Jedro

Kljub temu, da se učinek oblikovalne sodbe v zadevi XI Pg 2005/2017 z dne 20. 4. 2018, s katero je sodišče razveljavilo učinek pogodbe o preužitku v razmerju med pogodbenima strankama – tožencema, razteza na pravni položaj tožnice, ji v navedeni pravdi ni bilo treba zagotoviti pravice do izjave. Sprememba v tožničinem pravnem položaju namreč ni neposredna in pravna posledica pravnomočnosti oblikovalne sodbe, temveč materialnopravne odvisnosti od položaja drugega toženca. Trditvena podlaga, ki jo zatrjuje tožnica, tudi če bi se izkazala za resnično, ob dejstvu, da so s pogodbo o preužitku pridobljene nepremičnine s pravnomočnostjo sodbe XI Pg 2005/2017 prenehale biti del del premoženjske mase skupnega premoženja z učinkom za nazaj, ne more pripeljati do pravne posledice, ki jo uveljavlja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica mora prvi toženki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 1.343,95 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Drugi toženec je zakonec tožnice in sin prve toženke, s katero je 10. 12. 2012 sklenil pogodbo o preužitku in na tej podlagi postal lastnik spornih nepremičnin. V stečajnem postopku nad prvo toženko je stečajna upraviteljica v imenu in za račun stečajne dolžnice ta pravni posel izpodbijala in v pravdi XI Pg 2005/2017 uspela z izpodbojnim tožbenim zahtevkom, na podlagi katerega je sodišče učinek sporne pogodbe razveljavilo v razmerju med pogodbenima strankama, ugotovilo neveljavnost vknjižb lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile predmet pogodbe in vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Tožnica v postopku, ki je predmet revizijskega preizkusa, zahteva ugotovitev, da je bilo s pogodbo o preužitku pridobljeno premoženje skupno premoženje nje in drugega toženca, z deležem vsakega od zakoncev do polovice.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so sporne nepremičnine skupno premoženje tožnice in drugega toženca (1. točka izreka), na katerem sta deleža enaka (2. točka izreka), zato sta oba vsak do ½ njihova lastnika (3. točka izreka). Odločilo je, da mora tožnica prvi toženki povrniti 1.947,86 EUR stroškov pravdnega postopka (4. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 185/2021 z dne 16. 6. 2021 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali sodba o razveljavitvi učinkov pogodbe o preužitku, ki je sklenjena z enim od zakoncev, učinkuje tudi na drugega zakonca, čeprav je predmet pogodbe o preužitku postal skupno premoženje zakoncev po določbah Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, preden je bila pogodba razveljavljena, s sodbo pa je zajet samo zakonec, ki je sklenil pogodbo o preužitku, drugi zakonec pa ni bil stranka sodnega postopka.

5. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče ugodi ter sodbi sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, pri čemer naj odredi, naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom.

6. Revizija je bila vročena toženkama. Prva toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka. Drugi toženec na revizijo ni odgovoril. **Dejanski in pravni okvir spora**

7. Dejansko stanje, bistveno za odločitev o reviziji, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), je mogoče strniti v naslednje točke: ̶ Drugi toženec je zakonec tožnice in sin prve toženke, s katero je 10. 12. 2012, to je v času trajanja zakonske zveze med njim in tožnico, sklenil pogodbo o preužitku in na tej podlagi postal lastnik spornih nepremičnin v k. o. ... .

̶ V stečajnem postopku nad prvo toženko je stečajna upraviteljica v imenu in za račun stečajne dolžnice ta pravni posel izpodbijala, tako da je v pravdi XI Pg 2005/2017 uspela doseči razveljavitev učinka pogodbe o preužitku in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja v korist stečajne dolžnice – prve toženke. Ta odločitev je postala pravnomočna 7. 3. 2019. 8. Skupno premoženje je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske skupnosti (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – v nadaljevanju ZZZDR). Utrjeno stališče sodne prakse je, da nepremičnina, ki se pridobi v času zakonske zveze s pogodbo o preužitku, spada v skupno premoženje, in sicer ne glede na to, če je bil stranka pogodbe o preužitku ali je to izpolnjeval le eden od zakoncev.1 **Odločitev sodišč nižjih stopenj**

