Jedro

V skladu s tretjim odstavkom 133. člena OZ je v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje. Vprašanje, ali so običajne meje presežene, je pravno vprašanje, pravni standard običajne meje pa mora v vsakem konkretnem primeru napolniti sodišče. Pri tem so mu izsledki izvedenskega mnenja lahko v pomoč, ne sme pa sodišče na izvedenca tega vprašanja prelagati. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je za merilo preseganja običajnih meja potrebno upoštevati (vsaj) kritične vrednosti hrupa, ki ga povzroča cestni promet, če ne že (nižjih) mejnih vrednosti. Čeprav življenje v urbanem okolju od posameznikov terja določeno prilagoditev in toleranco do imisij, pa od posameznika vendarle ni mogoče pričakovati, da bo (brez primerne odškodnine) trpel imisije, ki utegnejo že ob kratkotrajni izpostavljenosti prizadeti njegovo zdravje. Ker je izvedenec na območju, kjer tožniki živijo, ugotovil preseganje kritične vrednosti imisij hrupa, je s tem poseženo v osebnostne pravice tožnikov, kamor spada tudi pravica do zdravega življenjskega okolja, zaradi česar so upravičeni do odškodnine za duševne bolečine, ki jih ob tem trpijo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede četrotožnice (tretji odstavek izreka) ter v odločitvi o pravdnih stroških (del prvega odstavka izreka) razveljavi ter v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem obsodilnem delu spremeni tako, da ta del prvega odstavka izreka in drugi odstavek izreka sedaj v celoti glasita: "Tožena stranka je dolžna plačati prvotožnici znesek 5.000,00 (pet tisoč 00/100) EUR, drugotožnici znesek 6.800,00 (šest tisoč osemsto 00/100) EUR ter tretjetožniku znesek 8.000,00 (osem tisoč 00/100) EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2007 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek prvotožnice zavrne." V ostalem se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna plačati prvotožnici znesek 3.500,00 EUR, drugotožnici znesek 4.600,00 EUR, ter tretjetožniku znesek 4.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2007 dalje do plačila v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek izreka). V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek prvotožnice, drugotožnice in tretjetožnika ter presežek vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov kot neutemeljenega zavrnilo (drugi odstavek izreka), zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek četrtotožnice v višini 6.800,00 EUR (tretji odstavek izreka).

Zoper tako odločitev (smiselno zoper njen zavrnilni del) se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožujejo tožniki s primarnim pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri ugoditve njihovemu tožbenemu zahtevku v celoti. Prvi trije tožniki izpostavljajo, da je bil že postavljeni tožbeni zahtevek podcenjen, zato sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da mu je ugodilo le delno. Sodišče prve stopnje naj bi korektno povzelo njihove izpovedbe, na razpolago pa je imelo tudi rezultate meritev postavljenega izvedenca, iz mnenja katerega izhaja, da je okolje, kjer so presežene kritične vrednosti obremenjenosti s hrupom, degradirano okolje, v katerem so škodljivi vplivi na človekovo zdravje za vse prebivalce verjetni že pri kratkotrajni izpostavljenosti. Glede na tako dejansko podlago pa naj bi sodišče prve stopnje prvim trem tožnikom prisodilo prenizko odškodnino. Zavrnitev tožbenega zahtevka četrtotožnice v celoti pa naj bi bila povsem neutemeljena in celo nezakonita. Četrtotožnica je namreč svoj izostanek z zadnje glavne obravnave opravičila po svojem pooblaščencu. Sodišče prve stopnje v zapisnik ni navedlo, da tega opravičila ne sprejema in da tedaj četrtotožničinega izostanka z zadnje glavne obravnave ne upošteva kot opravičenega, zaradi česar bi pooblaščenec četrtotožnice zahteval preložitev glavne obravnave. Opravičena odsotnost četrtotožnice tako ne pomeni njene pasivnosti, zato bi moralo sodišče prve stopnje, v kolikor je ocenilo, da je njeno zaslišanje za odločitev o tožbenem zahtevku nujno potrebno, glavno obravnavo preložiti ali pa četrtotožnico zaslišati zunaj glavne obravnave. Sicer pa bi moralo sodišče prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka četrtotožnice tako po temelju kot tudi po višini odločiti na podlagi že zbranih dokazov. Pri odločanju o višini primerne odškodnine sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno ni upoštevalo bodoče škode, ki bo tožnikom nastajala do odprtja avtoceste. Tožniki priglašajo pritožbene stroške.

