in negativna čustva, pač pa ga ignorira, ne posveča mu pozornosti in se z njim ne želi igrati. Nasprotna udeleženca sta s svojim odnosom jasno nakazala, da stika z A. A. ne želita vzpostaviti. Nasprotni udeleženec od 9. 9. 2021 na stike na prihaja več, nasprotna udeleženka pa na stikih ne pokaže interesa za vzpostavitev odnosa z A. A.: je zamišljena, odsotna, na A. A. se ne odziva kljub spodbudi strokovnih delavk, večkrat je omenila, da je informacije o A. A. ne zanimajo, ker je bil otrok ukraden. A. A. si ni sposoben obrazložiti celotnega dogajanja v prostoru, ignoranca nasprotne udeleženke mu lahko povzroči stisko, enako nezadovoljene potrebe in porušeno ravnovesje, ko se pojavi napetost, vznemirjenost in ogroženost. A. A. odrašča in je na stikih moč zaznati njegovo vedno večjo stisko, na trenutke je vznemirjen, zna pojokati, se vsesti na tla, zbegano gledati naokrog in po prostoru iskati rejnico. A. A. stiske še ne zna ubesediti, zato je potrebna še posebna pozornost in previdnost. Sama prisotnost nasprotne udeleženke ni dovolj, da bi bil stik A. A. v korist. Ogrožujoč je tudi dejavnik, da je verbalna in neverbalna komunikacija nasprotnih udeležencev do vseh prisotnih neprimerna. Nasprotna udeleženca ne prepoznata potrebe po drugačnem ravnanju in ne posedujeta za izvajanje stikov nujno potrebnih starševskih veščin ter ne kažeta interesa, da bi jih s strokovno pomočjo pridobila. Rejnica, ki ima največ informacij o A. A., ni bila zaslišana. Pritrjuje odločitvi, da se morata nasprotna udeleženca vključiti v trening starševskih veščin, se pa v času do osvojitve teh veščin A. A. ne bi smelo izpostavljati. Ob konstantni izpostavljenosti stikom, kakršni so, je zelo verjetno, da bo otrok utrpel škodo v psihosocialnem razvoju, zato je ogrožen. Prilaga zapis o poteku stika pod nadzorom 16. 12. 2021 in opažanja strokovnih delavk.

3. Nasprotna udeleženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je izpodbijana odločitev materialno pravno pravilna. Začasna odredba je eden od ukrepov za varstvo koristi otroka iz 159. člena DZ; izda se, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen DZ). Za izdajo začasne odredbe ne zadošča, da je odločitev otroku v korist, sodišče mora ugotoviti, da je otrok ogrožen. Otrok je ogrožen, če je utrpel, ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (drugi odstavek 157. člena DZ); gre za škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju (tretji odstavek 157. člena DZ).

6. Sodišče prve stopnje je pritrdilo navedbam, s katerimi je CSD utemeljeval predlog za izdajo začasne odredbe in jih ponavlja tudi v pritožbi. Ugotovilo je, da te navedbe potrjujejo poročila CSD o izvajanju stikov in do sedaj opravljena zaslišanja, predvsem zaslišanja strokovnih delavk CSD. Ker je sodišče prve stopnje navedbe pritožnika o dejstvih štelo za izkazane in jih vzelo v podlago svoje odločbe, se pritožnik neutemeljeno zavzema za zaslišanje rejnice. Dokazanih dejstev ni treba še dodatno dokazovati.

7. Zmotno je stališče pritožbe, da navedbe CSD in izpovedbe strokovnih delavk CSD dokazujejo ogroženost A. A. Pojem ogroženosti otroka je pravni standard. To pomeni, da mora sodišče glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera presoditi, ali te napolnjujejo pravni standard ali ne. Gre za materialnopravno presojo, ki je v domeni sodišča in ne CSD kot predlagatelja.

8. Materialnopravno pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da to, da se prvi nasprotni udeleženec sploh ne odziva na otroka in na stike ne hodi več, druga nasprotna udeleženka pa je na stikih pasivna in ne prepoznava ter ne zadovolji potreb otroka in ga tudi pred nevarnostmi ne zaščiti ustrezno, ne izkazuje ogroženosti A. A. v smislu 157. člena DZ. A. A. potrebe tudi na stikih zadovolji predvsem rejnica, glede na prisotnost rejnice in strokovnih delavk varnost otroka ni ogrožena. Enourni stiki vsakih 14 dni, v prisotnosti osebe, na katero je še ne dvoletni A. A. navezan (rejnica) ter za delo z otroki in starši strokovno usposobljenih delavk, tudi po prepričanju višjega sodišča otroku ne bodo povzročili stisk, ki bi ogrožale njegov psihofizičen razvoj. Stik majhnega otroka s starši povečuje možnost, da bodo v bodočnosti, če se bodo vzpostavili pogoji, zaživeli skupaj. Če bosta starša pridobila potrebne veščine, bosta lahko polno izvrševala varstvo in vzgojo svojega sina. Ta cilj je sigurno bolj dosegljiv, če starša za otroka nista popolna tujca, zato si je treba prizadevati za vzpostavitev stikov. Dolžnost države je, da pri tem pomaga. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je starša napotilo na izobraževanje glede starševskih veščin (ta del sklepa tudi izpodbijan ni). Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je sedaj predvsem od njunih ravnanj odvisno, ali bo lahko A. A. kdaj živel z njima. Pridobiti morata znanje in zagotoviti prostorske možnosti za izvrševanje starševske skrbi.

9. Višje sodišče odloča glede na stanje ob izdaji izpodbijane sodne odločbe. Kaj se je dogajalo na stikih po izdaji sklepa o zavrnitvi predloga za ukinitev stikov pod nadzorom, zato ni pomembno.

10. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljeni ne pritožbeni razlogi iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP), na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

1 Sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu Z 6/2020 z dne 16. 9. 2020 v zvezi s sklepom Z 6/2020 z dne 10. 10. 2020 in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2189/2020 z dne 15. 1. 2021. 2 Sklep II N 215/2020 z dne 16. 12. 2020 v zvezi s sklepom II N 215/2020 z dne 5. 2. 2021. 3 Zakon o pravdnem postopku se v tem postopku uporablja skladno s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku.