Jedro

Tujost stvari je temeljni znak kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari in ga je potrebno z obtožnim aktom ustrezno opisati. Časovna in krajevna opredelitev očitanega dogodka ne more nadomestiti dolžnega opisa tujosti stvari.

Dejstven opis, „da je osumljeni v gostinskem lokalu z roko udaril po robovih mize in tako odlomil dva lesena vogalna dela mize, s katere so pri tem padli tudi kozarci in steklenice, ki so se pri tem razbili“, opisuje zgolj stvari in škodo, ki je na njih nastala, ne pa njihove tujosti. Določba prvega odstavka 220. člena KZ-1 res ne zahteva, da bi bilo potrebno v opisu kaznivega dejanja navesti lastnika stvari, ki jo je storilec poškodoval, kot to navaja tožilka, kar pa ne pomeni da zakonski opis zadošča. Zakon (KZ-1) tudi sicer, pri drugih kaznivih dejanjih, ne zahteva opisa imen oškodovancev, ne pri tovrstnih, ne pri drugovrstnih kaznivih dejanjih. Zakon oškodovance abstrahira v izrazih: npr. „komu“ (kdor komu vzame življenje), „koga“ (kdor koga telesno poškoduje) in pri premoženjskih kaznih dejanjih „tuja“ (kdor drugemu vzame tujo premično stvar, v škodo tujega premoženja), ipd. Opisan zakonski znak pa je potrebno konkretizirati, t.j. z dejstvenim opisom zakonskih znakov „tuj“, „drug“, „koga“, iz katerega ustrezno izhaja konkreten oškodovanec, konkretna tujost stvari, premoženja, ipd.

Navedeno povsem enako velja za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari. Zgolj opis okoliščine, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno v gostinskem lokalu ne zadošča. Gostinski lokal sam po osebi oziroma ob odsotnosti ustrezne trditve, nima pravne osebnosti, ki je lahko nosilec lastninske pravice, iz dejstvenega opisa tudi ne izhaja opis kakšne druge ustrezne lastniške pripisljivosti poškodovanih stvari, ki bi konkretizirala zakonski znak „tujosti“. Opis „tujosti“ se pri tem tudi relevantno veže na formalni preizkus obstoja predloga za pregon, procesne predpostavke, ki ga zakon za to kaznivo dejanje zahteva. Dokler tožilec ne zatrjuje lastnika poškodovane stvari, ni moč preizkusiti ali je bil dejansko podan oškodovančev predlog za pregon.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom iz razloga po prvem odstavku 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), t.j. da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, zavrglo obtožni predlog (št. Kt/5163/2016 z dne 25. 3. 2020) zoper osumljenega A. A., zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. 2. Zoper sklep se je pritožila višja državna tožilka iz razloga kršitve kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena, v zvezi s 1. točko 372. člena in prvim odstavkom 403. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter obtožni predlog vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da dejstven opis obtožnega predloga ne vsebuje vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, t.j. ne vsebuje konkretizacije, opisa zakonskega znaka „tuja stvar“ in da časovna in krajevna opredelitev očitanega dogodka ne more nadomestiti dolžnega opisa tujosti stvari.

5. Pritožbeno sodišče zavrača navedbe tožilke, da dejstven opis ustrezno konkretizira tuje premične stvari, t.j. mizo, kozarce in steklenice, ki so bili zaradi ravnanja osumljenca poškodovane. Naveden opis po oceni pritožbenega sodišča opisuje zgolj stvari in škodo, ki je na njih nastala, ne pa njihove tujosti, kar je temeljni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Pri tem pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke o tem, da določba prvega odstavka 220. člena KZ-1 ne zahteva, da bi bilo potrebno v opisu kaznivega dejanja navesti lastnika stvari, ki jo je storilec poškodoval, ampak zadošča navedba, da stvar ni bila njegova oziroma je bila tuja. Slednje je po oceni tožilke moč ugotavljati v dokaznem postopku na glavni obravnavi, v nasprotnem primeru bi namreč lahko prišli do življenjsko nevzdržne situacije v primerih, ko je lastništvo poškodovanih stvari sporno oziroma za določen čas tudi neznano, kar bi onemogočalo pregon tovrstnega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče poudarja, da zakon (KZ-1) tudi sicer, pri drugih kaznivih dejanjih, ne zahteva opisa imen oškodovancev, ne pri tovrstnih, ne pri drugovrstnih kaznivih dejanjih. Zakon oškodovance abstrahira v izrazih, npr. „komu“ (kdor komu vzame življenje), „koga“ (kdor koga telesno poškoduje) in pri premoženjskih kaznih dejanjih „tuja“ (kdor drugemu vzame tujo premično stvar, v škodo tujega premoženja), ipd. Opisan zakonski znak pa je potrebno konkretizirati, t.j. z dejstvenim opisom zakonskih znakov „tuj“, „drug“, „koga“, iz katerega ustrezno izhaja konkretni oškodovanec, konkretna tujost stvari, premoženja, ipd.