9. Sodišče prve stopnje poudarja, da tožnica s tožbenim zahtevkom, ki ga je postavila v tej pravdi, želi doseči spremembo zemljiškoknjižnega stanja oziroma spremembo pravnomočne sodbe XI Pg 2005/2017, na podlagi katere je bila prva toženka ponovno vpisana kot lastnica spornih nepremičnin. Subjektivne meje pravnomočnosti sodbe v tej zadevi se raztezajo tudi na tožnico, pa čeprav v pravdnem postopku XI Pg 2005/2017 ni sodelovala. V zemljiški knjigi je kot lastnica spornih nepremičnin vpisana prva toženka - tašča tožnice, zoper katero tožnica nima zahtevka za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju.

10. Po presoji sodišča druge stopnje skuša tožnica s sklicevanjem na originarno pridobljeno lastninsko pravico kot posledico premoženjskega režima med zakoncema obiti učinke pravnomočne odločbe XI Pg 2005/2017. Napačno je izhodišče tožnice, da je na nepremičninah, ki so bile predmet pogodbe o preužitku, že s sklenitvijo te pogodbe med tožencema originarno pridobila (skupno) lastninsko pravico, ki obstaja tudi po tem, ko to premoženje ni več del skupnega premoženja. Tožnica bi s svojim tožbenim zahtevkom lahko uspela le v razmerju do drugega toženca, če bi izkazala, da je bilo s pogodbo preneseno premoženje, katerega formalni lastnik je, pridobljeno odplačno v času trajanja njune zakonske zveze, ne more pa zahtevka za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem uspešno uveljavljati od prve toženke, saj nepremičnin, prenesenih s pogodbo o preužitku, ni več v fazi skupnega premoženja.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

11. Vrhovno sodišče revizijskih očitkov o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka ne povzema, ker so ta vprašanja zunaj obsega revizijskega preizkusa, začrtanega z dopuščenim vprašanjem.

12. Tožnica kot bistveno navaja, da je sodba XI Pg 2005/2017 z dne 20. 4. 2018 sicer pravnomočna, vendar v zvezi s tem še poteka revizijski postopek pred Vrhovnim sodiščem, ki je s sklepom II Ips 139/2019 z dne 4. 9. 2020 prekinilo postopek odločanja o reviziji in začelo postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 34. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij in prisilnem prenehanju–G (ZFPPIPP-G). Vztraja, da je s pogodbo o preužitku pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah na originaren način, na podlagi določil ZZZDR. Tega ne spreminja dejstvo, da je bila pogodba o preužitku razveljavljena, saj tožnica v tem postopku izpodbijanja pogodbe ni bila zajeta s tožbo niti ni v njem sodelovala ali bila vanj povabljena. Ugotovitev svoje lastninske pravice je zahtevala s tožbo zoper osebo, ki je vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica, ker gre hkrati za ugotovitev obsega skupnega premoženja zakoncev, pa tudi zoper svojega soproga – toženca. Napačno je stališče sodišča druge stopnje, da sporne nepremičnine s sklenitvijo pogodbe o preužitku še niso postale skupno premoženje zakoncev, saj bi to lahko postale šele ob skupnem izvrševanju pogodbe o preužitku v trajanju zakonske zveze. Tožnica je že v tožbi citirala sodno prakso, po kateri ni nujno, da zakonec prevzemnika premoženja tudi neposredno prispeva k nudenju oskrbe in pomoči preužitkarja. Poleg tega je opisala, kako prispeva v življenjsko skupnost in izrecno zatrjevala, da je neposredno s svojim delom sodelovala pri oskrbi prve toženke. Te navedbe niso bile prerekane. Sodba XI Pg 2005/2017 ni ustrezen pravni naslov, na podlagi katerega bi lastninska pravica iz premoženjske sfere tožnice lahko prešla v premoženje prve toženke, niti ni ustrezen pravni naslov, na podlagi katerega bi lastninska pravica prešla iz skupnega premoženja tožnice in drugega toženca na prvo toženko. Iz tožničine premoženjske sfere sporne nepremičnine niso mogle preiti na prvo toženko, ker tožnica ni bila stranka postopka XI Pg 2005/2017 in se učinki te sodbe ne morejo raztezati nanjo; iz skupnega premoženja na prvo toženko lastninska pravica ni mogla preiti, ker bi morala biti kot nujna sospornika s tožbo zajeta tako tožnica kot drugi toženec. Načelo subjektivnih meja pravnomočne sodbe je odločilno za zagotavljanje pravne varnosti, zato posameznik razen izjemoma ne more biti prizadet zaradi odločitev sodišč v postopkih, v katerih ni imel možnosti aktivno sodelovati (sodba in sklep VSL II Cp 1882/2012). V primeru odtujitve nepremičnine, ki je predmet skupnega premoženja, s pogodbo, sklenjeno le z enim od zakoncev, lahko drugi zakonec tako pogodbo izpodbija. Podobno lahko drugi zakonec v izvršilnem postopku s prodajo nepremičnine uveljavlja ugovor skupne lastnine in je pred izvršbo potrebna delitev skupnega premoženja. V sporni zadevi pa je do prenosa v zemljiški knjigi prišlo s sodno odločbo, ki je tožnica ne more izpodbijati, ker ni bila stranka postopka niti ni bila vanj vabljena. Edino učinkovito varstvo je zato uveljavljanje lastninske pravice s posebno tožbo. Drži, da bi tožnica svojo pravico v zadevi XI Pg 2005/2017 lahko uveljavljala kot stranski intervenient, vendar bi morala biti za učinkovito varstvo v postopek vsaj povabljena ali o njem obveščena.

