Jedro

Najemnik prostorov, ki so družbeno premoženje in predmet zahtevka za denacionalizacijo, sam po sebi ni stranka v postopku denacionalizacije. Ta status pridobi, ko izkaže svoj pravni interes s tem, da je vlagal v podržavljeno nepremičnino znatna sredstva.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. ... z dne 12.4.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo vrnila upravičencu K. samostanu v Š.L. lastninsko pravico na podržavljenem premoženju parc. št. ... poslovna stavba v izmeri 244 m2 k.o. Š.L. skupaj s podržavljenim stavbnim zemljiščem parc. št. ... dvorišče v izmeri 594 m2 ter vzpostavila lastninsko pravico na podržavljenem stavbnem zemljišču parc. št. ... travnik v izmeri 1312 m2, parc. št. ...

dvorišče v izmeri 239 m2, parc. št. ... gospodarsko poslopje v izmeri 168 m2, dvorišče v izmeri 806 m2 in parc. št. ... poslovna stavba v izmeri 799 m2 in dvorišče v izmeri 105 m2, parc. št. ... poslovna stavba v izmeri 602 m2 in parc. št. ... dvorišče v izmeri 274 m2, vse vl. št. 232 k.o. Š.L.. Tožena stranka je svojo odločitev obrazložila s sledečim: Predmetna nepremičnina je bila z Odlokom o razglasitvi starega mestnega jedra Š.L. za kulturni spomenik in o razglasitvi naravnih znamenitosti na njegovem območju razglašena kot kulturni spomenik (Uradni vestnik Gorenjske št. 21/88).

Po določbi 14. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) gre pravica do vrnitve premoženja tudi cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije. Upravičenec K. samostan kot cerkveni red deluje in je deloval na območju Republike Slovenije. Iz spisnih podatkov je razvidno, da je zavezanka za vrnitev konkretnih nepremičnin glede na določbo 51. člena ZDen Občina Š.L., kot imetnik pravice uporabe na stavbi oziroma kot zaznamovan upravni organ na stavbnem zemljišču. Tožena stranka je ugotovila, da na zgradbi, ki se vrača upravičencu v last, obstojajo najemna razmerja v smislu 24. člena ZDen. V zvezi z najemno pogodbo poslovnih prostorov za Center za socialno delo Š.L., ugovarja Republika Slovenija vrnitev tega dela nepremičnine v last zaradi ovire iz 1. točke 19. člena ZDen, ker del nepremičnine služi za opravljanje dejavnosti državnih organov. Tožena stranka sicer ugotavlja, da poslovni prostori nedvomno služijo v navedeni namen, vendar Republika Slovenija ne more ugovarjati vrnitvi, ker je najemnica in s tem nima statusa stranke v postopku denacionalizacije. Poleg tega pa tudi niso izkazane okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo 19. člena ZDen. Kar se tiče vlaganj oziroma povečane vrednosti podržavljene nepremičnine v smislu 25. člena ZDen, tožena stranka ugotavlja, da zavezanka Občina Š.L. smiselno sicer navaja, da je šlo za določena vlaganja, vendar tega ni uspela dokazati. Dopisa DP Obrtnik Š.L. z dne 31.8.1993, pa ni mogoče šteti kot dokaz, na katerega bi se odločitev oprla, ker iz njega ni razvidno ali gre za nove investicije ali le za vzdrževalna dela.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da ji izpodbijana odločba ni bila pravilno vročena. Odločba je bila vročena Javnemu pravobranilstvu Republike Slovenije v Kranju, ne pa na sedežu organa, ki je v Ljubljani. Kljub temu je tožba vložena pravočasno v zakonitem roku po Zakonu o upravnih sporih (ZUS). Republika Slovenija je po Zakonu o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92) s 1.1.1993 prevzela vse ustanoviteljske pravice in obveznosti ustanovitelja varstvenih zavodov, katerih ustanovitelj je bila občina ter je tako Republika Slovenija oziroma Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve legitimirano za vložitev tožbe. Tožena stranka je svojo odločitev sprejela na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter je v posledici tega napačno uporabila materialno pravo, zlasti določbi 19. in 25. člena ZDen. V postopku ni ugotavljala povečanja vrednosti objekta in to kljub temu, da ji je bil predložen seznam vlaganj DP Obrtnik, ki je bil pooblaščen za gospodarjenje s stanovanjskim skladom. Iz seznama vlaganj izhaja, da gre za večji poseg v objekt, ki presega 30 % vrednosti celotnega objekta. Vso prenovo objekta pa je financiral Center za socialno delo Š.L.. Zato bi morala tožena stranka, če ji ta dokaz ni zadoščal, pozvati k dopolnitvi tega in predvsem imenovati izvedenca, ki bi podal mnenje ali je šlo za investicijska ali za vzdrževalna dela in kakšno povečanje vrednosti objekta pomenijo opravljena dela. Tožena stranka tudi zmotno zatrjuje, da Republika Slovenija kot najemnica v predmetni nepremičnini ne more uveljavljati ovir za vrnitev nepremičnine po 19. členu ZDen, ker ni stranka v postopku. Status stranke ji je priznan že s samim zakonom, saj 19. člen ZDen govori le o tem, da nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, če služijo za opravljanje dejavnosti državnih organov. Zakon ne določa, da mora dejavnost opravljati lastnik nepremičnine.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka ni stranka v postopku denacionalizacije, zato ji tudi ni bila vročena odločba, temveč je bila ta vročena Javnemu pravobranilstvu Republike Slovenije v Kranju kot zastopniku Občine Š.L., ki je zavezanec v postopku denacionalizacije. Tožeča stranka je bila vabljena na ustno obravnavo le z namenom, da se popolno in resnično ugotovi dejansko stanje ter vse okoliščine, pomembne za izdajo odločbe. Tožeča stranka ne more uveljavljati ovire po 19. členu ZDen, ker nima statusa stranke v postopku. To oviro bi lahko uveljavila le Občina Š.L. kot zavezanka, ki pa tega ni storila. Občina Š.L. tudi ni izkazala bistvenega povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj. Po mnenju tožene stranke so vlaganja v nepremičnino predmet civilnopravnega razmerja med tožečo stranko, zavezanko Občino Š.L. in upravičencem K. samostanom. Zato tožena stranka vztraja pri odločitvi in razlogih zanjo.

