Jedro

Ker so bila glede postopka pri izplačilih odkupne vrednosti pogodbena določila, določena tako v Pokojninskem načrtu, kakor v Pravilih upravljanja Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Republike Slovenije - SODPZ, jasna in določajo glede pravočasnosti podaje zahtevka oddajo zahtevka in ne prejem zahtevka in seznanitev z zahtevkom s strani drugo pogodbenice, je potrebno v skladu z navedenim uporabiti oddajno teorijo. Po tej teoriji pa se šteje, da je tožnik svoj zahtevek na predpisanem obrazcu (obrazec 12 SODPZ) oddal pravočasno, ko ga je toženi stranki posredoval priporočeno po pošti spornega dne in se šteje, da ga je tega dne tožena stranka tudi prejela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, da glasi: "1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati pravico do odkupne vrednosti, ji jo izračunati ter ji odkupno vrednost izplačati, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 3. 2. 2017 dalje, v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.339,67 EUR, v roku 15 dni po prejemu te sodbe."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 1.015,47 EUR, v roku 15 dni po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje pravice do odkupne vrednosti, njen izračun in izplačilo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2017 dalje ter sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Glede spornega vprašanja, ki se nanaša na pravočasnost zahtevka za izplačilo odkupne vrednosti na podlagi petega odstavka 206. člena ZPIZ-2 je štelo, da ZUP ni uporabljiv, da obstaja pravna praznina oziroma vsaj različna interpretacija strank o tem, kdaj se šteje, da je podana popolna zahteva za izplačilo ter se postavilo na stališče, da v tem primeru velja prejemna teorija.

2. Pritožuje se tožnik. Vztraja, da bi morala toženka postopati po določilih ZUP in upoštevati, da se, če se vloga pošlje priporočeno po pošti, za dan, ko jo je organ prejel, šteje dan oddaje na pošto. K temu v prid govori 11. in 249. člen ZPIZ-2. Tožena stranka je oseba javnega prava, kateri so bile poverjene naloge upravljanja SODPZ in tvori del sistema pravnega področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja za katerega velja najmanj smiselna uporaba ZUP ter, kot izvajalec javne službe odloča o pravicah in obveznosti uporabnikov njenih storitev. ZPIZ-2 in njegov 11. člen ne velja samo za obvezno in prostovoljno vključitev v obvezno zavarovanje, temveč se mora uporabljati tudi za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, saj ni nobenih razlogov, da bi odrekli smiselno uporabo ZUP v primerih, ki so bistveno enaki. Posebej še, če sodišče ugotovi, da gre za pravno praznino, ki je bila odpravljena s spremembo Pravil upravljanja Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Republike Slovenije z dne 16. 2. 2017, ki za konkretno zadevo še ni uporabna. Sklep o izračunu čiste vrednosti sredstev, vrednosti enote premoženja, odkupne vrednosti premoženja in donosnosti vzajemnega pokojninskega sklada določa zgolj vrednost enote premoženja in je časovna komponenta oddaje popolne zahteve pomembna, da se določi odkupna vrednost premoženja. V posledici tega mora biti zahteva tudi oddana v določenem obračunskem obdobju. Sodišče pri odločanju zanemari Pravila upravljanja Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Republike Slovenije, kjer je v 4. točki urejena vključitev v poklicno zavarovanje, vplačilo v Sklad in izplačilo odkupne vrednosti premoženja. Točka 4.3. jasno določa, da se odkupna vrednost zavarovanca - člana izračuna tako, da se število enot premoženja, vpisanih na osebnem računu zavarovanca - člana, pomnoži z vrednostjo enote premoženja Sklada, ki velja na obračunski dan obdobja, ko je bila podana popolna zahteva za izplačilo odkupne vrednosti, in zmanjša za izstopne stroške, do katerih je upravičen upravljalec. Nadalje določa tudi, da upravljalec izplača odkupno vrednost v roku 30 dni po koncu obračunskega obdobja, ko je bil podan popoln zahtevek za izplačilo odkupne vrednosti. Tudi Pravila upravljanja SODPZ govorijo samo o popolni oddaji zahtevka upravljalcu in ne o prejemu oziroma o seznanitvi s slednjim. Sodišče je tudi napačno tolmačilo obvestila tožene stranke z dne 24. 6. 2016 in z dne 27. 6. 2016. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem ponovi svoja pravna naziranja glede uporabe ZUP-a in statusa tožene osebe, kot gospodarske družbe, ki pa ne izvaja javne službe, niti ji ni bilo podeljeno javno pooblastilo. Gre za pogodbeno razmerje med upravljalcem Sklada ter zavarovancem, ki je urejeno na podlagi Pravil upravljanja Sklada in s Pokojninskim načrtom, ki predstavlja splošne pogoje poslovanja. Opozori še na sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-248/10-98 z dne 7. 6. 2012. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se izplačilo odkupne vrednosti v posameznem obračunskem dnevu izvede le za tiste zahtevke, ki jih upravljalec prejme znotraj obračunskega obdobja in je tako zgolj v tem kontekstu mogoče razumeti določilo tedaj veljavnih Pravil upravljanja SODPZ, ki so določena v poglavju 4.3. Ne drži, da bi toženka s svojimi obvestili na spletni strani zavajala zavarovance SODPZ.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa sodišče napačno uporabilo materialno pravo, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju in v posledici tega je pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo.

6. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali je tožnik podal pravočasno zahtevo za izplačilo odkupne vrednosti enot premoženja na osebnem računu Sklada pri toženi strani, na podlagi petega odstavka 206. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji).

7. Iz dejanskega stanja ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik podal zahtevo za izplačilo odkupne vrednosti enot premoženja, na podlagi petega odstavka 206. člena ZPIZ-2, dne 30. 12. 2016, zahtevek je bil oddan priporočeno po pošti. Toženec je zahtevek prejel 3. 1. 2017 ter štel, da ga je tožnik posredoval po koncu obračunskega obdobja in ga tako ni mogel obravnavati po določilih, ki so veljali do 30. 12. 2016. V posledici takšnega stališča (da zahtevek ni bil pravočasen) je izplačilo zavrnil. 8. V skladu s petim odstavkom 206. člena ZPIZ-2 ima zavarovanec, ki je najmanj deset let opravljal vojaško službo v Slovenski vojski, ter ne namerava uveljaviti poklicne pokojnine, pravico zahtevati, da se mu sredstva na računu pri Skladu izplačajo v enkratnem znesku. Enako pravico ima tudi zavarovanec, ki je poklicni vojak in se mu odpove pogodba o zaposlitvi na obrambnem področju, na podlagi zakona, zaradi starostne omejitve opravljanja vojaške službe. V tem primeru zavarovanec ni upravičen do drugih pravic iz naslova poklicnega zavarovanja. Na podlagi citiranega zakonskega določila, ki je prenehalo veljati 31. 12. 2015, se je, ne glede na določilo novega sedmega odstavka 206. člena ZPIZ-2, ki je veljal od 1. 1. 2016 dalje, skladno s prehodno določbo drugega odstavka 38. člena ZPIZ-2B Ur. l. RS, št. 102/2015), za zavarovance SODPZ do 31. 12. 2016 uporabljal Pokojninski načrt poklicnega zavarovanja (v nadaljevanju: Pokojninski načrt), ki je omogočal enkratno izplačilo sredstev zavarovanca, med drugim v primeru četrtega odstavka 36. člena Pokojninskega načrta, in ki je določal, da ima, ne glede na določbo tega člena zavarovanec - član, ki je najmanj deset let opravljal vojaško službo v Slovenski vojski ter ne namerava uveljaviti poklicne pokojnine, pravico zahtevati, da se mu sredstva, ki jih ima na svojem osebnem računu, izplačajo v enkratnem znesku. Enako pravico ima tudi zavarovanec - član, ki je poklicni vojak in se mu odpove pogodba o zaposlitvi na obrambnem področju in na podlagi zakona, zaradi starostne omejitve opravljanja vojaške službe. V tem primeru zavarovanec - član ni upravičen do nobenih drugih pravic iz naslova poklicnega zavarovanja, vključno z dodano dobo. Če so zavarovanci želeli pridobiti enkratno izplačilo odkupne vrednosti, so morali v skladu z določili ZPIZ-2B in takrat veljavnim Pokojninskim načrtom podati popoln zahtevek do uveljavitve novega pokojninskega načrta, ki je začel veljati s 1. 1. 2017. 9. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, vendar meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da gre v danem primeru po eni strani verjetno za pravno praznino in da je toženec ravnal pravilno, ko je upošteval le popolne zahteve za izplačilo, ki jih je prejel znotraj obračunskega obdobja.

