Jedro

Sodišče je tožbo zavrnilo, ker tožnik ni izkazal konkretnih kršitev svojih pravic in pravnih interesov kot sosed oziroma mejaš z zemljiščem prizadete stranke (investitorice), da bi v lokacijskem postopku in v obnovi tega postopka nastopal kot stranka oziroma kot upravičena oseba (9. točka 249. člena ZUP).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 21.8.1991, s katerim je navedeni prvostopni organ zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z lokacijskim dovoljenjem bivšega Komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 8.11.1989, dopolnjenega z odločbo iste številke z dne 25.1.1990, s katerim je navedeni prvostopni organ investitorici in prizadeti stranki v tem upravnem sporu odobril ožjo lokacijo za gradnjo stanovanjskega objekta na parc. št. 1257/4 v izmeri pod tam navedenimi pogoji. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določbe 49., 9. točke 249. in 2. odstavka 256. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka iz razloga, ker predlog za obnovo ni pravočasen. Tožena stranka meni, da je bila vročitev lokacijskega dovoljenja tožniku opravljena dne 17.4.1991. Zato je treba pri presoji pravočasnosti predloga za obnovo upoštevati zakonski rok enega meseca od dneva, ko je bila vročena odločba. Po mnenju tožene stranke ni mogoče trditi, da predlog za obnovo postopka z dne 15.5.1991 (pravilno 14.5.1991) ni pravočasen. Torej ta razlog za zavržbo predloga za obnovo postopka po mnenju tožene stranke ni veljaven. Tožena stranka pa se strinja s stališčem prvostopnega organa, da predloga za obnovo postopka ni vložila upravičena stranka. Zgolj neposredno mejaštvo, če objekt po svoji funkciji, višini, legi in drugem ne vpliva na sosednja zemljišča (bolj oddaljena), še ni razlog za to, da se komu prizna status stranke. To dejstvo je namreč treba presojati od primera do primera, v zvezi z določbo 49. člena ZUP. Po mnenju tožene stranke je lega, funkcija, oddaljenost in drugo predvidenega stanovanjskega objekta na navedenem zemljišču takšna, da na (sicer sosednje) tožnikovo zemljišče parc. št. 1268/3 nima nobenega vpliva. Tudi tožnik kot predlagatelj obnove postopka v svojih vlogah ne navaja nobenih utemeljenih razlogov, ki bi mu dali položaj stranke v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na navedenem zemljišču. Zaradi tega razloga, ki ga navaja prvostopni organ v prvostopni odločbi, je po mnenju tožene stranke prvostopna odločba utemeljena in zakonita. Zato tožnikova pritožba proti prvostopni odločbi ni mogla biti uspešna (240. člen ZUP). Iz navedenega sledi, da je bilo treba v konkretni zadevi zavrniti pritožbo proti prvostopni odločbi.

Tožnik v tožbi navaja, da odgovor na vprašanje, kdo je lahko stranka v lokacijskem postopku, daje materialni in ne procesni zakon. V konkretnem primeru je to zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Ta zakon določa, da so stranke v lokacijskem postopku, kot tudi v obnovi lokacijskega postopka, neposredni mejaši zemljišč, na katerih se gradi objekt. Iz upravnih spisov, ki se nanašajo na to zadevo, pa nesporno izhaja, da je tudi on mejaš, saj se njegovo zemljišče neposredno dotika (okoli 8 m) zemljišča prizadete stranke, kar priznava tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi. Sama dolžina njegove parcele in oddaljenost bodočega objekta prizadete stranke od meje z njegovim zemljiščem in od njegove stanovanjske hiše pa se po njegovem mnenju ne presoja v postopku, ali mu v danem primeru gre lastnost stranke ali ne, ampak je to že stvar nadaljnjega, to je meritornega presojanja. To pa pomeni, da obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena ZUP, za kar gre v danem primeru, deluje absolutno, kar samo po sebi pomeni bistveno kršitev postopka. Zato že obstoj razloga, da osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, ta možnost ni bila dana, zadostuje za dovolitev obnove postopka. Glede na navedeno so razlogi, po katerih mu v danem primeru ne gre lastnost stranke, nesprejemljivi in nezakoniti. Zato je izpodbijana odločba nezakonita. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah ZUP, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena citiranega ustavnega zakona, je stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek, ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (49. člen); postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, (odločba, dokončna v upravnem postopku) se obnovi, če osebi, ki bi bila morala biti udeležena v postopku kot stranka, ni bila dana možnost udeležbe (9. točka 249. člena); ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog pravočasen in ali ga je podala upravičena oseba ter ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana; če ti pogoji niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (1., 2. odstavek 256. člena).

Po določbi zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 48/90 in 3/91 - ZUN) se lokacijski postopki, ki temeljijo na zazidalnih načrtih in urbanističnih redih v skladu z 82. členom tega zakona, vodijo po določbah zakona o urbanističnem planiranju - Uradni list SRS, št. 16/67, 27/72 in 8/78 - (1. odstavek 85. člena).

Lokacijsko dovoljenje z dne 8.11.1989 (dopolnitev z dne 25.1.1990) je prvostopni organ izdal na podlagi citirane določbe ZUN, kar pomeni, da je v konkretni zadevi uporabil zakon o urbanističnem planiranju, saj je ta lokacijski postopek temeljil na odloku o urbanističnem redu za območja krajevnih skupnosti ... (Uradni list SRS, št. 7/83 in 2/87 - ZUPl).

Po določbi 30. člena zakona o urbanističnem planiranju ima zoper odločbo, izdano v lokacijskem postopku, predlagatelj ter vsak občan, organizacija ali organ, ki meni, da so kršene njegove pravice ali pravne koristi, pravico do pritožbe.

Glede na citirane procesne in materialne predpise je po presoji sodišča tožena stranka upravičeno zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopnemu sklepu zaradi tega, ker predloga za obnovo postopka ni vložila upravičena stranka.

Tožnik v predlogu za obnovo postopka in v pritožbi proti prvostopni odločbi namreč ni izkazal, da bi bile z lokacijskim dovoljenjem kršene njegove pravice ali pravne koristi po citiranem 30. členu zakona o urbanističnem planiranju glede na vpliv lege, funkcije in oddaljenosti predvidenega objekta prizadete stranke, kot izhaja iz listin in podatkov v upravnih spisih, na navedeno sosednje zemljišče v njegovi lasti. Po presoji sodišča to pomeni, da tožnik v navedenih vlogah ni navedel nobenih utemeljenih razlogov po citirani določbi zakona o urbanističnem planiranju, ki bi mu dali položaj stranke v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše prizadete stranke na navedenem zemljišču. Tožnikove pavšalne navedbe v navedenih vlogah, da v danem primeru sploh niso podani pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja, ne da bi tožnik navedel konkretne kršitve svojih pravic ali pravnih koristi kot sosed oziroma mejaš prizadete stranke, pač ne zadoščajo za sklepanje, da je predlog za obnovo postopka podala upravičena oseba (citirani 1. odstavek 256. člena ZUP).

Po presoji sodišča je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno sklepala, da je tožnikov predlog za obnovo postopka pravočasen (enomesečni zakonski rok od dneva, ko je bila stranki odločba vročena - 5. točka 1. odstavka 252. člena ZUP) saj je bilo tožniku, kar izhaja iz upravnih spisov, citirano lokacijsko dovoljenje vročeno 17.4.1991, tožnik pa je vložil predlog za obnovo postopka dne 14.5.1991, torej pravočasno.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena citiranega ustavnega zakona.