Jedro

Bistveno je, da odmerjena preživnina omogoča zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka na daljši rok (190. člen DZ), torej, da zajema stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je A. A. od 1. 9. 2021 dalje dolžna plačevati za mladoletno C. C. preživnino v višini 25,00 EUR mesečno in da je B. B., namesto preživnine v višini 100,00 EUR mesečno, dogovorjene s sodno poravnavo, od 1. 9. 2021 dalje za mladoletno C. C. dolžan plačevati preživnino v višini 20,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je odločilo še, da nasprotna udeleženca preživnino plačujeta na poseben račun, ki ga v ta namen odpre pristojni center za socialno delo in da se preživnina usklajuje z vsakokratnim sklepom Vlade Republike Slovenije o valorizaciji preživnin in obvestilom centra za socialno delo. Mladoletni C. C. je bil imenovan skrbnik za posebni primer.

**Povzetek pritožbenih navedb**

2. Zoper sklep se pritožuje prva nasprotna udeleženka in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi ter se ji določi preživnina v znesku 15,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati njeno trenutno dejansko situacijo, njena vlaganja v hčerko in upoštevati njeno stisko in zdravstvene težave. Navaja, da so se ji, od kar se ji je rodila hčerka, ki je stara štiri mesece, izdatno povišali življenjski stroški. To, kar je navedeno v sklepu, in sicer, da so njeni trije otroci v rejništvu, je širjenje neresnice, njen sedemletni sin ni v rejništvu, ampak v CUDV. Nesramno, nečloveško, žaljivo in nepošteno se ji zdi, da je sodišče prve stopnje očetu B. B. določilo nižjo preživnino kot njej. Ona je bila tista, ki je vsa leta od rojstva C. C. do njene namestitve v Dom D. skrbela za njo, neprimerno več je vlagala v hčerko kot oče. Navedba, da ima mladoletna hčerka strošek za dejavnosti, in sicer plesno šolo, mesečno, je „blefiranje, zavajanje ter zavestno napihovanje stroškov“, saj že dolgo sploh ne obiskuje plesne šole. Prav tako v času korone ni bilo vsakomesečnih obiskovanj kina, muzejev in gledališč. Sodišče ne more „kar tako pavšalno na hojladri upoštevati neke točne zapisane zneske, ki naj bi jih hčerka porabljala v Domu D. za neke aktivnosti, če temu ni točno tako“. Navedba, da mladoletna C. C. plačuje 65,00 EUR mesečno za telefon, je še en prikaz „prekomerne – nadstandardne – abnormalne – nepotrebne – nabave in plačevanja predragega mobitela“. Na ta račun se ne more od nje terjati višje preživnine, saj bi hčerka lahko nabavila mobitel po zmerni ceni in bi ji več ostalo za druge stroške preživetja. Dom D. očitno ne more ustaviti hčere in „jo usmeriti iz abnormalnih previsokih teženj v normalno porazdelitev porabe stroškov čez mesec“. Predlagateljica ni kriva in ne more nositi posledic, če v Domu D. nimajo interesa hčerke usmerjati v racionalnejšo porabo sredstev. Sodišče prve stopnje v sklepu ne upošteva občasnega dela in zaslužkov C. C., letos v znesku cca. 500,00 EUR. Če hčerka v trenutku zapravi 500,00 EUR, to ni odgovornost predlagateljice, ker ne živi pri njej. Hčerka bi lahko s 500,00 EUR poskrbela za marsikatero potrebo skozi mesece, ki jih navajajo v sklepu in ji ne bi zmanjkalo sredstev za preživljanje ter ne bi bilo treba napihovati v zneskov v sklepu in od nje terjati preživnine. V Domu D. bi se lahko sramovali, da omogočajo hčerki takšno zapravljanje za nepotrebne stvari. Ima zdravstvene težave s hrbtenico, križem, odtekanjem nog, bolečine itd. zato ima tudi težave za zaposlitvijo in je prejemnica socialno starševskih sredstev. Površna in neresnična je navedba, da naj bi dobivala 630,00 EUR socialne pomoči, njena socialna pomoč je 402,00 EUR.

3. Ostali udeleženci postopka na tožbo niso odgovorili.

**Presoja utemeljenosti pritožbe**

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nobeden od uveljavljenih pritožbenih razlogov ni podan. Sporna pravno pomembna dejstva so pravilno ugotovljena, sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tudi materialno pravne določbe (183. in 184. člen Družinskega zakonika, v nadaljevanju DZ), ki opredeljujejo preživninsko obveznost staršev. Pritožbeno sodišče nima pomisleka o pravilnosti ugotovljene višine potreb C. C. kot tudi ne o pravilnosti ugotovljenih materialnih in pridobitnih zmožnosti obeh nasprotnih udeležencev in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na argumente sodišča prve stopnje.

6. Sodna praksa je enotna, da gre pri ugotavljanju potreb posameznega otroka za oceno le-teh in ne matematični seštevek posameznih stroškov. Življenjsko logično je, da se stroški, povezani z otrokom, od meseca do meseca razlikujejo in jih ni moč določiti docela natančno. Bistveno je, da odmerjena preživnina omogoča zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka na daljši rok (190. člen DZ), torej, da zajema stroške otrokovih življenjskih potreb, zlasti stroške prebivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje glede ocenjenih potreb C. C., saj so ugotovljene korektno in realno. V okviru ugotavljanja potrebnih stroškov C. C. so bili povsem pravilno upoštevani tudi stroški razvedrila (izvenšolske dejavnosti, stroški obiska kulturnih prireditev) in stroški telefona (ki ga mladostniki potrebujejo tako za ustrezno socializacijo kot za šolsko delo), saj so nedvomno potrebni za njen zdrav razvoj. Zlasti so ti stroški potrebni v dani situaciji, ko C. C. biva v Mladinskem domu D. (v zavodu je bivala tudi cel čas epidemije, prav tako, kot izhaja iz podatkov spisa, tam biva veliko večino vikendov) in je torej prikrajšana za običajno življenje in razvoj v okviru družine.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno porazdelilo razmerje dolžnosti preživljanja med oba od staršev ob upoštevanju dejstva, da mladoletna C. C. nekaj več časa preživlja z očetom.

8. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, sta za preživljanje mladoletnega otroka v prvi vrsti dolžna poskrbeti starša; v skladu s prvim odstavkom 184. člena DZ tisti od staršev, ki mu je odvzeta ali omejena starševska skrb, ni oproščen obveznosti preživljanja otroka. Pričakovanja prve nasprotne udeleženke, da bi praktično celotne stroške preživljanja C. C. morala prevzeti država (ki v obliki plačila oskrbnine zavodu, različnih subvencij, programa Botrstvo in izplačevanja štipendije že sedaj skoraj v celoti preživlja C. C.), oziroma, da bi jih mogla nositi sama C. C. iz naslova zaslužka s počitniškim delom, so zato povsem neutemeljena.

9. Očitki Mladinskemu domu D. o tem, da C. C. ne nauči ustreznega ravnanja z denarjem, ki ga dobi s svojim delom, da bi bila posledično lahko prva nasprotna udeleženka razbremenjena plačevanja preživnine, so nedostojni in pravno neupoštevni. Preživljanje mladoletnih oziroma redno se šolajočih otrok, je, kot že izpostavljeno zgoraj, naloga staršev (183. in 184. člen DZ).

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku pritožbo prve nasprotne udeleženke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.