Toženka se v svoji pravočasni pritožbi primarno zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da je prvostopno sodišče zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, pri tem pa kršilo tudi določbe pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje naj bi pri vprašanju, ali hrup oz. konkretna škoda presega običajne meje, zgolj povzelo nepopolne in deloma napačne ugotovitve izvedenca, čeprav bi moralo po prepričanju toženke samo utemeljiti, če in koliko v konkretnem primeru hrup običajne meje presega. Poleg tega je toženka že v svojih pripombah na izvedensko mnenje opozorila na vse pomanjkljivosti podanega mnenja, med drugim tudi na to, da je v izvedenskem mnenju narejen izračun obremenitve le na najbolj obremenjenih točkah posameznega objekta, čeprav so pri večini objektov imisije hrupa na zadnjih fasadah objektov, kakor tudi na tam zgrajenih balkonih in terasah, tembolj pa v notranjosti stanovanj (česar izvedenec sploh ni ugotavljal), mnogo nižje. Ker je po prepričanju toženke izvedenec odločilna dejstva ugotavljal ob napačnih predpostavkah in po neustreznih metodah, je predlagala postavitev drugega izvedenca ali pa vsaj neposredno zaslišanje obstoječega izvedenca, čemur sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo. Raziskovalo pa tudi ni, ali so tožniki storili vse, da bi omilili negativni vpliv imisij hrupa. Nepravilen naj bi bil nadalje prvostopni zaključek, da škoda zaradi povečanega hrupa presega običajno mejo v smislu tretjega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika - OZ, če ta presega kritične vrednosti. Po prepričanju toženke je namreč potrebno škodo, ki presega običajne meje, razlagati širše oz. v primerjavi z imisijami ob primerljivih cestah v Republiki Sloveniji, ob tem pa upoštevati, da so visoke imisije značilne za ceste na glavnih prometnih smereh, na katerih še ni zgrajenih vzporednih avtocest. Sicer pa ima povečan tranzitni promet za posledico porast imisij tudi na drugih cestah v RS. Toženka podrejeno graja tudi višino prisojene odškodnine, pri odmeri katere sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kolikšna škoda običajne meje še ne presega, zaradi česar zanjo toženka ne nosi odgovornosti. Neutemeljeno naj bi bile tudi priznane zamudne obresti od prisojene odškodnine že od vložitve predpravdnega odškodninskega zahtevka, ko še ni bilo ugotovljeno, ali škoda običajne meje sploh presega. Toženka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbah izpostavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Glede odločitve o tožbenem zahtevku prvih treh tožnikov je sodišče prve stopnje tudi pravilno in dovolj popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, na katerega pa je pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo v posledici posegov v njihovo osebnostno pravico do zdravega življenjskega okolja trpijo prvi trije tožniki, zmotno uporabilo materialno pravo, saj je prvo- in drugotožnici ter tretjetožniku za ugotovljene duševne bolečine prisodilo prenizko odškodnino. V izpodbijani sodbi pa je izostala sicer po četrtotožnici pravočasno in konkretizirano podana dejanska podlaga za odločitev o njenem tožbenem zahtevku.

Neutemeljena je toženkina pritožbena graja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu po postavitvi drugega izvedenca za ugotavljanje mejnih in kritičnih vrednosti hrupa, ki v življenjskem okolju tožnikov nastaja zaradi povečanega prometa na cesti v upravljanju toženke. Na pisno izvedensko mnenje v soglasju s pravdnima strankama postavljenega izvedenca - Zavoda za zdravstveno varstvo, Inštituta za varstvo okolja - je sicer toženka podala dokaj obširne pisne pripombe, ki pa niso grajale samega rezultata meritev oziroma izračunov ravni hrupa, ampak so bile pravzaprav naperjene zoper nadaljnji izvedenčev zaključek, da ugotovljene vrednosti hrupa presegajo običajne meje hrupa. Tako se tožnica ni strinjala z izvedenčevo opredelitvijo, da je kriterij za opredelitev preseganja običajnih meja hrupa preseganje kritičnih vrednosti kazalcev hrupa. Hkrati je izpostavljala, da je porast prometa značilen tudi za druge ceste, sporni odsek ceste G1-3, ob katerem tožniki živijo, pa naj bi bil med najbolj obremenjenimi zgolj zato, ker se je ob drugih sicer prav tako prometno obremenjenih cestah zaradi izgradnje avtoceste promet že preusmeril nanjo. Ne glede na to, da je bil odgovor na navedene toženkine pripombe v pretežni meri v pristojnosti sodišča, je sodišče prve stopnje že postavljenega izvedenca pozvalo na dopolnitev njegovega mnenja. V njej pa je izvedenec pri svojih že podanih zaključkih v celoti vztrajal, zaradi česar je toženka predlagala postavitev drugega izvedenca oz. podrejeno zaslišanje prvotno postavljenega izvedenca. Ob tem pa je v pisno podanih vprašanjih za izvedenca vztrajala pri primerjavah z drugimi cestami v državi (za katere je izvedenec v dopolnitvi svojega mnenja pojasnil, da so glede na različne kategorije med seboj neprimerljive), poudarjala, da sporni odsek ceste spada med najbolj hrupne zgolj zato, ker so drugod vzporedne avtocestne povezave že zgrajene, ter ponovno izpostavljala vprašanje odnosa med običajnimi mejami hrupa ter predpisanimi vrednostmi le-tega.

