Jedro

Med pravdnima stranka ni spora o tem, da se je tožnik poškodoval na organiziranem sprehodu, ki ga je vodil član osebja drugotožene stranke, zato je sodišče pravilno uporabilo 154. in prvi odstavek 170. člena ZOR, po katerem drugotožena stranka odgovarja za škodo po načelu krivde, se pravi, da je odgovorna za škodo, razen če dokaže, da je njen delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

Izrek

Revizija se zavrne. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je odškodninski zahtevek tožeče stranke utemeljen. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da se je tožnik 21.2.1997 poškodoval na organiziranem sprehodu petih ali šestih gojencev, ko je padel skupaj s spremljevalcem K. in enim od gojencev na nekoliko navzdol nagnjeni poti, na kateri je ležal steptan sneg. Škoda zaradi poškodbe noge je podana, glede odgovornosti drugotožene stranke pa je sodišče ocenilo, da je njena dejavnost zaradi osebnih lastnosti mladoletnega tožnika presegala običajne nevarnosti in jo je opredelilo kot povečano nevarnost, zaradi katere drugotožena stranka, in z njo prvotožena stranka, pri kateri ima zavarovano odgovornost, odgovarjata brez krivde. Ker nista dokazali, da škoda izvira iz kakega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, in ker ni šlo za delno krivdo tožnika, je razsodilo, da sta izključno odgovorni.

Toženi stranki sta se proti taki sodbi pritožili, toda sodišče druge stopnje je njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Stališče pritožbe, češ da ne gre za objektivno odgovornost, je sicer sprejelo, toda toženi stranki je očitalo krivdo zaradi organizacije in izvedbe sprehoda gojencev.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna vmesna sodba prvega sodišča, sta pravočasno vložili revizijo toženi stranki. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, naj revizijsko sodišče spremeni sodbi in zavrne tožbeni zahtevek. Ne strinjata se z razlago sodišča druge stopnje, češ da bi se morali gojenci drugotožene stranke vrniti, ko so naleteli na zasneženi del poti, saj bi morala drugotožena stranka potem večino aktivnosti bistveno omejiti ali celo ukiniti. Dodajata, da zasneženi del poti ni bil neprehoden ali nevaren in da je vodja skupine ocenil, da ga je tožnik sposoben prehoditi ter mu je pri tem pomagal. Sprehod je spadal v okvir rednih aktivnosti, ki so za gojence koristne, in sicer v okvir manj zahtevnih aktivnosti gojencev. Toženi stranki trdita, da so delavci centra za usposabljanje ravnali pravilno in strokovno. Pojasnjujeta, da sporni del poti ni bil poledenel, na poti je bil le steptan sneg, gibanje gojencev po snegu pa je predvideno tudi pri sankanju, smučanju in drugih zimskih aktivnostih, ki jih brez snega ni mogoče izvajati. Tudi hrib ni bil strm, pot je bila samo nagnjena navzgor v blagi klanec, vodja skupine pa je tožnika iz previdnosti ves čas nadzoroval, ker se je včasih neprimerno obnašal in je silil v ljudi, medtem ko nadzor zaradi gibalnih sposobnosti ni bil potreben. Toženi stranki še pojasnjujeta, da mora drugotožena stranka sicer skrbeti za varnost gojencev, da pa jih mora vzgajati in usposabljati za čimbolj samostojno življenje in delo. To bi bilo onemogočeno, če bi pretirano skrbela za to, da se gojenci ne bi poškodovali in da bi onemogočila vsak nastanek poškodb. Zato menita, da je drugotožena stranka storila vse, kar je mogoče pričakovati in zahtevati, in da tožniku ni mogla zagotoviti popolne varnosti, zato ker je prišlo do nesrečnega naključja.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Poudarja, da drugotožena stranka ni zagotovila dolžnega nadzorstva, saj je sprehod potekal pod nadzorstvom fanta, ki je civilno služil vojaški rok pri drugotoženi stranki. Pojasnjuje, da je tožnik oseba s posebnimi potrebami, da je od rojstva psihomotorično zaostal in je za svoja leta nadpovprečno visok in težak (190 cm, 125 kg). Na sprehod je šel na strmi hrib po gozdni poti, na kateri je bilo realno pričakovati, da so osojni deli poti poledeneli. Gojence bi drugotožena stranka lahko peljala na sprehod tudi po drugih poteh, ki so bolj položne. Po mnenju tožeče stranke je bil vodja skupine premalo izkušen, saj je bil pri drugotoženi stranki šele štiri mesece in je sprva opravljal le pomožna dela. Nesreča se je zgodila v času njegovega relativno samostojnega dela, zaradi česar je zmotno ocenil, da poledenela pot ni nevarna za tožnika in je sprehod nadaljeval, čeprav bi se moral vrniti.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo 154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki določa, da mora tisti, ki povzroči škodo, le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ker med pravdnima stranka ni spora o tem, da se je tožnik poškodoval na organiziranem sprehodu, ki ga je vodil član osebja drugotožene stranke, je sodišče pravilno uporabilo tudi prvi odstavek 170. člena ZOR, po katerem drugotožena stranka odgovarja za škodo po načelu krivde, se pravi, da je odgovorna za škodo, razen če dokaže, da je njen delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Drugotožena stranka je organizacija, ki se ukvarja z usmerjanjem otrok s posebnimi potrebami, zato je njeno delovanje v času nesreče urejal Zakon o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Ur. l. SRS, št. 19/76 in 3/80) in po njegovem pooblastilu sprejet Pravilnik o pogojih glede vrste in stopnje izobrazbe, ki jih morajo izpolnjevati strokovni delavci v organizacijah za usposabljanje (Ur. l. SRS, št. 10/78 in 71/94).

