Jedro

Sekanje drv s sekiro ne pomeni nevarne dejavnosti in zato ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je krivdna odgovornost tožene stranke podana v celoti, ker ni zagotovila varnih delovnih prostorov in sredstev za delo ter zaščitnih sredstev, ki ustrezajo predpisom o varstvu pri delu in zagotavljajo delavcem varno delo, ni pa ugotavljalo, ali je bil tudi tožnik soodgovoren za nastalo poškodbo (ali je ravnal skrbno kot dober gospodar oz. tudi sam poskrbi za svoje zdravje in svojo varnost), kar bi lahko imelo za posledico deljeno odgovornost za nastalo škodo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Delovno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 2.700.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (tč. 1 izreka sodbe) ter da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške postopka v znesku 6.716,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (tč. 2 izreka).

V presežku pa je tožnikov zahtevek zavrnilo.

Zoper ugodilni del te sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči o sokrivdi tožnika za obravnavani škodni dogodek oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da se škodni dogodek ni pripetil tožniku pri opravljanju del in nalog v zvezi s sklenjenim delovnim razmerjem pri njej, temveč pri opravljanju del kurjača, katere se je le-ta zavezal opraviti po pogodbi o delu, kot izvajalec. Opravljanje del kurjača je tožnik prevzel po posebni pogodbi, poleg dela viličarista, ki ga je opravljal v rednem delovnem razmerju. Kot izvajalec del kurjača je bil sam pristojen in odgovoren za izvedbo dogovorjenih del tako z uporabo pravilnih delovnih orodij in za način izvedbe del, predvsem pa bi moral poskrbeti za varnost pri delu. Tožnik je bil za izvedbo te plačan posebej v skladu s sklenjeno pogodbo o delu. Poleg tega meni, da ni podana njena subjektivna odgovornost za škodni dogodek, saj se je nesreče zgodila pri opravljanju najbolj enostavnih vsakodnevnih opravilih človeka, to je pri sekanju drv, to pa je delo, ki ga ljudje opravljajo tudi doma. Tako ni mogoče slediti ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ker ni zagotovila varnih delovnih pogojev, saj je bil pri toženi stranki prav tožnik tisti, ki je za vse to zadolžen, zato so bile njegove obveznosti, sam pa je bil odgovoren za varne delovne pogoje in za varno izvedbo del, kar je bilo ne samo formalno določeno v pogodbi o delu, temveč tudi dejansko, kot so tudi izpovedale same priče. Do škodnega dogodka je po prepričanju tožene stranke prišlo zaradi premajhne skrbnosti, zaradi neaktivnosti tožnika samega. Tako je moral tožnik sam poskrbeti in naročiti nabavo ustreznih in potrebnih zaščitnih sredstev, kot očal, nabavo potrebnih in ustreznih delovnih orodij, kot električne žage.

Tožena stranka meni, da je tožnik vsaj soodgovoren, da je do škodnega dogodka prišlo, in da ni v celoti odgovorna tožena stranka.

Poleg tega tudi izpodbija višino prisojene odškodnine, ker meni, da je previsoka. Tožena stranka meni, da je primerna odškodnina za strah 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 1.000.000,00 SIT. Poleg tega ni bila tožniku ugotovljena njegova zmanjšana delovna zmožnost zaradi poškodbe očesa. Tožnik še vedno vozi avto, na delovnem mestu vzdrževalca pa potrebuje še bolj natančen vid, kot na delovnem mestu viličarista. Tudi vzrok za nošenje očal ni v poškodbi, temveč zaradi njegove dalekovidnosti, kar se je pri tožniku manifestiralo po 40. letu starosti, ko se je zmanjšala akumudacijska sposobnost leče. Izvedenec je le ugotovil, da je končna posledica poškodbe solzenje očesa in dvojni vid. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni tudi v pritožbi, ugotovilo, da so podani. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so odločilnega in bistvenega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe. Pri tem soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da sekanje drv s sekiro ne pomeni nevarne dejavnosti in zato ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Pri tem pa je sodišče prve stopnje preuranjeno ugotovilo, da je krivdna odgovornost tožene stranke v celoti, češ da le-ta ni zagotovila varnih delovnih prostorov in sredstev za delo ter zaščitnih sredstev, ki ustrezajo predpisom o varstvu pri delu in zagotavljajo delavcem varno delo. Namreč sodišče prve stopnje ni obrazložilo in zavzelo stališče, ali je bil morebiti tudi tožnik odgovoren za nastalo poškodbo, torej ni ugotavljalo deljeno odgovornost. Sodišče prve stopnje pa je le zavzelo stališče, da je odškodninsko odgovorna le tožena stranka zaradi tega, ker ni zagotovila varnih delovnih pogojev oz. prostorov ter sredstev za delo, ni pa zavzelo stališče, ali in kako je tožnik opravljal svoje delo, in ali je ravnal skrbno kot dober gospodar oz. ali je tudi njegovo ravnanje, ki mora biti tako, da delavec tudi sam poskrbi za svoje zdravje in svojo varnost, imelo za posledico tudi eventuelno njegovo deljeno odgovornost. Gre za odločilno dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in do njega ni zavzelo stališča, zato je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede temelja tožnikovega tožbenega zahtevka in na takem nepopolnem dejanskem stanju ne more temeljiti zakonita sodna odločba.

Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem dokaznem postopku izvajati dokaze v nakazani smeri, preveriti vse pritožbene navedbe tožene stranke, in ponovno razsoditi o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, obenem pa sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (3. odst. 165. čl. ZPP), kot to izhaja iz izreka tega sklepa.