Jedro

Upravno sodišče je v svojem postopku presojalo zakonitost izpodbijanega sklepa, ki temelji tako na ugotovitvi, da pritožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih pritožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, kot tudi, da na podlagi njegovih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njegovi strani takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški zaradi utemeljene verjetnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Pri tem je ob preizkusu obeh navedenih vidikov presodilo, da ne obstaja nobena od okoliščin, ki bi vodila do sklepa, da bi za tožnika obstajala nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Te presoje pritožnik po vsebini ne izpodbija niti ne predlaga izvedbe dokazov, ki bi lahko vodili do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožnik se sklicuje na več sodb Upravnega sodišča, pri tem pa ne navaja nobenih vzporednic med obravnavano zadevo in citiranimi, zato s takšnim pavšalnim sklicevanjem ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 610/2024-13 z dne 4. 4. 2024 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 610/2024-13 z dne 4. 4. 2024 se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-6237/2023/9 (1221-02) z dne 14. 3. 2024, s katerim je ta organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III.1 S sklepom je zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi se je Upravno sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na razloge izpodbijanega sklepa ter presodilo, da je sklep toženke zakonit in pravilen. Kot pravilne je potrdilo ugotovitve toženke, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška, ki je potrdila njegov ponovni sprejem. Pritrdilo je tudi stališču, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper sodbo in sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se ne strinja, da se mu ni odobrila mednarodna zaščita zaradi predaje Hrvaški in želi še enkrat izpostaviti, kar je bilo izpostavljeno že v tožbi. Nasprotuje stališču Upravnega sodišča iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, pri tem pa se sklicuje na navedbe, ki naj bi jih podal že v tožbi, konkretno glede sodbe SEU v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji. Ob sklicevanju na sodno prakso Upravnega sodišča in Ustavnega sodišča, ki naj je Upravno sodišče ne bi upoštevalo, trdi, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III), in utemeljuje, da niso zgolj sistemske pomanjkljivosti pogoj za varstvo pred nečloveškim ravnanjem oziroma za izpodbijanje domneve o varnosti v državah članicah Evropske unije (v nadaljevanju EU). Trdi, da obstaja utemeljen razlog, da bi ob predaji Republiki Hrvaški utrpel resno škodo in je treba zato njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati v Sloveniji. V zvezi z zavrnitvijo zahteve za izdajo začasne odredbe pa opozarja, da Upravno sodišče ni upoštevalo, da mu bo izvršitev sklepa (tj. izročitev Hrvaški) prizadela nepopravljivo škodo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, in podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede zahteve za izdajo začasne odredbe pa Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ji ugodi in do pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu stanje uredi tako, da se pritožnika ne preda Republiki Hrvaški.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni utemeljena.

6. V zvezi s pritožnikovim sklicevanjem na sodbo SEU C-578/16 PPU z dne 17. 2. 2017 v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji Vrhovno sodišče poudarja, da je SEU v njej res zapisalo, da je treba člen 4. Listine EU razlagati tako, da je mogoče predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu člena 4 Listine. Vendar pa pritožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni navedel nobenih osebnih okoliščin, še najmanj pa takih (denimo zdravstvenega stanja) zaradi katerih bi njegova predaja Republiki Hrvaški v skladu z Uredbo Dublin III zanj lahko povzročila nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine. Poleg tega Vrhovno sodišče poudarja, da pritožnik v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da bi ob predaji Republiki Hrvaški utrpel resno škodo, vendar pa te škode ne konkretizira.

7. Tudi sicer pa Vrhovno sodišče glede pritožnikovih navedb, iz katerih smiselno izhaja, da je treba kot oviro pri predaji prosilcev za mednarodno zaščito na podlagi Uredbe Dublin III, poleg sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki upoštevati tudi druga dejstva, ki bi lahko povzročila nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja, poudarja, da je navedena razlaga materialnega prava v splošnem pravilna, vendar pa navedeni pritožbeni ugovor ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Upravno sodišče namreč svoje odločitve sploh ni oprlo na drugačno razlago Uredbe Dublin III, pač pa je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, glede tega imelo enako stališče, kot ga uveljavlja pritožnik v pritožbi.2 Upravno sodišče je namreč v svojem postopku presojalo zakonitost izpodbijanega sklepa, ki temelji tako na ugotovitvi, da pritožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih pritožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, kot tudi, da na podlagi njegovih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njegovi strani takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški zaradi utemeljene verjetnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.3 Pri tem je ob preizkusu obeh navedenih vidikov presodilo, da ne obstaja nobena od okoliščin, ki bi vodila do sklepa, da bi za tožnika obstajala nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Te presoje pritožnik po vsebini ne izpodbija niti ne predlaga izvedbe dokazov, ki bi lahko vodili do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Pritožnik ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami o siceršnji nepravilni uporabi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj ostajajo zgolj na splošni ravni, so nejasne in nekonkretizirane, poleg tega pa niti niso v zvezi z razlogi izpodbijane sodbe in sklepa, zato tudi Vrhovno sodišče nanje ne more odgovoriti drugače kot na splošni ravni, namreč, da kršitve te določbe ni zaznalo.

9. Pritožnik se sklicuje na več sodb Upravnega sodišča, pri tem pa ne navaja nobenih vzporednic med obravnavano zadevo in citiranimi, zato s takšnim pavšalnim sklicevanjem ne more uspeti. Enako Vrhovno sodišče ugotavlja v zvezi s pritožnikovim sklicevanjem na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča Up-613/16 z dne 28. 9. 2016. Stališča iz navedene odločbe Ustavnega sodišča so bila presežena s sodbo SEU v zadevi C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, z dne 16. 2. 2017, na katero se je skliceval pritožnik sam.4 Kot neutemeljeno se izkaže tudi sklicevanje na stališča iz sodbe Upravnega sodišča I U 333/2023 z dne 17. 3. 2023, do katere se je sicer Upravno sodišče opredelilo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, v kateri je pravilno navedlo, da je bila ta s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenjena tako, da je bila tožba zavrnjena. Vrhovno sodišče pa pripominja, da je tudi Ustavno sodišče ustavno pritožbo zoper to sodbo Vrhovnega sodišča zavrnilo z odločbo Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023. 10. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**K II. točki izreka**

11. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni dovoljena.

12. Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Prim. s 15. in 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. 3 Prim. s 6. in 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. 4 SEU je v nasprotju s stališčem iz navedene odločbe o obvezni uporabi t. i. klavzule suverenosti v ustaljeni sodni praksi sprejelo stališče, da sodišče države članice te države ne more prisiliti k uporabi navedene klavzule, glej npr. odločitev SEU v združenih zadevah C‑228/21, C‑254/21, C‑297/21, C‑315/21 in C‑328/21, DG in drugi proti CZA in Ministero dell’Interno, z dne 30. 11. 2023. Glej tudi odločitve Vrhovnega sodišča, npr. sodba I Up 6/2017 z dne 15. 2. 2017, sodba in sklep I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017.