10. Na podlagi 210. člena ZPIZ-2 Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (v nadaljevanju: SODPZ) v imenu in za račun zavarovancev - članov in drugih upravičencev upravlja Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d., ločeno od svojega premoženja. Pri tem je Sklad v skladu z drugim odstavkom 209. člena ZPIZ-2 premoženje, ki je financirano s sredstvi, zbranimi z vplačilom premij obveznega dodatnega zavarovanja in je namenjeno izključno kritju obveznosti do zavarovancev obveznega dodatnega zavarovanja. Sklad je v lasti zavarovancev obveznega dodatnega zavarovanja, članov Sklada. Poklicno zavarovanje je tako zbiranje prispevkov delodajalca, s plačilom v Sklad pa prispevki delodajalca po izrecni zakonski določbi postanejo zasebna lastnina delavcev - zavarovancev. S tem se izgubi javno pravna narava teh sredstev.

11. ZPIZ-2 zgolj od delodajalcev zahteva sklenitev obveznega dodatnega zavarovanja, s tem, da se s sklenitvijo obveznega dodatnega zavarovanja za posamezne udeležence pogodbenega razmerja oblikujejo pravice in obveznosti. Delodajalci sklenejo pogodbo o financiranju Pokojninskega načrta, s katero pristopijo k Pokojninskem načrtu, ki ga izvaja Sklad. Na tej podlagi se delavci, za katere je delodajalec dolžan skleniti obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, vključijo v zavarovanje pod pogoji Pokojninskega načrta. Kakor pravi Ustavno sodišče RS v sklepu U-I-248/10-98 z dne 7. 6. 2012 je Pokojninski načrt interni akt in ne predpis, velja samo za delodajalce, ki so k njemu pristopili s sklenjeno pogodbo o financiranju pokojninskega načrta. V tem kontekstu je potrebno presojati tudi stališče sodišča prve stopnje glede obveznosti upravljalca - SODPZ, da uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku in pritrditi temu, da ZUP v tem primeru ni mogoče uporabljati.

12. Sodišče prve stopnje pravilno tolmači 11. člen ZPIZ-2, saj se ta nanaša le na pravice iz obveznega zavarovanja in na postopke, ki se vodijo pri zavodu (zavod je nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja, toženka pa po prvem odstavku 10. člena ZPIZ-2 nosilec poklicnega zavarovanja). Pri toženki tudi ne gre za osebo javnega prava in izvajalca javne službe, temveč za pravno osebo gospodarskega prava.

13. Po mnenju pritožbenega sodišča gre tako v obravnavanem primeru glede izplačila sredstev iz naslova poklicnega zavarovanja za pogodbeno razmerje in za spor premoženje narave. Kakor navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo Pokojninski načrt predstavlja splošne pogoje poslovanja in je postopek izplačila odkupne vrednosti urejen tako v Pokojninskem načrtu, kakor tudi v Pravilih upravljanja. V posledici tega ne moremo govoriti, da gre za pravno praznino in da pogodbena določila ne določajo relevantnih dejstev glede predmetnega spora.

