Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je naloga izvedenke za urbanizem bila, da sodišču pomaga pri razlagi aktov in načrtov, ki so potrebni za pravilno uporabo 43. člena ZVEtL-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Predlagateljica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta parceli ID znak A in ID znak B pripadajoče zemljišče stavbe ID znak: stavba C z naslovom 1 in 2 (I. točka izreka), ter da sta parceli ID znak A in ID znak B splošni skupni del stavbe ID znak stavba C in sta v solasti vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe ID znak stavba 400 - 1338 (II. točka izreka). Zemljiški knjigi je po pravnomočnosti tega sklepa odredilo vpis pripadajočega zemljišča kot izhaja iz I. in II. točke izreka, v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča z ID *** omejitve, izbris zaznambe ID omejitve *** pri parcelah št. 1148/7 in 1146/1, in izbris zaznambe ID omejitve *** pri parceli št. 1147 (III. točka izreka). Ustavilo je postopek glede predloga za ugotovitev obstoja stvarne služnosti, ki ga je podala udeleženka Č. Č., postopek pa se v tem delu nadaljuje po pravilih pravdnega postopka (IV. točka izreka). Za skupne stroške postopka je določilo, da so to stroški rednega upravljanja stavbe ID znak C (V. točka izreka).

2.Zoper naveden sklep se pravočasno, po pooblaščencu, pritožujeta četrta nasprotna udeleženka in udeleženka D. D. (v nadaljevanju pritožnici) iz vseh pritožbeni razlogov. V pritožbi obsežneje nasprotujeta ugotovitvam izvedenskega mnenja. Navajata, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so le ti nejasni, predvsem v delu, kjer sodišče izpodbijani sklep utemeljuje z nedokazanimi lastnimi domnevami, ki so v nasprotju s trditveno in dokazno podlago. Pritožnici zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbi 42. in 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1). Pritožujeta se tudi zoper odločitev o stroških postopka.

3.Predlagateljica in udeleženka Č. Č. sta vložili odgovora na pritožbo, s katerima se zavzemata za njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se uporabljajo subsidiarno in smiselno, na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), ki določa, da se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP, če zakon ne določa drugače.

6.V okviru uradnega pritožbenega preizkusa (določba 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) ter pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni storilo absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

7.Pritožnici neutemeljeno navajata, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so le ti nejasni, predvsem v delu, kjer sodišče izpodbijani sklep utemeljuje z nedokazanimi lastnimi domnevami, ki so v nasprotju s trditveno in dokazno podlago. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podan noben izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom ZNP-1. Njihova skupna značilnost je, da odločbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sklep sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti odločbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev odločbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana. Če je obrazložitev sodne odločbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus (razumnosti) sprejete odločitve, lahko po presoji Ustavnega sodišča Republike Slovenije nezadostna utemeljitev pravnega stališča pomeni kršitev zahteve po obrazloženosti sodne odločbe kot samostojne in avtohtone prvine pravice do poštenega sojenja.

8.V nadaljevanju se pritožbena graja osredinja na nasprotovanju izvedenskemu mnenju, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje zaključilo, da sporna nepremičnina parc. št. 1147, ne predstavlja pripadajočega zemljišča stavbe z ID znakom C. Pritožnici navajata, da se ne strinjata z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sporni del nepremičnine ni bil določen v upravnih dovoljenjih, saj to izhaja iz tehničnega poročila. Pri tem navajata, da se izvedensko mnenje ne sklada z izpovedjo priče D. D.. Poleg tega pa je izvedenka napačno navajala, da so vrata vodila na parcelo na stari objekt, ki je imel dostop do sedanje parc. št. 1147. Da temu ni tako je bilo ugotovljeno na ogledu. Nadalje iz izvedenskega mnenja po zatrjevanjih pritožnic zmotno izhaja, da je parc. št. 1147 pred izgradnjo drvarnic povezana s stavbo na 3 in po topografskemu ključu spada k tej stavbi.

