Jedro

Sodišču ni treba zaprositi za razlago skupnega sporazuma Svet za avtorsko pravo. Postopek pred Svetom za avtorsko pravo lahko začne le tisti, ki za začetek postopka izkaže pravni interes. Ta predpostavka je jasno določena v 2. odstavku 157a. člena ZASP. Sodišča pri odločanju o sporih ne zasledujejo prav nikakršne lastne pravne koristi, temveč ravnajo tako po uradni dolžnosti. Poleg tega je zahtevek tožeče stranke zoper tisto osebo, ki s tožečo stranko (kot kolektivno organizacijo) ne sklene pogodbe, očitno zakonski. Zakon pa sodišče sme in celo mora razlagati samo.

Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“. Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki uveljavlja pravice glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov v primerih javne priobčitve komercialnih fonogramov. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne zahtevke.

2. Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku iz neupravičene obogatitve, civilne kazni in zahtevku na povrnitev stroškov postopka. V celoti pa je zavrnilo zahtevek na povrnitev stroškov, ki so nastali tožeči stranki z iskanjem tožene stranke kot kršitelja.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, in sicer zoper vse tiste dele, s katerimi ni uspela.

4. Pritožba ni utemeljena.

Odločitev o zahtevku iz neupravičene obogatitve

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka v svoji poslovni enoti, prodajalni v Š., javno priobčevala komercialne fonograme od septembra 2011 do maja 2012, torej 9 mesecev. Za izračuna neupravičene obogatitve je prvostopenjsko sodišče uporabilo Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk (1) (v nadaljevanju: SS 2006-T). Tožeča stranka v pritožbi meni, da je bilo to napačno: morala bi biti uporabljena Tarifa Zavoda IFP za javno priobčitev fonogramov (2) (v nadaljevanju: T 2005). Pritožba se sklicuje zlasti na 2. člen SS 2006-T in na namen pogodbenih strank. Ta naj bi bil, da velja tarifa (ki je sestavni del SS 2006-T) le, če uporabnik varovanega dela sklene pogodbo z Zavodom IPF. Za vse ostale uporabnike naj bi tarifa iz SS 2006-T ne veljala, temveč višja tarifa iz T 2005. Pritožba se poleg tega sklicuje tudi na 80. člen ZASP. Meni tudi, da sodišče ne more odločati glede skladnosti SS 2006-T z določbami ZASP in ne glede primernosti tarife. Za to je po pritožbenem mnenju pristojen Svet za avtorsko pravo. Pri tem se sklicuje zlasti na 2. odstavek 157a. člena ZASP.

6. Ni pravilno pravno mnenje tožeče stranke, da velja tarifa le za tiste osebe, ki so sklenile pogodbo s tožečo stranko. Pritožbeno sodišče je takšno pravno stališče zavzelo že v nekaj deset sodnih odločbah (npr. v odločbah z opr. št. I Cpg 446/2013, I Cpg 478/2013 in I Cpg 525/2013), zato bo utemeljitev v tej odločbi skrajšana.

7. Kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del (iz repertoarja kolektivne organizacije) lahko skleneta skupni sporazum (1. stavek 1. odstavka 157. člena ZASP). Za skupni sporazum je že ZASP določil obvezne sestavine. Skupni sporazum mora med drugim določati tarifo (1. točka 4. odstavka 157. člena ZASP) in pa okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

8. Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi 2. odstavek 158. člena ZASP, ki se nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. V 2. odstavku 158. člena ZASP je določena le ena sama tarifa, s tem pa izključeni dve različni tarifi. V 2. odstavku 158. člena ZASP pa je pojasnjeno, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo od tiste, ki velja za uporabnike sorodnih avtorskih pravic, ki so prostovoljno sklenili pogodbo.

9. Drugi odstavek 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazum dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse priobčevalce fonogramov, ki ne sklenejo pogodbe, in ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma. Tožeča stranka sama, ali v dogovoru s tretjim, ne more določiti posebne, najvišje tarife za vse tiste uporabnike fonogramov s področja osebne veljavnosti katerega od skupnih sporazumov, ki kršijo avtorsko ali sorodno pravico. Kakšen je bil njen namen pri sklepanju katerega od skupnih sporazumov, in nasploh pri oblikovanju tarif, je za odločitev sodišča nepomembno.

10. Pritožba ima prav, da so sodišča vezana na skupni sporazum (7. odstavek 157. člena ZASP). Moti pa se, da bi morala sodišča zaprositi za razlago skupnega sporazuma Svet za avtorsko pravo. Vsaj dva tehtna razloga govorita proti takšni razlagi.