13. Prva toženka v odgovoru na revizijo opozarja, da je bilo dejansko stanje v trenutku vložitve tožbe in ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje tako, da so bile nepremičnine zemljiškoknjižno in dejansko (ponovno) v lasti prve toženke in ne več drugega toženca. Sodišči sta pravilno ugotovili, da ni dopustno uveljavljati ugotovitvenega zahtevka iz naslova skupnega premoženja zoper tretjo osebo, ki ni zakonec tožnice. Ko stvar (pravica) preide iz premoženjske sfere zakonca, preneha biti več stvar v skupnem premoženju. Zakonec ima v takem primeru za zagotavljanje svojega varstva na razpolago druge zahtevke. Če denimo eden od zakoncev, ki je vknjižen kot izključni lastnik nepremičnine o skupnem premoženju, to nepremičnino odsvoji tretji osebi, lahko nevknjiženi zakonec svojo lastninsko pravico zavaruje le še s tožbo za razveljavitev pravnega posla. Pojmovno nemogoče je, da bi zakonec zoper tretjo osebo v takih okoliščinah vložil tožbo za ugotovitev skupnega premoženja. V obravnavani zadevi tožnica ni mogla postaviti razveljavitvenega zahtevka, s katerim bi izpodbila pravni posel prenosa nepremičnine zunaj sfere domnevnega skupnega premoženja, saj ta prenos ni temeljil na pravnem poslu, temveč na sodni odločbi. Učinkovito sodno varstvo ji je bilo zagotovljeno z institutom sosporniške intervencije in možnostjo obnove postopka. Glede na navedeno je tožbeni zahtevek očitno nesklepčen, in to ne glede na odgovor na vprašanje, ali sodba o razveljavitvi pogodbe o preužitku učinkuje tudi zoper tožnico. Ne gre namreč za procesni učinek širitve subjektivnih meja pravnomočnosti, temveč za materialnopravni učinek, ki nastopi kot neizbežna posledica zemljiškoknjižne izvedbe sodbe. Prenos premoženja z drugega toženca na prvo toženko na podlagi pravnomočne sodbe XI Pg 2005/2017 je pravno odločilno dejstvo, podoben tistemu, ki bi bil podan, če bi prva toženka in drugi toženec s pravnim poslom prenesla lastnino nazaj na prvo toženko, tožnica pa bi vložila zoper tretjo osebo tožbo za ugotovitev obstoja skupnega premoženja. Tožbeni zahtevek bi bil nesklepčen tudi, če bi prva toženka in drugi toženec, hipotetično gledano, sklenila zunajsodno poravnavo z enako vsebino, kot je izrek pravnomočne sodbe XI Pg 2005/2017. Toženka je pogodbo sklenila le z drugim tožencem in tožnica se v zemljiško knjigo nikoli ni vpisala kot skupna lastnica. Ko je stečajna upraviteljica prve toženke prevzela stečaj in pridobila pogodbo, ni mogla vedeti, da bi lahko bilo to premoženje skupno. Če je v resnici bilo, kar sicer prva toženka dvomi, je tožnica imela možnost, da se glede premoženja, ki naj bi bilo skupno, vključi v pravdo kot sosporniška intervenientka. S pravdo je bila seznanjena, saj je bila predlagana celo kot priča. Poleg tega je bila izbrisna tožba zaznamovana v zemljiški knjigi in s tem po domnevi znana vsem. Nemogoče je zastopati stališče, da bi morala toženka s tožbo zajeti vse, tudi tožnico kot nujno sospornico, čeprav sama ni poskrbela za vknjižbo svoje domnevne pravice v zemljiški knjigi. Treba je upoštevati tudi, da tožničina pravica do izjave ni absolutna, marveč omejena s pravicami drugih. V tem primeru ji nasproti stoji pravica toženke do spoštovanja pravnomočne sodne odločbe.

