Jedro

Pri priznanju pravice do DPID je potrebno primarno ugotoviti, ali so pri otroku izpolnjeni pogoji glede bolezenskega stanja iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Ni podan dejanski stan iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1, saj pri tožničinem sinu ne gre za težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, ali težko ali funkcionalno težko gibalno oviranost, ob čemer pri njemu ne gre niti za bolezen iz Seznama hudih bolezni, zaradi katere bi potreboval posebno nego in varstvo, za katero dodatek znaša 200,00 EUR (višji dodatek).

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe CSD št. ... z dne 31. 3. 2022 v zvezi z odločbo toženca št. ... z dne 6. 7. 2022 in odločbo CSD št. ... z dne 18. 7. 2023 v zvezi z odločbo toženca št. ... z dne 9. 11. 2023, da se tožnici prizna pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek v zakonsko določenem mesečnem znesku od 19. 1. 2022, vse dokler izpolnjuje pogoje za izplačilo in da je toženec dolžan v roku 30 dni s posebno odločbo odločiti o višini in izplačevanju. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odločba CSD št. ... z dne 31. 3. 2022 v zvezi z odločbo toženca št. ... z dne 6. 7. 2022 in odločba CSD št. ... z dne 18. 7. 2023 v zvezi z odločbo toženca št. ... z dne 9. 11. 2023 odpravi in se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje. Odločilo je, da stroški tožnice bremenijo proračun.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pogoje za priznanje pravice do DPID presojalo izolirano in se je omejilo zgolj na formalistično razlago tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Spregledalo je sistemsko naravo pravice, ki je opredeljena v 83. členu ZSDP-1 in neločljivo povezuje dva kumulativna pogoja: zdravstveno stanje otroka (po tretjem odstavku 79. člena ZSDP-1) in status starša na trgu dela (zapustitev trga dela ali delo s krajšim delovnim časom). Sodišče je napačno presodilo, da je 79. člen ZSDP-1 edina relevantna določba, s čimer je izvotlilo vsebino 83. člena, ki je temeljna norma za opredelitev te pravice. Sodna praksa potrjuje, da morata biti za priznanje pravice izpolnjena oba pogoja kumulativno. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da se Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravice za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, ne uporablja. To je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso VS RS sodba VIII Ips 173/2018, ki je izrecno uporabilo določbe Pravilnika. S tem, ko je sodišče zavrnilo uporabo Pravilnika, je zakonsko normo razlagalo preozko in v nasprotju z njenim namenom. Zmotna in nepopolna je ugotovitev dejanskega stanja, ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče se je osredotočilo zgolj na vprašanje, ali je pri otroku podana ena sama diagnoza, ki ustreza definiciji "težke motnje", namesto da bi presojalo, ali kombinacija več ugotovljenih motenj v svojem skupnem učinku povzroča stanje, ki ustreza funkcionalno težki motnji v smislu tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Zakonodajalec z izrazom "funkcionalno težko" motnjo ter z opisom stanja "v celoti odvisen od tuje pomoči" jasno nalaga presojo dejanskega funkcionalnega stanja otroka in ne zgolj formalne klasifikacije diagnoz. Sodišče bi moralo od izvedencev zahtevati celostno mnenje, kako skupek vseh otrokovih zdravstvenih težav vpliva na njegovo vsakodnevno delovanje in po potrebi po stalni negi in varstvu. Odločilna je dejanska funkcionalna prizadetost, ne glede na njen vzrok. Sodišče ni upoštevalo določb 7. člena Pravilnika, ki ureja presojo pri otrocih z več motnjami in spregledalo, da lahko kombinacija več zmernih motenj otroka postavi v enak ali celo težji položaj kot ena sama težka motnja. Ker sodišče ni raziskalo "sinergijskega" učinka bolezni, je dejansko stanje ostalo neraziskano in nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj v socialnem sporu ni uporabilo preiskovalnega načela, ki ga nalaga 62. člen ZDSS-1. Pasivno je zaključilo, da tožnica ni izpolnila trditvenega bremena glede svojega delovnega statusa, ne da bi samo poskušalo ugotoviti relevantna dejstva. V socialnih sporih, kjer gre za varstvo pravic šibkejših strank in korist otrok, ima sodišče aktivno vlogo pri ugotavljanju materialne resnice. Če bi sodišče menilo, da so navedbe tožnice glede zapustitve trga pomanjkljive, bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva tožnico pozvati k dopolnitvi trditev in dokazov, ne pa zadeve preprosto zavrniti. Takšna pasivnost sodišča v socialnem sporu predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba spremeni ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, da tožnici prizna pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi pavšalno opozarja tožnica.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo z dne 6. 7. 2022 v zvezi z odločbo z dne 31. 3. 2022 in dokončno odločbo z dne 9. 11. 2023 v zvezi z odločbo z dne 18. 7. 2023, s katerima je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek.

6.V zadevi je sporno, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek.