V skladu s tretjim odstavkom 133. člena OZ je v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje. Vprašanje, ali so običajne meje presežene, je tako po prepričanju sodišča druge stopnje pravno vprašanje, pravni standard običajne meje pa mora v vsakem konkretnem primeru napolniti sodišče. Pri tem so mu izsledki izvedenskega mnenja lahko v pomoč, ne sme pa sodišče na izvedenca tega vprašanja prelagati. V skladu z navedenim je v obravnavani zadevi tako sodišče prve stopnje pravilno (in glede tega vprašanja "ne glede na navedbe v izvedenskem mnenju" - obrazložitev na strani 5) zaključilo, da je za merilo preseganja običajnih meja potrebno upoštevati (vsaj) kritične vrednosti hrupa, ki ga povzroča cestni promet, če ne že (nižjih) mejnih vrednosti. Povsem sprejemljivo je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je v skladu s točko 6.4 3. člena Zakona o varstvu okolja - ZVO-1 kritična obremenitev s predpisom določena vrednost obremenitve, nad katero so škodljivi vplivi na človekovo zdravje za vse prebivalce verjetni že pri kratkotrajni izpostavljenosti in pri kateri so potrebni takojšnji ukrepi. Čeprav življenje v urbanem okolju od posameznikov terja določeno prilagoditev in toleranco do imisij, pa od posameznika vendarle ni mogoče pričakovati, da bo (brez primerne odškodnine) trpel imisije, ki utegnejo že ob kratkotrajni izpostavljenosti prizadeti njegovo zdravje. Kriterij za preseganje običajnih meja, ki posameznika v skladu s tretjim odstavkom 133. člena OZ opravičuje do povrnitve škode, zato tudi po prepričanju sodišča druge stopnje v konkretni zadevi ne more biti neka povprečna raven hrupa, ki naj bi ji bili ob raznih cestah po Sloveniji izpostavljeni prebivalci tistih območij (oz. so ji bili izpostavljeni pred izgradnjo avtoceste), za kar se je v svojih pripombah na izvedensko mnenje zavzemala toženka, tako stališče pa ponavlja tudi v pritožbi. Čeprav bi morebiti gola jezikovna razlaga tretjega odstavka 133. člena OZ nakazovala interpretacijo v tej smeri, kot standarda še dopustnih imisij v razviti, ekološko osveščeni in socialni državi, kakršna je Republika Slovenija, vendarle ni mogoče sprejeti zdravju škodljive ravni vplivov, pa čeprav bi bila le-ta na večih območjih ob cestah po državi podana. Ker je izvedenec v obravnavani zadevi na območju, kjer tožniki živijo, ugotovil preseganje kritične vrednosti imisij hrupa, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je s tem poseženo v osebnostne pravice tožnikov, kamor spada tudi pravica do zdravega življenjskega okolja, zaradi česar so upravičeni do odškodnine za duševne bolečine, ki jih ob tem trpijo. Iz vsega opisanega izhaja, da so bile toženkine pripombe na izvedensko mnenje v pretežni meri pravne narave, nanje je sodišče prve stopnje v svoji sodbi tudi zadovoljivo odgovorilo (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na strani 5), zato ob odsotnosti drugih razlogov postavitev novega izvedenca ni bila potrebna.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja v delu, v katerem toženka izpostavlja, da je v izvedenskem mnenju narejen izračun obremenitve s hrupom le na najbolj obremenjenih točkah posameznega objekta, čeprav so pri večini objektov imisije hrupa na zadnjih fasadah objektov, kakor tudi na tam zgrajenih balkonih in terasah mnogo nižje. Iz med postopkom pridobljenega izvedenskega mnenja izhaja, da se po Uredbi o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju (uveljavljeni dne 12.11.2004) rezultati meritev nanašajo na najbolj obremenjeno zunanjo fasado stavbe na višini 4 m od tal, pri čemer je upoštevan le vpadni zvok. Podobno izhaja iz dne 1.1.2006 uveljavljene Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju, v skladu s katero (drugi in tretji odstavek 7. člena) je pri ocenjevanju kazalcev hrupa, ki ga povzroča posamezni vir hrupa, mesto ocenjevanja pred fasadami najbolj izpostavljenih stavb oz. pred najbolj izpostavljenim delom fasade vsakega nadstropja posebej. Na tak način je torej s predpisi določena enotna točka merjenja obremenjenosti s hrupom. Le-ta je pri z istimi predpisi določenih mejnih in kritičnih vrednostih kazalcev hrupa prav gotovo upoštevana. Z drugimi besedami: ob tako enotno določeni točki merjenja imisij hrupa, pri čemer se na to točko nanašajo tudi predpisane mejne in kritične vrednosti, je sicer logično sprejemljiv v toženkini pritožbi izpostavljeni zaključek, da je na manj izpostavljenih delih stavb kakor tudi v njihovi notranjosti obremenjenost s hrupom manjša. Slednje pa glede na opisano točko merjenja hrupa, na kateri se izmerjena vrednost imisije primerja s predpisano mejno in kritično vrednostjo imisije, na oceno (še dopustne) imisije hrupa nima nobenega vpliva. Ker toženka v pritožbi prvič izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje raziskati tudi, ali so tožniki storili vse, da bi omilili negativni vpliv imisij hrupa, pri čemer toženka ni navedla, zakaj tega vprašanja ni mogla izpostaviti že med postopkom na prvi stopnji, gre pri teh navedbah za nedopustno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP, na katero sodišču druge stopnje ni bilo potrebno odgovarjati.