**Presoja utemeljenosti revizije**

14. Revizija ni utemeljena.

**O širjenju subjektivnih meja pravnomočnosti in pravici do izjave**

15. Z razvojem ureditve sodnega varstva civilnopravnih pravic se je pokazalo, da se ni mogoče izogniti primerom, ko pravnomočnost sodbe učinkuje tudi proti tretjim osebam (_extra partes_). Značilen primer takega učinkovanja je oblikovalna sodba. Širjenje subjektivnih meja pravnomočnosti ima ustavnopravni pomen. Iz ustavne pravice do izjavljanja (22. člen Ustave) izhaja pravilo, da mora biti možnost sodelovanja v pravdnem postopku zagotovljena vsem osebam, na katere sodba učinkuje, ne le tožniku in tožencu.2 Pravica do izjave in kontradiktornega postopka je lahko spoštovana le, če je v polni meri zagotovljeno, da sodba veže le osebe, ki so imele možnost sodelovati v postopku, v katerem je bila izdana, in s svojimi procesnimi dejanji vplivati na odločitev sodišča. 16. Institut, ki povzroči širjenje subjektivnih mej pravnomočnosti na druge potencialne sospornike, je enotno sosporništvo, katerega značilnost je, da mora biti izid spora zaradi zakona ali narave pravnega razmerja spor enak glede vseh sospornikov (196. člen ZPP). Pojem neposrednega učinkovanja na položaj potencialnega enotnega sospornika je mogoče s procesnega vidika opredeliti s prepovedjo odločanja o isti stvari: če bi bila vložena nova tožba zoper tretjo osebo, ki v predhodni pravdi ni sodelovala, bi jo sodišče moralo zavreči. 17. Teorija poudarja, da je treba pri opredelitvi kroga tretjih oseb, ki jim je treba zagotoviti pravico do izjave v pravdi med drugima osebama, postopati restriktivno – nujno je treba upoštevati interes pravdnih strank v postopku, da se postopek konča v čim krajšem času in s čim manjšimi stroški; razširjanje kroga oseb, ki naj sodelujejo v postopku, temu cilju nasprotuje. Obstajati mora _neposreden in pravni_ učinek na položaj tretje osebe; zgolj ekonomski interes ne more utemeljiti njene pravice do izjave v postopku med drugima strankama. 3 **O širjenju subjektivnih mej pravnomočnosti v okoliščinah konkretnega primera**

