Jedro

Deliktne odgovornosti države po splošnih načelih civilnega prava ni mogoče vzpostaviti z retroaktivnimi učinki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati vsakemu tožniku znesek 188.342.551,46 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2002 dalje do plačila. Zahtevana odškodnina se je nanašala na zaplembo premoženja pravnemu predniku tožnikov v letu 1945. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožniki so po svoji pooblaščenki vložili revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča in predlagali, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi njihovemu zahtevku ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Revizijo vlagajo zaradi "bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava". Stališče revidentov je, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo in odločilo o vseh "ugovorih", ki jih je tožeča stranka uveljavljala v svoji pritožbi zoper sodbo prvega sodišča. Nekonsistentna, nejasna, nelogična in protislovna naj bi bila razlaga, da tožniki ne morejo uveljaviti razlike med dejansko vrednostjo krivično odvzetega premoženja in zneskom, ki so ga dobili v postopku denacionalizacije, ker je denacionalizacijski postopek pravnomočno končan. Predvsem sodba ne pove, zakaj in po katerem zakonskem predpisu tožeča stranka ne more uveljavljati takšnega zahtevka. Ni res, da je bilo o vrednosti spornih nepremičnin odločeno v denacionalizacijskem postopku, saj se tam ne določa prava, dejanska oziroma tržna vrednost nepremičnin, ampak samo posebna, omejena vrednost po posebnih predpisih Zakona o denacionalizaciji. Tožniki v tej pravdi niso postavili nobenega zahtevka "iz naslova" Zakona o denacionalizaciji. Njihov zahtevek izvira iz naslova odškodninske odgovornosti države za nezakonite odločitve njenih organov. S tem v zvezi se tožniki sklicujejo na določbe 26. člena Ustave RS. Premoženje je bilo odvzeto po 28. členu Zakona o konfiskaciji in izvrševanju konfiskacij z ravnanjem državnih organov, ki je bilo v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, kot tudi s tedanjimi ustavnimi načeli. S tem v zvezi se tožniki sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-249/96-14 z dne 12. marca 1998. Odškodnine ni mogoče omejiti ali zmanjšati z zakonom, s sodno ali upravno odločbo. Zmotno naj bi bilo tudi sklicevanje prvega sodišča na Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, saj je bilo tožnikom premoženje odvzeto z upravno odločbo in ne v kazenskem postopku. Zahtevek tožnikov temelji na ustavni človekovi pravici do odškodnine.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Odgovor na trditve o procesnih kršitvah: Pritožbeno sodišče je odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe (po 1. odstavku 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena), njegovo sodbo pa je tudi mogoče preizkusiti, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Odgovor na trditve o zmotni uporabi materialnega prava: Tožniki zahtevajo odškodnino za premoženjsko škodo, ki naj bi nastala njihovemu pravnemu predniku z zaplembo premoženja na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani leta 1945, pri čemer naj bi predstavljala pravno podlago tožbenega zahtevka odškodninska odgovornost države za nezakonite odločitve njenih organov. S tem v zvezi je potrebno poudariti, da 26. člen Ustave Republike Slovenije (že glede na določbe 2. in 155. člena Ustave) nima neposrednega učinka na odškodninsko obveznost države v zvezi s tako časovno odmaknjenim škodljivim dejstvom. Ali povedano drugače: deliktne odgovornosti države po splošnih načelih civilnega prava ni mogoče vzpostaviti z retroaktivnimi učinki.

V zvezi s pravnim položajem tožnikov se je izoblikoval institut poprave krivic, ki ga razmeroma učinkovito (kot sta že večkrat poudarili sodišči prve in druge stopnje) urejata Zakon o denacionalizaciji - ZDen in Zakon o izvrševanju zakonskih sankcij - ZIKS. Tudi ratio odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-249/96-14 (na katero se sklicujejo revidenti) je v tem, da se izenači pravni položaj tistih oseb, ki jim je bilo zaplenjeno premoženje po določbah 28. člena Zakona o konfiskaciji premoženja in izvrševanju konfiskacije (ZKIK) in tistih, ki so bili kazensko obsojeni, ne pa morda v formiranju posebne oblike odškodninske obveznosti. Sodišči prve in druge stopnje sta zato ravnali pravilno, ker sta tožbeni zahtevek presojali v pravnih okvirih določb ZDen in ZIKS, v zvezi z navedenimi zakonskimi določbami pa je tudi materialnopravno pravilna odločitev, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Odločitev prvostopenjskega sodišča o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka (s tem v zvezi pa posredno tudi odločba pritožbenega sodišča o neutemeljenosti pritožbe) je v skladu z določbami 3. odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Revizijsko sodišče je s sodbo zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (378. člen ZPP).

V odločitvi o zavrnitvi revizije je implicirana tudi odločitev o zavrnitvi predloga povrnitve revizijskih stroškov.