Slediti tudi ni bilo mogoče smiselni pritožbeni graji bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je kljub opravičilu četrtotožnice z zadnjih dveh narokov obravnavanje zaključilo in četrtotožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. V skladu s takrat veljavnim 282. členom ZPP sodišče glavno obravnavo opravi tudi v primeru, če na prvi narok za glavno obravnavo ali na kakšen poznejši narok tožeča ali tožena stranka ne pride. Ker je izvedba dokaza z zaslišanjem stranke zgolj strankina pravica in ne njena dolžnost, se ji lahko stranka s svojo nenavzočnostjo na glavni obravnavi de facto odpove (v skladu z drugim odstavkom 258. člena ZPP lahko sodišče odloči, da zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu). V obravnavni zadevi je bila četrtotožnica na zadnja dva naroka za glavno obravnavo (z dne 8.5.2008 in 26.6.2008) pravilno vabljena (skladno z 261. členom ZPP). Z obeh se je po svojem pooblaščencu opravičila z navedbo, da naj bi se na dan glavne obravnave nahajala v Portorožu, kjer naj bi opravljala izpit. Ne le, da take sicer tudi dokazno nepodkrepljene navedbe ni mogoče šteti za opravičljiv razlog izostanka z naroka, ampak takega sporočila ob odsotnosti predloga, kdaj naj se zaslišanje stranke vendarle izvede, niti ni mogoče razumeti kot predlog za preložitev glavne obravnave zaradi zaslišanja četrtotožnice. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je četrtotožnica s svojo nenavzočnostjo na zadnjih dveh glavnih obravnavah svoje sicer predlagano zaslišanje onemogočila. Zato je moralo sodišče prve stopnje o njenem tožbenem zahtevku odločiti brez izvedbe tega dokaza. Ob tem pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica trditveno podlago, s katero je utemeljevala višino zahtevane odškodnine, podala že v tožbi, v kateri je natančno specificirala tako lokacijo svojega prebivališča, časovno obdobje bivanja doma in posledične podvrženosti vplivom imisij hrupa, kakor tudi konkreten vpliv hrupa na njene vsakodnevne aktivnosti (preživljanje prostega časa, druženje z domačimi, počitek), omejitve, ki jim je zaradi hrupa podvržena, kakor tudi njeno posledično duševno trpljenje zaradi teh omejitev. Toženka se je v obrambi zoper četrtotožničin tožbeni zahtevek prvenstveno osredotočala na zatrjevanje, da hrup, ki mu je povržena četrtotožnica, običajnih meja ne presega, s čimer je oporekala obstoju vzročne zveze med nevšečnostmi, ki naj bi jih trpela četrtotožnica, in prometom po cesti, ki teče mimo njenega bivališča. Tako toženka pravzaprav ni podala konkretne trditvene podlage, s katero bi izpodbijala četrtotožničine navedbe in predlagane dokaze v zvezi z višino njene škode. Ker je sodišče prve stopnje med postopkom ugotovilo obstoj vzročne zveze med prekomernim hrupom, ki ga povzroča promet po sporni cesti, in škodo, ki jo tožniki trpijo, je tako ob odsotnosti pravočasnih nasprotnih trditev toženke kljub sicer pravilni opustitvi zaslišanja četrtotožnice razpolagalo z zadostno dejansko podlago za odločitev o višini odškodnine, ki četrtotožnici pripada kot denarna satisfakcija zaradi posegov v njeno osebnostno pravico do zdravega življenjskega okolja. Ker pa sodišče prve stopnje te dejanske podlage v svoji sodbi ni povzelo, je ostalo dejansko stanje v zvezi s tožbenim zahtevkom četrtotožnice nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo razveljavitev tega dela prvostopne sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V njem naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju pravočasnih navedb pravdnih strank ponovno odloči o tožbenem zahtevku četrtotožnice.