7.Za pritožbeno rešitev zadeve so odločilne določbe ZSDP-1. Gre izključno za spor o pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek (v nadaljevanju DPID); o pravici iz 7. poglavja ZSDP-1. V prvem odstavku 83. člena ZSDP-1 je DPID definirano kot osebni prejemek, ki ga prejme eden od staršev ali druga oseba, kadar zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Torej, ko varuje in neguje otroka s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, težko ali funkcionalno težko gibalno oviranega otroka oziroma otroka z določenimi boleznimi iz Seznama hudih bolezni, ki ga določi minister na predlog Pediatrične klinike in potrebujejo nego in varstvo. Sicer se glede na četrti odstavek 83. člena ZSDP-1 šteje, da je oseba iz prvega odstavka zapustila trg dela: če ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom ZSDP-1, ali če je zahtevala izbris iz registra brezposelnih oseb, ali če v ta register ni vpisana.

8.Za pravilno priznanje pravice do DPID po ZSDP-1 morata biti, kot pravilno opozarja sodišče v 16. točki obrazložitve, izpolnjena oba kumulativno predpisana pogoja; nega ter varstvo otroka z bolezenskim stanjem iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Ob pravilni uporabi predhodno citiranih določb ZSDP-1, je sodišče razčistilo pravno odločilna dejstva za priznanje pravice do DPID, tako da pritožba v tej smeri ni utemeljena.

9.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče pogoje za priznanje pravice do DPID presojalo zgolj izolirano in spregledalo sistemsko naravo, ki povezuje neločljivo dva kumulativna pogoja. Sodišče je v 16. točki zgolj opozorilo, da tožnica ni zatrjevala izpolnjevanja pogojev zapustitve trga dela, ki je eden izmed kumulativno določenih pogojev, pa vendar slednje na samo odločitev ne more vplivati.

10.Pri priznanju pravice do DPID je potrebno primarno ugotoviti, ali so pri otroku izpolnjeni pogoji glede bolezenskega stanja iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1, kar je ključno. Kot opozarja VS RS že v sodbi VIII Ips 148/2017 je izpolnitev pogoja na strani otroka podlaga za odločitev o zapustitvi trga dela oziroma začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega zaradi njegove nege in da ni potrebno že ob podaji vloge za to pravico zapustiti trg dela. To potrjuje določilo 97. člena ZSDP-1, ki določa časovni okvir, v katerem mora zavarovanec, ki uveljavlja to pravico, zapustiti trg dela oziroma določa, od kdaj mu pravica pripada, če pravice ne uveljavlja v tem okviru.

11.Slednje vprašanje bi postalo relevantno šele, če bi bilo pri otroku podano bolezensko stanje iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1, ki ga je sodišče pravilno ugotavljalo s pritegnitvijo Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Fakulteti A. Univerze v B. v sestavi specialistke pediatrinje in specialistke otroške nevrologije C. C. ter z izvedovanjem sodne izvedenke za psihologijo D. D. Kot je opisano v 13. točki obrazložitve je izkazano, da je pri mld. otroku tožnice podana zgolj zmerna motnja v duševnem razvoju in lažja gibalna oviranost, brez pridružene bolezni iz Seznama hudih bolezni. Klinična psihologinja je opravila klinično oceno mld. otroka, standardiziran preizkus njegovih prilagoditvenih spretnosti in psihometrični preizkus intelektualnih sposobnosti, ki je potrdil, da mld. otrok funkcionira na ravni zmerne duševne manj razvitosti.

12.Genetski sindrom je posledica genetske mutacije, kar je bilo potrjeno. Od motenj je mld. otrok imel odprt srčni Bottalov vod, ki je bil saniran in trenutno s strani srca nima težav. Prav tako gre za lažjo gibalno oviranost, saj stalen nadzor potrebuje zgolj zaradi mentalne ovire. Mld. tožničin sin ima zgolj eno težko kronično bolezen; kromosomopatijo s posledično vsaj zmerno motnjo v duševnem razvoju iz 5. točke 6. člena Pravilnika, zaradi česar je upravičen do nižjega dodatka.

13.Na podlagi oviranosti in funkcionalnih primanjkljajev je bil tožničin sin opredeljen kot otrok s posebnimi potrebami, ki se tako šola, vendar njegovo zdravstveno stanje ne ustreza bolezenskemu stanju, iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1.

14.Na podlagi izvedenskih mnenj in njihovih dopolnitev je sodišče pravilno zaključilo, da ni podan dejanski stan iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1, saj pri tožničinem sinu ne gre za težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, ali težko ali funkcionalno težko gibalno oviranost, ob čemer pri njemu ne gre niti za bolezen iz Seznama hudih bolezni, zaradi katere bi potreboval posebno nego in varstvo, za katero dodatek znaša 200,00 EUR (višji dodatek). Ne s strani članice izvedenskega organa ne s strani psihologinje ni bilo pozitivno odgovorjeno na vprašanje, ali je pri mld. otroku ugotoviti težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, ali težko ali funkcionalno težko gibalno oviranost in ali so podane določene bolezni iz Seznama hudih bolezni.

