Jedro

Pojem stranke opredeljuje ZUP v procesnem smislu glede na položaj, ki ga ima lahko oseba v upravnem postopku, ne pa tudi v materialnem smislu, ki pove, kdo ima po materialnem predpisu kakšno pravico, obveznost ali kakšno posebno korist v konkretni upravni stvari. Materialni predpis, sicer določa, kdo ima lahko lastnost stranke v geodetskem postopku na področju zemljiškega katastra (lastnik, imetnik pravice uporabe), kar pa še ne pomeni, da v navedenem postopku ne more kot stranski udeleženec sodelovati tudi oseba, ki izkaže da v upravnem postopku varuje svoje pravice ali pravne koristi, konkretno denacionalizacijski upravičenec.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS (prej Ministrstva za okolje in prostor RS) št. 45301/128/98/MG z dne 21. 9. 1998 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov upravnega spora se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Območne geodetske uprave A, Izpostava B, št. 90312-384/96-5 z dne 23. 6. 1998, s katerim je prvostopni organ predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo Geodetske uprave RS, Območne geodetske uprave A, Izpostava B, št. 90312-384/1996-5 z dne 6. 2. 1998, zavrgel kot vložen po neupravičeni osebi. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z določbo 5. člena Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86, dalje ZZKat), po kateri lahko v geodetskih postopkih na področju zemljiškega katastra kot stranke nastopajo le lastniki in imetniki pravice uporabe zemljišč. Lastništvo pa se dokazuje s pravno veljavno listino kot je zemljiško - knjižni izpisek, sklep sodišča, pravnomočna odločba pristojnega organa in podobno. Denacionalizacijski upravičenci so lahko stranke v postopkih zemljiškega katastra šele na podlagi pravnomočne odločbe o vrnitvi podržavljenih zemljišč. Kot stranski intervenienti v geodetskih postopkih ne morejo uveljavljati pravnega interesa, saj se v teh postopkih ne povečuje niti ne zmanjšuje skupni obseg zemljišč, ki so predmet vračanja. Nepremičnine, ki so bile predmet geodetskega postopka na področju zemljiškega katastra, so v zemljiški knjigi, kot to izhaja iz izpiskov Okrajnega sodišča v B z dne 14. 9. 1998, vpisane kot družbena lastnina, imetnik pravice uporabe pa je Občina Grosuplje. Ker tožeča stranka ni predložila dokazov o lastništvu, kot tudi ni izkazala lastnosti stranke, je prvostopni organ pravilno odločil, ko je zahtevo za obnovo postopka zavrgel. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je dedič po denacionalizacijskem upravičencu do nepremičnin s parc. št. 1274/2, 1274/1 in 1274/3, vse k.o. G. Navedenim parcelam so bili spremenjeni katastrski podatki, s spremembo vrste rabe zemljišč pa bo obstajal razlog za nevračilo zemljišč v naravi. Tožeča stranka meni, da tudi sprememba katastrskih podatkov oziroma namembnosti zemljišča predstavlja razpolaganje v nasprotju z določilom 88. člena Zakona o denacionalizaciji. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo in odločbo prvostopnega upravnega organa razveljavi in dopusti obnovo postopka, odločbo o spremembi katastrskih podatkov Geodetske uprave RS, Izpostava B, št. 90312-384/1996-5 z dne 6. 2. 1998 izreče za nično ter toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne stroške sodnega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu z vlogo št. U-A07-2753/99-3-L z dne 6. 9. 1999. Upravno sodišče RS v Ljubljani je v zadevi odločilo s sodbo, št. U 1583/98-10 z dne 13. 9. 2000, ter je tožbo tožeče stranke zavrnilo. Vrhovno sodišče RS pa je na pritožbo tožeče stranke s sklepom pritožbi ugodilo, sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 1583/98-10 z dne 13. 9. 2000, razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je bil predlog tožeče stranke za obnovo postopka zavržen v okviru njegovega predhodnega preizkusa v smislu določb 256. člena ZUP/86, ker ni bil izpolnjen procesni pogoj za vsebinsko obravnavanje, in sicer pogoj, da mora predlog za obnovo postopka podati upravičena oseba. Pri presoji navedenega pogoja se v primeru uveljavljanja obnovitvenega razloga iz 9. točke 249. člena ZUP/86 šteje, da je ta pogoj podan, če je prelagatelj oseba, ki je imela pravico udeleževati se upravnega postopka, pa dejansko ni sodelovala, ker ji ni bila dana takšna možnost. Če pa je predlog vložila oseba, ki takšne pravice udeležbe v postopku ni imela, potem to pomeni, da je predlog vložila neupravičena oseba, pristojni organ pa v takšnem primeru predlog za obnovo v skladu z 2. odstavkom 256. člena ZUP/86 zavrže. Po določbi 49. člena ZUP/86 je stranka v upravnem postopku oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek, ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Pojem stranke opredeljuje ZUP/86 v procesnem smislu glede na položaj, ki ga ima lahko oseba v upravnem postopku, ne pa tudi v materialnem smislu, ki pove, kdo ima po materialnem predpisu kakšno pravico, obveznost ali kakšno posebno korist v konkretni upravni stvari. Materialni predpis, v tem primeru 5. člen ZZKat in 42. člen Navodila o ugotavljanju in zamejničevanju posestnih meja parcel (Uradni list SRS, št. 2/76 in 6/87 - Navodilo), sicer določata, da lahko v geodetskih postopkih na področju zemljiškega katastra kot stranke nastopajo le lastniki in imetniki pravice uporabe zemljišč, kar pa še ne pomeni, da v navedenem postopku ne more kot stranski udeleženec sodelovati tudi oseba, ki izkaže, da v upravnem postopku varuje svoje pravice ali pravne koristi. Z odločbo prvostopnega organa se je v obravnavani zadevi sicer odločalo o pravicah drugih oseb, vendar pa bi odločitev v tem postopku po presoji sodišča lahko posegla tudi v pravice tožeče stranke ali njene koristi. Tožeča stranka kot pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca na zadevnih zemljiščih, na katerih se ureja zemljiško - knjižno stanje (parcelacija, sprememba rabe), varuje svoje pravice oziroma pravne koristi, ki izhajajo iz Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ker glede na podatke v upravnih spisih ob odločanju v obravnavani zadevi denacionalizacijski postopek za sporno zemljišče še ni bil pravnomočno končan, tožeča stranka po presoji sodišča v postopku izdaje odločbe v zadevi zemljiškega katastra izkazuje svoj pravni interes vstopiti v postopek zaradi varstva svojih pravic oziroma pravnih koristi.

Prepoved iz 88. člena ZDen, na katero se tudi sklicuje tožeča stranka, pa se po presoji sodišča nanaša na vsakršno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja po določbah ZDen dolžnost vrnitve, s katerim bi se lahko poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije. Parcelacija in sprememba vrste rabe zemljišč, ki so predmet denacionalizacije, pa bi po presoji sodišča lahko poslabšala položaj denacionalizacijskega upravičenca, ki je zahteval vrnitev nepremičnin v naravi.

Ker je sodišče spoznalo, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, ki določajo, kdo ima zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (49. člen ZUP/86), pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, je sodišče izpodbijani akt tožene stranke odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

K 2. točki izreka: Tožeča stranka je v tožbi tudi predlagala, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške sodnega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi po členu 277/1 ZOR. Sodišče je tak predlog tožeče stranke zavrnilo, ker po določbi 23. člena ZUS, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.