14. Šele s pokojninskim načrtom poklicnega zavarovanja je bilo pogodbeno dogovorjeno, kako poteka postopek enkratnega izplačila odkupne vrednosti. V Pokojninskem načrtu veljavnem do 1. 1. 2017 je enkratno izplačilo sredstev opredeljeno v 36. členu. Pogoji, za njegovo izplačilo pa v 31. členu, kjer je opredeljena zahteva za izplačilo odkupne vrednosti. Določeno je, da mora biti zahteva za izplačilo odkupne vrednosti vložena v pisni obliki in da bo upravljalec izplačal odkupno vrednost v roku 30 dni po koncu obračunskega obdobja, ko je bil podan popoln zahtevek za izplačilo odkupne vrednosti. Takrat veljavna Pravila upravljanja SODPZ so v poglavju 4, točka 3 določala, da lahko zavarovanec - član od upravljalca v primerih določenih s Pokojninskim načrtom poklicnega zavarovanja, zahteva izplačilo odkupne vrednosti premoženja, vpisanega na njegove osebnem računu. Pri tem upravljalec izplača odkupno vrednost v roku 30 dni po koncu obračunskega obdobja, ko je bil podan popoln zahtevek za izplačilo odkupne vrednosti.

15. Tako v prvem kot v drugem primeru so pogodbena določila glede izplačila odkupne vrednosti jasna, saj govorijo o dani zahtevi in ne o prejeti zahtevi. Glede roka, kdaj upravljalec izplača odkupno vrednost, se rok šteje od dneva, ko je bil podan popoln zahtevek za izplačilo odkupne vrednosti. Torej od dneva danega zahtevka in ne od dneva prejema popolnega zahtevka. Šele z novimi Pravili upravljanja SODPZ, veljavnimi od 16. 2. 2017, je bilo določeno, da se šteje, da je popolna zahteva za izplačilo podana na dan, ko upravljalec prejme popolno zahtevo.

16. Pritožbeno sodišče ne more slediti zaključkom, da Sklep o izračunu čiste vrednosti sredstev, vrednosti enote premoženja, odkupne vrednosti premoženja in donosnosti vzajemnega pokojninskega Sklada (Sklep), ki ga je izdala Agencija za trg vrednostnih papirjev določa, da velja, za štetje pravočasnosti dane zahteve, prejemna teorija. Citirani Sklep se nanaša zgolj na izračun odkupne vrednosti premoženja vpisanega na osebnem računu člana, torej kaj se v posameznem obračunskem obdobju šteje kot izplačilo v okviru nekega obračunskega obdobja, kar pomeni, da bi kvečjemu lahko za rok v katerem je dolžan upravljalec izplačati odkupno vrednost (torej v roku 30 dni) šteli, da ta začne teči od dneva, ko je upravljalec seznanjen z zahtevkom.

17. Ker so bila glede postopka pri izplačilih odkupne vrednosti pogodbena določila, določena tako v Pokojninskem načrtu, kakor v Pravilih upravljanja SODPZ, jasna in določajo glede pravočasnosti podaje zahtevka oddajo zahtevka in ne prejem zahtevka in seznanitev z zahtevkom s strani drugo pogodbenice, je potrebno v skladu z navedenim uporabiti oddajno teorijo. Po tej teoriji pa se šteje, da je tožnik svoj zahtevek na predpisanem obrazcu (obrazec 12 SODPZ) oddal pravočasno, ko ga je toženi stranki posredoval priporočeno po pošti dne 30. 12. 2016 in se šteje, da ga je tega dne tožena stranka tudi prejela.

18. Na podlagi dosedaj navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbenemu zahtevku ugodilo, pri tem pa štelo, da gredo tožniku zakonske zamudne obresti od 3. 2. 2017 dalje (šele takrat je bila tožena stranka v zamudi, ko je 2. 2. 2017 potekel 30-dnevni rok za plačilo).

19. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Stroški postopka so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in sodno prakso. Pritožbeno sodišče je pri tem, kot potrebne stroške pred sodiščem prve stopnje, priznalo 1000 točk za vloženo tožbo in 1000 točk za prvo pripravljalno vlogo, nadalje 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.142,36 EUR. K temu je dodalo še 301,50 EUR za stroške takse za sodbo. Pritožbeni stroški (1250 točk za pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV) znašajo 713,97 EUR in 301,50 EUR za takso za pritožbo. Skupaj pritožbeni stroški znašajo 1.015,47 EUR.