15.Sodišče se ni osredotočalo zgolj na vprašanje, ali je pri mld. otroku podana ena sama diagnoza, ki bi ustrezala definiciji težke motnje, temveč je ugotavljalo, ali je pri otroku podano bolezensko stanje iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1. Neutemeljeno mora ostati razlogovanje, da je sodišče v nasprotju s sodbo VS RS VIII Ips 173/2018 odklonilo uporabo Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Sodišče je v 17. točki pravilno izpostavilo, da bolezensko stanje otroka, ki mora biti izpolnjeno, določa zgolj tretji odstavek 79. člena ZSDP-1. Upoštevajoč tolmačenje Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 30/2022 z dne 21. 3. 2023 tožničin mld. sin ne izpolnjuje zahtevanega bolezenskega stanja. Nenazadnje pri mld. otroku ni bila potrjena niti diagnoza avtizma. Slednje je bilo zabeleženo zgolj v popisu bolezni v izvidu specialistke urologinje z dne 23. 12. 2024, vendar navedena diagnoza ni bila nikoli potrjena. Pri mld. otroku tožnice ugotovljena zdravstvena stanja ne morejo biti upoštevana kot tretja motnja ali diagnosticirana bolezen, ki bi vsa skupaj predpostavljala izpolnjevanje pogojev po 7. členu Pravilnika. Nobeno od zdravstvenih stanj tožničinega sina, ki jih je obravnavalo sodišče, samo po sebi ne daje pravice do DPID, temveč vsa skupaj utemeljujejo zgolj pravico do dodatka za nego otroka v nižjem znesku, ne pa za tri zdravstvena stanja, ki bi vsaka zase utemeljevala priznanje pravice do dodatka za nego otroka v nižjem znesku, kar je pogoj za priznanje višjega dodatka po drugem odstavku 7. člena Pravilnika. Te določbe ni mogoče razlagati, da se med motnje ali diagnosticirane bolezni šteje tudi motnja ali diagnosticirana bolezen, katerih kombinacija daje zgolj pravico do posebne nege in varstva. Po prvem odstavku 7. člena Pravilnika šele kombinacija učinkov več stanj utemeljuje pravico do dodatka v nižjem znesku, ne pa posamezno stanje. Motnje ali diagnosticirane bolezni iz drugega odstavka 7. člena Pravilnika, pa morajo že vsaka zase omogočati priznanje pravico do nižjega dodatka, da so lahko upoštevane pri priznanju višjega dodatka. V zgoraj citirani sodbi je bilo problematizirano vprašanje upoštevnosti bolezni iz Seznama težkih kroničnih bolezni in stanj, ki so priloga in sestavni del Pravilnika in izrecno določa bolezenska stanja, pri katerih je možno pridobiti pravico do višjega dodatka za nego otroka.

16.Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka, ker sodišče ni uporabilo preiskovalnega načela iz 62. člena ZDSS-1 in vodilo dokaznega postopka o morebitnem obstoju pogojev o zapustitvi trga dela iz četrtega odstavka 83. člena ZSDP-1. Kot je bilo že pojasnjeno v 10. točki, pri tožničinem mlad. otroku ni podano bolezensko stanje iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1, ki je eden izmed kumulativno določenih pogojev, tako da niti posledično ugotavljanje obstoja enega izmed alternativno določenih pogojev iz četrtega odstavka 83. člena ZSDP-1, ne bi moglo privesti do zasledovane pravne posledice, tj. do priznanja pravice do DPID. Določilo 62. člena ZDSS-1, na katerega se sklicuje tožnica, pooblašča sodišče, da lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi dokazov, ki so jih predložile stranke, ne more ugotoviti dejstev, pomembnih za odločitev. Sodišče po uradni dolžnosti ne izvaja dokazov na zalogo, temveč mora pred tem ugotoviti, da gre za take dokaze, ki so pomembni za odločitev. Sodišče ni izvajalo dokaznega postopka v smeri izpolnitve alternativno določenih pogojev iz četrtega odstavka 83. člena ZSDP-1,

ker ta ugotovitev, po predhodni ugotovitvi, da pri otroku ni podano zahtevano bolezensko stanje po tretjem odstavku 79. člena ZSDP-1, ne bi moglo privesti do priznanja pravice do DIPD.

Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.

-------------------------------

1Sicer zaostaja v razvoju, a se je zmožen naučiti določene stopnje neodvisnosti pri skrbi zase in osvojiti določene osnovne komunikacijske in akademske veščine, kar nenazadnje potrjuje tudi opis njegovega funkcioniranja v šolskem spričevalu.

2Od leta 2019 ima opredeljen globalni razvojni zaostanek, škiljenje v smislu motnje v koordinaciji gibanja zrkla, retencijo levega testisa.

3Navedena je diagnoza "avtizem v otroštvu".

4Sy. Charge, zmerna motnja v duševnem razvoju, lažja gibalna oviranost, škiljenje in retencija levega testisa.

5Hkrati morajo obstajati vsaj tri.

6Ki ureja, kdaj se šteje, da oseba zapusti trg dela.