Tožba je utemeljena.

ZDen v 2. odstavku 6. člena določa, da se za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), če ta zakon ne določa drugače. ZUP v 49. členu določa, da je stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. ZDen glede položaja stranke nima drugačnih določb, zato se v postopkih denacionalizacije uporabljajo določbe ZUP. Tako ima položaj stranke v postopku denacionalizacije poleg upravičenca kot aktivne stranke in zavezanca kot pasivne stranke, položaj stranke tudi prizadeta stranka, kadar izkaže svoj pravni interes. Pravni interes je zagotovo podan, kadar državni organ ali organ, ki opravlja dejavnost s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb uveljavlja nemožnost vrnitve nepremičnine po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Tudi sam ZDen nima nikakršne materialne določbe, ki bi omejevala status stranke glede na to ali je uporabnik, najemnik, zakupnik itd. nepremičnine, ki se vrača po predpisih ZDen.

Najemnik prostorov, ki so družbeno premoženje in predmet zahtevka za denacionalizacijo, sam po sebi ni stranka v postopku denacionalizacije. Ta status pa pridobi, ko izkaže svoj pravni interes s tem, da je vlagal v podržavljeno nepremičnino znatna sredstva. Dilemo okrog tega vprašanja je, že poleg dosedanje sodne prakse, razjasnila novela ZDen (Uradni list RS, št. 65/98), ki je v novem 2. odstavku 60. člena ZDen določila, da je stranka v postopku za denacionalizacijo tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona dne 7.12.1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj. Republika Slovenija, ki je z Zakonom o socialnem varstvu s 1.1.1993 prevzela vse ustanoviteljske pravice in obveznosti, je s tem prevzela vse pravice glede vlaganj v smislu 25. člena ZDen.

Tožena stranka ni upoštevala določbe 49. člena ZUP in tožeči stranki ni priznala položaja stranke v upravnem postopku denacionalizacije. V posledici tega ni ugotavljala dejstev, povezanih s to stranko, na podlagi katerih se izda odločba, z dokazi (1. odstavek 195. člena ZUP) ter ni odločila, katero dejstvo je potrebno dokazovati glede na to ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o stvari (1. odstavek 160. člena ZUP). V posledici navedenih kršitev procesnega prava pa je nepravilno uporabila določbe 19. in 25. člena ZDen. V ponovnem postopku bo morala zato tožena stranka priznati tožeči stranki položaj stranke v postopku denacionalizacije in po pravilno in popolno ugotovljenih dejanskih okoliščinah šele ugotoviti ali obstojijo pogoji za uporabo določb 19. in 25. člena ZDen v predmetni zadevi.

Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbe tega zakona in določbe ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).

Pravna mnenja in pripombe sodišča, navedene v tej sodbi, je tožena stranka dolžna upoštevati (62. člen ZUS).