6. Navedeno povsem enako velja za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari. Zgolj opis okoliščine, da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno v gostinskem lokalu, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, ne zadošča. Gostinski lokal sam po osebi oziroma ob odsotnosti ustrezne trditve, nima pravne osebnosti, ki je lahko nosilec lastninske pravice, iz dejstvenega opisa tudi ne izhaja opis kakšne druge ustrezne lastniške pripisljivosti poškodovanih stvari, ki bi konkretizirala zakonski znak „tujosti“. Opis „tujosti“ se pri tem relevantno veže na formalni preizkus obstoja predloga za pregon, procesne predpostavke, ki ga zakon za to kaznivo dejanje zahteva. Dokler tožilec ne zatrjuje lastnika poškodovane stvari, ni moč preizkusiti ali je bil dejansko podan oškodovančev predlog za pregon.

7. Opis kaznivega dejanja mora vsebovati vse njegove zakonske znake, čas in kraj storitve, predmet, na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Zakonski znaki so pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, vendar pa morajo biti praviloma ti znaki konkretizirani z dejstvi in okoliščinami, kar pomeni izbrati iz obravnavanega življenjskega primera tista konkretna in pravno relevantna dejstva, ki se ujemajo z zakonskimi znaki določenega kaznivega dejanja. Pri tem pritožbeno sodišče zavrača navedbe tožilke, da je ugotavljanje lastnika poškodovanih stvari stvar dokaznega postopka. Manjkajočih znakov kaznivega dejanja ni moč ugotavljati z izvedbo dokazov. Če bi take manjke oziroma spremembe dopuščali, bi to pomenilo, da bi tožilec lahko arbitrarno vzdrževal obtožne očitke na abstraktnih znakih kaznivih dejanj, kar praktično pomeni, da bi z očitkom obtožnice, praznim abstraktnim formalnopravnim okvirjem (prepisom zakonske norme), utemeljeval in vzdrževal kazenski pregon. Slednje je moč jurisprudenčno navezati na ugotovitev, da bi s takim naziranjem tožilec lahko vsak kazenski pregon začel in vzpostavljal na očitku abstraktnega opisa, v nadaljevanju pa bi s takim, še vedno zgolj abstraktnim opisom, v dokaznem postopku glavne obravnave (lahko pa tudi v pritožbenem postopku ali postopku z izrednimi pravnimi sredstvi) šele iskal konkretno dejstveno podlago svojim očitkom. Opisana zahteva zakona obtožencem zagotavlja ustavno varovan procesnopravni položaj učinkovite obrambe, t.j. da mora imeti vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe (prva alineja 29. člena Ustave RS).1 Pravica do vnaprejšnjega natančnega obvestila ne daje obdolžencu samo možnosti, da bo lahko vnaprej pripravil obrambo, ampak zagotavlja tudi, da obdolženi zaradi spremembe obtožbe ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja.2 In obrazloženi razlogi so po oceni senata v vseh fazah kazenskega postopka povsem enaki. Sodišče mora ves čas postopka tudi po uradni dolžnosti preizkušati in oceniti ali dejstven opis izreka obtožnice, med drugim, zadosti ustavno varovanem procesnem položaju obdolženca. Izrek obtožbe mora obdolžencu zamejiti konkreten očitek, da je s svojim jasno in konkretno opisanim ravnanjem izpolnil znake očitanega kaznivega dejanja. Opis protipravnega ravnanja mu zagotavlja ustavno varovano pravico do obrambe. Po oceni pritožbenega sodišča obtožni predlog v predmetni zadevi teh zahtev ne izpolnjuje, saj je dejstven opis ostal na golem prepisu abstraktnega znaka očitanega kaznivega dejanja, poškodovanja tuje stvari.

8. Glede na obrazloženo je drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 O tem odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997. 2 Gorkič P., Šugman K., Praktikum za kazensko procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 341-342.