Navedene predpise je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je po tretjem odstavku 370. člena vezano tudi revizijsko sodišče. Ugotovljeno je bilo, da je bil mladoletni tožnik v času poškodbe oseba s posebnimi motnjami, da je bil od rojstva psihomotorično zaostal, imel je vedenjske motnje, hkrati pa je bil za svoja leta nadpovprečno velik in težak (četrti odstavek na 3. strani utemeljitve prve sodbe). Poškodoval se je na organiziranem sprehodu po šolski poti, ki je vodila skozi gozd, na odseku, ki je bil nagnjen navzdol in je bil prekrit s poteptanim snegom. Sprehod je vodila oseba, ki je takrat civilno služila vojaški rok, ki se je zavedala tožnikovih lastnosti (nepredvidljiv, razigran, pogovorno na ravni dve ali triletnega otroka). Zato je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo, da je sprehod, ki sicer spada med redne aktivnosti gojencev drugotožene stranke, potekal po poti, ki za tedanji čas in za tožnikovo razvojno stopnjo ni bila primerna.

Težavnosti se je zavedal tudi vodja sprehoda, ki je tožnika pri hoji po opisanem delu poti skupaj s še enim gojencem prijel in mu skušal pomagati, a neuspešno, tako da so vsi trije padli. Revizijski ugovori, češ da ga je prijel samo zaradi tega, da se ne bi neprimerno obnašal in silil v ljudi, se ne skladajo z ugotovljenim dejanskim stanjem, da je tožnik potreboval pomoč zaradi psihomotorične zavrtosti. Ob takem dejanskem stanju pa je utemeljen očitek, da je vodja sprehoda napačno ocenil situacijo, ko je skušal tožniku pomagati, da bi prehodil zasneženi del poti, kar je storil na neustrezen način, saj so vsi trije padli. Očitno se je napačno odločil za nadaljevanje poti, namesto da bi se gojenci vrnili nazaj po isti poti. To je razumljivo, saj drugotožena stranka ne zatrjuje, da je imel ustrezno višjo ali visoko izobrazbo pedagoške smeri, ki je potrebna za samostojno delo z gojenci. Toda če ga je drugotožena stranka samega poslala na sprehod z gojenci, je za njegovo odločitev krivdno odgovorna, z njo pa tudi prvotožena stranka, pri kateri je zavarovana odgovornost drugotožene stranke.

Tako se izkaže, da revizija, ki deloma temelji na drugačnem prikazovanju dejanskega stanja, deloma pa na zmotnih pogledih o uporabi materialnega prava, ni utemeljena. Zato jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo.

Ker revizija ni bila uspešna, je sodišče zavrnilo tudi predlog za povrnitev pravdnih stroškov za revizijo (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Tudi predlog za povrnitev stroškov za odgovor na revizijo je zavrnilo, ker so v njej povzete le dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).