11. Prvi je, da lahko sproži postopek pred Svetom za avtorsko pravo le tisti, ki za začetek postopka izkaže pravni interes. Ta predpostavka je jasno določena v 2. odstavku 157a. člena ZASP. Sodišča pri odločanju o sporih ne zasledujejo prav nikakršne lastne pravne koristi, temveč ravnajo tako po uradni dolžnosti. Pravzaprav je celotna ureditev sodstva takšna, da skuša čimbolj izključiti, da bi imelo sodišče pravno ali kakršnokoli drugo korist od odločitve – in isto velja tudi za sodnike kot nosilce odločanja. Tako mora biti že zaradi nepristranskosti pri sojenju. Ker torej sodišče nima pravnega interesa pri odločanju o zahtevkih, ni izpolnjena temeljna predpostavka za začetek postopka s strani sodišča po 2. odstavku 157a. člena ZASP.

12. Drugi razlog pa je, da je zahtevek tožeče stranke zoper tisto osebo, ki s tožečo stranko (kot kolektivno organizacijo) ne sklene pogodbe, očitno zakonski. Zakon pa sodišče sme in celo mora razlagati samo. Za to, da bi dajalo razlago o zakonu posebno telo zunaj sodstva, v 2. odstavku 157a. člena ZASP, ni izrecnega pravnega temelja.

13. Tožeča stranka je trdila, da tožena stranka z njo ni sklenila pogodbe, s katero bi tožeča stranka prenesla pravico za uporabo dela (1. odstavek 158. člena ZASP). Člen 80 ZASP se nanaša le na pravne posle, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice. Ker pa tožena stranka ni sklenila pogodbe s tožečo stranko, se zanjo 80. člen ZASP ne uporablja.

14. Prvostopenjsko sodišče je torej glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo SS 2006-T. Glede podrobnosti samega izračuna zneska neupravičene obogatitve (ki ga pritožba ne napada), se pritožbena sodba sklicuje na prvostopenjsko sodbo.

Odločitev o civilni kazni

15. Kot merilo vrednosti, ki služi za določitev višine civilne kazni, se lahko uporabi nadomestilo za uporabo pravice (3. odstavek 168. člena ZASP). Prvostopenjsko sodišče je kot merilo vrednosti pravilno uporabilo SS 2006-T. Njegove tarifne določbe je pravilno uporabilo tudi za določitev civilne kazni. Pritožba je torej tudi v tem delu neutemeljena.

16. Prvostopenjsko sodišče je tudi ravnalo prav, ker pri določitvi civilne kazni ni priračunalo DDV. Tožeča stranka bi bila upravičena tudi do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa civilna kazen ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV (3), tudi ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV.(4) Zahtevek na povrnitev z odkrivanjem kršitve tožene stranke nastalih stroškov

17. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da je tožena stranka po avtorskem pravu varovana dela uporabljala, zakonskih obveznosti do avtorjev pa ni izpolnjevala. Tožeči stranki naj bi bili nastali stroški z odkrivanjem kršitev tožene stranke. Ti stroški pa naj bi bili škoda, katere povrnitev je zahtevala. Prvostopenjsko sodišče je takšen zahtevek zavrnilo.

18. Zahtevek tožeče stranke (kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic) za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev ne more biti utemeljen že zaradi 1. odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. Tudi to je ena od obveznosti kolektivne organizacije (1. odstavek 146. člena ZASP). Dvakratne povrnitve škode pa tožeča stranka ne more zahtevati. To bi namreč nasprotovalo temeljnemu pravilu deliktnega prava, namreč da se lahko nadomesti le škoda in nič več od tega (1. odstavek 168. člena in 169. člen OZ). Pritožbeno sodišče še pripominja, da je bila prav v avtorskem pravu napravljena daljnosežna izjema od tega pravila, ki je v tem, da lahko kolektivna organizacija zahteva dvakratnik nadomestila za uporabo avtorske pravice (3. odstavek 168. člena ZASP). Kadar je tako, prejme tožeča stranka poleg avtorju pripadajočega nadomestila za uporabo avtorske pravice dodatno še enak znesek, iz katerega lahko pokrije stroške odkrivanja kršitev. Čeprav to niti ni odločilno, pa je prav v takšnih primerih še toliko bolj očitno, da tožeča stranka ne more zahtevati še povrnitve z nadzorom in odkrivanjem kršitev nastalih stroškov, saj so ti že povrnjeni. Pritožbenemu sodišču predložena zadeva pa je celo prav takšna.

19. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v pritožbi. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki v pravdi uspe (1. odstavek 154. člena ZPP). Če ne uspe, ne more zahtevati njihove povrnitve. Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.

(1) Uradni list RS, št. 115/2006. (2) Uradni list RS, št. 68/2005. (3) Zakon o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 141/2006 s kasnejšimi spremembami.