Utemeljena je tudi pritožbena graja prvih treh tožnikov, da je sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine, ki jih trpijo zaradi prekomernega posega v njihovo življenjsko okolje v obliki imisij hrupa, zmotno uporabilo materialno pravo, ker jim je iz tega naslova prisodilo prenizko odškodnino. Ob tem toženka neutemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kolikšna škoda še ne presega običajne meje, zaradi česar zanjo toženka ne nosi odgovornosti. Iz obrazložitve prvostopne odločitve je namreč mogoče jasno razbrati, da je sodišče prve stopnje prisodilo denarno odškodnino le za tisto škodo, ki jo prvi trije tožniki trpijo zaradi preseganja kritičnih vrednosti hrupa v njihovem življenjskem okolju (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na strani 5, podobno pa izhaja tudi iz zadnjega odstavka obrazložitve na strani 6). Iz tega naslova pa ob pravilni uporabi materialnega prava (179. člen OZ), zlasti upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih, prvotožnici pripada denarna odškodnina v višini 5.000,00 EUR in ne zgolj na prvi stopnji prisojenih 3.500,00 EUR. Pri tem je sodišče druge stopnje upoštevalo, da prvotožnica v časovnem obdobju, na katerega se odškodnina nanaša (3 leta pred vložitvijo tožbe pa vse do dneva razsoje na prvi stopnji), ni nepretrgoma živela na tem naslovu, in je zato nekoliko manj intenzivno kot drugotožnica in tretjetožnik trpela neprijetnosti v obliki motenj spanja zaradi hrupa, posledične slabše koncentracije na delovnem mestu, potrebe po glasnem govorjenju in umikanja na manj obremenjene dele stavbe (kot prvotožničino duševno trpljenje izhaja iz v pritožbah negrajanih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje na strani 7). Drugotožnici, ki je razen 10-urne odsotnosti zaradi službenih obveznosti ves čas prisotna doma, in takrat duševno trpi, ker se po napornem delu ne more odpočiti, se z normalno glasnostjo pogovarjati z domačimi in prezračiti stanovanja, kar pri njej povzroča utrujenost in razdražljivost (negrajani prvostopni zaključki na straneh 7 in 8 obrazložitve), iz tega naslova po zaključku sodišča druge stopnje pripada denarna odškodnina v celotni vtoževani višini (6.800,00 EUR) in ne zgolj na prvi stopnji prisojenih 4.600,00 EUR. Podobno velja za tretjetožnika, ki se kot upokojenec pretežni del časa zadržuje doma in je zaradi hrupa nezbran, vznemirjen in živčen, v posledici česar se je tudi spremenil njegov odnos do ostalih družinskih članov (obrazložitev na strani 8). Pri odmeri denarne odškodnine tretjetožniku je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju sodišča druge stopnje nepravilno upoštevalo, da se ima tretjetožnik kot upokojenec možnost kam umakniti. Tretjetožnikovega občasnega bega v mirnejše okolje zaradi prekomernega hrupa na njegovem domu namreč ni mogoče šteti kot utemeljen razlog za znižanje odškodnine iz tega naslova. Potreba po občasnem umiku od doma, v katerem bi lahko sicer kot upokojenec v miru užival sadove svojega dela, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje za tretjetožnika predstavlja obremenitev, zaradi katere duševno trpi. Iz opisanega naslova zato tretjetožniku pripada denarna odškodnina v vtoževani višini 8.000,00 EUR in ne zgolj na prvi stopnji prisojenih 4.200,00 EUR. Vse pravkar obrazloženo je ob pravilni uporabi materialnega prava narekovalo spremembo tega dela prvostopne sodbe v opisani smeri (četrta točka 358. člena ZPP).

Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da je prvim trem tožnikom odmerilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki so jo trpeli do dneva razsoje, ne pa tudi odškodnine za bodočo škodo, katero je v skladu s 182. členom OZ mogoče prisoditi le v primeru, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da upoštevaje gradnjo avtoceste, ki je bila v času odločanja na prvi stopnji v teku, ni mogoče ugotoviti, kako dolgo in v kakšnem obsegu bodo tožniki nepremoženjsko škodo te oblike še trpeli, zato zahtevku na povrnitev bodoče škode ni sledilo. Pripomniti je, da je sedaj splošno znano dejstvo, da bil že dober mesec po izdaji prvostopne sodbe (natančneje 30.10.2008) ta krak avtoceste dejansko tudi odprt. Sicer pa je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da lahko tožniki za obdobje od izdaje izpodbijane sodbe pa vse do odprtja avtoceste (oziroma tudi za nadaljnje obdobje, v kolikor škoda v obliki imisij kljub odprtju avtoceste še vedno presega običajne meje) zahtevajo povrnitev nepremoženjske škode z novo tožbo.

Nadalje je neutemeljena toženkina smiselna pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s prisojo zamudnih obresti od prisojenega zneska denarne odškodnine od 17.1.2007, ko so tožniki toženki posredovali svoje predpravdne odškodninske zahtevke. Po prepričanju toženke z izplačilom odškodnine takrat še ni mogla biti v zamudi, saj pred prejemom izvedenskega mnenja (o obsegu imisij hrupa) toženka še ni mogla vedeti, ali škoda tožnikov običajne meje sploh presega. Vendar pa v obravnavani zadevi ni mogoče spregledati, da je toženka ob prejemu predpravdnega odškodninskega zahtevka že razpolagala z Oceno obremenitve s hrupom s predlogom protihrupnih ukrepov za ureditev glavne ceste G1-3 Pesnica - Lendava (priloga spisa A2), ki jo je v novembru leta 2005 prav po naročilu toženke izdelal Inštitut za varstvo okolja pri Zavodu za zdravstveno varstvo. Iz te ocene, na katero se sicer v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni oprlo, pa je že mogoče razbrati čezmerno obremenitev s hrupom, kar bi lahko bilo toženki kot dobremu strokovnjaku v pomoč pri oceni, ali so običajne meje hrupa v življenjskem okolju tožnikov presežene. Podobno velja za uradne podatke o povprečni gostoti prometa na cesti G1-3 za čas od leta 2001 do 2006, ki jih je med postopkom predložila toženka, in na podlagi katerih je izvedenec nato izračunaval imisje hrupa. Upoštevaje, da se ti podatki nanašajo na pretekla leta, ni razloga, da jih toženka z namenom ugotavljanja prekomernosti imisij hrupa, ki so jih tožniki zatrjevali v svojem predpravdnem zahtevku, ne bi mogla pridobiti že prej. Toženka mora zato sama nositi negativne posledice svoje napačne ocene, da imisije hrupa ne presegajo običajne meje, v obliki zamudnih obresti od prvim trem tožnikom prisojene odškodnine.

Odločitev sodišča druge stopnje glede prvo-, drugo- in tretjetožnika temelji na 353. členu ZPP in četrti točki 358. člena istega zakona.

Delna razveljavitev prvostopne sodbe v odločitvi glede četrtotožnice je upoštevaje, da so imeli tožniki skupnega pooblaščenca, narekovala razveljavitev stroškovne odločitve v celoti. V novem sojenju bo moralo tako sodišče prve stopnje ob upoštevanju uspeha četrtotožnice ponovno odločiti o pravdnih stroških.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s četrtim v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.