Jedro

Pravne osebe kot organizirana oblika pravne pomoči so po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o odvetništvu lahko le odvetniške družbe, katere družbeniki so samo odvetniki. Združenje, ki je organizirano po določbah Zakona o društvih, zato ne more biti pooblaščenec tožnika v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1353/98-5 z dne 20.1.1999 ter se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

S 1. točko izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke, in sicer na podlagi določbe 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS), z 2. točko izreka pa je odločilo, da se predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ne ugodi.

V obrazložitvi 1. točke izreka izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožba nepopolna in nerazumljiva, saj tožnik ni konkretiziral ravnanj, s katerimi naj bi se posegalo v njegove ustavne pravice. Tožbo je vložil na vnaprej pripravljenem obrazcu, na katerem pa ni izpolnil manjkajočih, posebej označenih delov besedila tožbe in tožbenega zahtevka, ki naj bi jih dopolnil vsak tožnik glede na lasten primer. V skladu z določbo 1. odstavka 29. člena ZUS je sodišče dne 3.12.1998 pozvalo tožnika, da v roku 15 dni od prejema dopisa dopolni tožbo v smislu določbe 3. odstavka 28. člena ZUS.

Tožnik je prejel poziv dne 10.12.1998. Sodišče je prejelo dne 18.12.1998 dopis, v katerem pa ni bilo zahtevane dopolnitve tožbe. Iz navedenega dopisa in iz 2. točke tožbenega zahtevka bi bilo sicer mogoče sklepati, da tožnik izpodbija sklep tožene stranke, s katerim mu ni bila priznana lastnost stranke v postopku denacionalizacije, vendar tega sklepa ni konkretiziral z navedbo njegove številke in datuma izdaje in ga tudi ni predložil sodišču. Zaradi navedenih pomanjkljivosti je, po mnenju sodišča prve stopnje, tožba nerazumljiva in nepopolna in je zato ne more obravnavati; zato je na podlagi določbe 2. odstavka 29. člena ZUS tožbo zavrglo.

V obrazložitvi k 2. točki izreka izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnik v tožbi predlaga oprostitev plačila sodnih taks v smislu 71. člena Zakona o denacionalizaciji, podrejeno pa na podlagi potrdila o premoženjskem stanju, ki pa ga tožbi ni priložil. Ker tožba ni bila vložena v zadevi denacionalizacije in tožnik tudi ni predložil potrdila o premoženjskem stanju, ga je sodišče pozvalo z dopisom na dopolnitev tožbe tudi na predložitev potrdila o premoženjskem stanju v smislu določbe 3. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST). Ker ni ravnal po tej zahtevi, sodišče ni ugodilo njegovemu predlogu.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in navaja, da sporno dejanje še traja in zaradi tega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in po opravljeni glavni obravnavi ugotovi, odpravi in prepove sporni poseg v njegove ustavne pravice z razveljavitvijo izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je tudi odločitev sodišča prve stopnje groba kršitev njegovih ustavnih pravic in nadaljevanje kršenja pravic bivših imetnikov stanovanjske pravice. Odločitev sodišča prve stopnje je z obrazložitvijo, da je predmet spora lahko samo dokončen posamični akt upravnega organa, nezakonita.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja tožnik.

Iz spisov izhaja, da je tožnik vložil tožbo na obrazcu, kateremu je priložil tudi pooblastilo, iz katerega izhaja, da ga kot pooblaščenec zastopa Združenje najemnikov nacionaliziranih stanovanj Slovenije, L. (v nadaljevanju združenje). Sodišče prve stopnje je takšno pooblastilo štelo za pravno veljavno, čeprav ga, po presoji pritožbenega sodišča, ne bi smelo. Tožnik namreč ni določil pooblaščenca v skladu z določbo 1. odstavka 90. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za vsa vprašanja postopka, ki jih ZUS ne ureja. Po navedeni določbi ZPP/77 je pooblaščenec lahko vsak, kdor je popolnoma opravilno sposoben in se ne ukvarja z zakotnim pisaštvom. Iz tega izhaja, da je pooblaščenec lahko fizična, ne pa tudi pravna oseba, kar je združenje, ki je organizirano po določbah Zakona o društvih (ZDru). Pravne osebe, kot organizirane oblike pravne pomoči (nudenje pravne pomoči pa je bistvo priloženega pooblastila), pa so po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 in 24/96, ZOdv) le odvetniške družbe, katere družbeniki so lahko samo odvetniki. Zato se dejanja združenja ne morejo šteti za dejanja tožnika.

Iz spisov nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevo za odpravo pomanjkljivosti tožbe z dopisom z dne 3.12.1998 poslalo združenju, ki po navedeni določbi ZPP/77 ne more biti pooblaščenec, ne pa tožniku samemu. S tem ni ravnalo v skladu z določbo 1. odstavka 29. člena ZUS, po kateri bi moralo k odpravi pomanjkljivosti tožbe pozvati tožnika. Takšno nezakonito postopanje, s katerim tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, pomeni bistveno kršitev določb postopka po določbi 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, na katero mora pritožbeno sodišče po določbi 2. odstavka 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 29. člena ZUS, v zvezi z določbo 3. odstavka 28. člena ZUS, pozvati tožnika osebno k popravi tožbe ter predložitvi potrdila o premoženjskem stanju in ga pri tem opozoriti na posledice, če ne bi ustregel tej zahtevi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnila temu sodišču, da opravi nov postopek.