9.V zvezi z navedenim sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je naloga izvedenke za urbanizem bila, da sodišču pomaga pri razlagi aktov in načrtov, ki so potrebni za pravilno uporabo 43. člena ZVEtL-1. Izvedenka je to nalogo v celoti in popolno opravila ter odgovorila na vse pripombe na ustnem zaslišanju. Obrazložila je, da tehnično poročilo, na katerega se sklicujeta tudi pritožnici, ni verodostojen podatek, komu so bile namenjene predmetne drvarnice (l. št. 253). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, zakaj ni verjelo priči D. D., temveč je sledilo izvedenskemu mnenju. Navedena priča je namreč izpovedala, da prehoda iz *** ulice nikoli ni bilo. Prehod je po oceni sodišča pred drugo svetovno vojno obstajal, vendar pa je bil kasneje prezidan. Pri tem je sodišče prve stopnje obrazložilo, da samo dejstvo, da je bila zapornica, ne pomeni, da so na spornem delu parkirali samo prebivalci stavbe št. 1338, saj ni izključeno, da so tudi drugi imeli daljinca za prehod preko podvoza, kakor ga je imel po nakupu parcele št. 1147 E. E. oziroma njegova žena (glej 20. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo na ogledu ugotovljeno, da vrata niso vodila na parcelo na stari objekt. Sodišče druge stopnje je po vpogledu v zapisnik o naroku na kraju samem z dne 14. 5. 2025 (l. št. 257) ugotovilo, da je izvedenka na ogledu pokazala vrata, o katerih je bila zaslišana na naroku, sodišče pa je ta del tudi fotografiralo (priloga C 53). Navedenemu sta pritožnici na ogledu sicer nasprotovali, vendar je izvedenka pri tem pojasnila, da ni mogoče ugotoviti, kaj je bilo na tem delu, saj se vidi ostanek oboka (l. št. 258, 259). Poleg tega iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi sporna parc. št. 1147 lahko pripadala drugemu objektu na naslovu 3 (l. št. 220), in torej ne stavbi h kateri se v predmetnem postopku ugotavlja pripadajoče zemljišče. Po obrazloženem sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno v celoti oprlo svojo dokazno oceno na mnenje izvedenke.

10.Pri odločanju je sodišče prve stopnje pravilno sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP in v okviru proste dokazne ocene, ocenilo tudi izvedensko mnenje ter na njegovi podlagi sprejelo pravilen materialnopravni zaključek. Po odpravljenih nejasnostih namreč izvedensko mnenje, v nasprotju s trditvami pritožbe, omogoča sodišču prepričanje o obstoju relevantnih dejstev, ki so podlaga za meritorno odločitev. Pritožnici sta tudi ugotovitvam izvedenskega mnenja nasprotovali, vendar nove dopolnitve ali postavitve drugega izvedenca nista predlagali. Izvedenka je v okviru izvedbe dokaza z izvedencem podala svoje strokovno mnenje, s katerim sodišče ne razpolaga, sodišče pa je na podlagi izvedenih dokazov in opravljene dokazne ocene ugotovilo relevantno dejansko stanje ter sprejelo materialnopravne zaključke.1 Sodišče prve stopnje je namreč pravilno uporabilo drugi odstavek 43. člena ZVEtL-1, ki določa, da če se z uporabo meril po prvem odstavku ne dokaže drugače, se za pripadajoče zemljišče šteje tisto zemljišče, ki je bilo z upravno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče ali gradbena parcela stavbe. Po drugem odstavku tega člena pride namreč domneva po upravni odločbi v poštev ne morda le v primeru, ko ji nihče ne nasprotuje, temveč v primeru, ko ni dokazano drugače.2 Sodišče prve stopnje je tako v 29. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno obrazložilo, da z uporabo meril po 43. členu ZVEtL-1 ni dokazano, da je sporni del pripadajoče zemljišče stavbe ID znak C. Za pripadajoče zemljišče pa je zato štelo tisto zemljišče, ki je bilo z upravno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče ali gradbena parcela stavbe, to pa sta parceli ID A in ID B.

11.Neutemeljena so pritožbena prizadevanja, da bi sodišče moralo stroške razdeliti na enake dele med stavbama ID znak C in stavbo, ki stoji na nepremičnini parc. št. 1147, saj se je del postopka nanašal tudi na navedeno nepremičnino. Stroške postopka v predmetnem postopku ureja 15. člen ZVEtL-1, ki v prvem odstavku določa, da so stroški, potrebni za izvedbo in dokončanje postopka po tem zakonu, stroški rednega upravljanja stavbe, na kateri se vzpostavlja etažna lastnina oziroma h kateri se ugotavlja pripadajoče zemljišče, in se lahko izplačajo iz rezervnega sklada, če je ta oblikovan. Sodišče druge stopnje pri tem pojasnjuje, da v primeru uspešnega končanja postopka, stroške, ki so bili potrebni za uspešno izvedbo in dokončanje postopka, nosijo lastniki stavbe h kateri je sodišče ugotovilo pripadajoče zemljišče. Pri tem je postopek objektivno gledano uspešno končan, če sodišče k stavbi ugotovi pripadajoče zemljišče stavbe, to pa ne glede na to, ali in koliko je pri tem sledilo vsebinskim predlogom udeležencev. Objektivna korist za vsakega lastnika stavbe je v tem, da se zemljiškoknjižno uredi položaj njegove stavbe oziroma njenega pripadajočega zemljišča.3 Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da so stroški postopka stroški rednega upravljanja stavbe z ID znakom C, saj se je v predmetnem postopku ugotavljalo pripadajoče zemljišče k tej stavbi in ne k stavbi na parc. št. 1147.

12.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

13.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 40. člena ZNP-1 v zvezi s 3. členom ZVEtL-1, po katerem vsak udeleženec krije svoje stroške postopka. Predlagateljica zato ni upravičena do povračila priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, medtem ko pritožnici in udeleženkaČ. Č. nista priglasili pritožbenih stroškov oziroma stroškov odgovora na pritožbo.

-------------------------------