18. Ob uporabi navedenih izhodišč je jedrno vprašanje, od katerega je odvisno, ali ima pravnomočna sodba XI Pg 2005/2017 z dne 20. 4. 2018 _neposreden_ in _pravni_ učinek na položaj tožnice, ali bi imela tožnica, če bi v pravdi XI Pg 2005/2017 nastopala na pasivni strani, položaj enotne sospornice. Le če je odgovor na to pritrdilen, je treba rešiti nadaljnje vprašanje - ali bi morala biti tožnici v pravdi XI Pg 2005/2017 zagotovljena pravica izjave in s katerimi procesnimi sredstvi bi bilo to mogoče udejanjiti.

19. Oblikovalna sodba v zadevi XI Pg 2005/2017 z dne 20. 4. 2018, s katero je sodišče razveljavilo učinek pogodbe o preužitku v razmerju med pogodbenima strankama – tožencema, ob nespornem dejstvu, da je bila pogodba sklenjena v času trajanja zakonske zveze, in ob upoštevanju pravnih izhodišč, začrtanih v 8. točki sodbe, prizadeva pravni in ekonomski položaj tožnice, ki v tem postopku ni sodelovala. Sodba, s katero je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, je namreč povzročila, da je s pogodbo pridobljeno premoženje (_ex tunc_) prenehalo biti del premoženjske mase skupnega premoženja – vzpostavljen je položaj, kot da to nikoli ni bilo.

20. Toda ta sprememba v tožničinem pravnem položaju ni neposredna posledica pravnomočnosti oblikovalne sodbe, temveč materialnopravne odvisnosti od položaja drugega toženca. V pogodbenih razmerjih velja načelo relativnosti obligacijskih razmerij (125. člen Obligacijskega zakonika), ki pomeni, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbene stranke. Sklenitelj pogodbe o preužitku je bil drugi toženec, ki je sporne nepremičnine pridobil od sopogodbenice oziroma pravne prednice – prve toženke, torej na izveden način.4 Dejstva, da je to premoženje že s trenutkom pridobitve postalo skupno premoženje tožnice in drugega toženca, ker je bilo pridobljeno z delom (51. člen ZZZDR), ni mogoče razlagati tako, da pogodba o preužitku ustvarja pravice in obveznosti za tožnico. Tako kot je drugi toženec lahko samostojno sklenil pogodbo o preužitku s prvo toženko, bi to trajno pogodbeno razmerje lahko brez sodelovanja tožnice razvezal, čemur se tožnica ne bi mogla upreti. Izraz materialnopravne odvisnosti tožničinega položaja zunaj pravde je njen položaj v pravdi - razveljavitev pogodbe o preužitku, sklenjene med tožencema, je povzročila tudi prenehanje skupnolastninskih upravičenj tožnice na nepremičninah, ki so bile predmet pogodbe o preužitku.5 Nenazadnje, če bi bila v zadevi XI Pg 2005/2017 zajeta s tožbo na pasivni strani, tožnica ne bi imela položaja enotne sospornice, saj rezultat pravde glede tožnice in drugega toženca ne bi bil nujno enak. Ker tožnica ni bila stranka preužitkarskega pogodbenega razmerja, bi moralo sodišče izpodbojni zahtevek zoper njo, neodvisno od odločitve v razmerju do drugega toženca, zaradi pomanjkanja stvarne legitimacije zavrniti.

21. Pravni položaj ni primerljiv ne s tistim, ki bi nastal v primeru prodaje spornih nepremičnin, ki so bile predmet skupnega premoženja zakoncev, s pogodbo, ki bi jo sklenil le drugi toženec, ne s tistim v izvršilnem postopku zoper drugega toženca, v katerem bi lahko tožnica v primeru prodaje spornih nepremičnin uveljavljala ugovor skupne lastnine in bi bila pred pred izvršbo potrebna delitev skupnega premoženja.

**Sklepno**

22. Odgovor na dopuščeno vprašanje se glasi: Kljub temu, da se učinek oblikovalne sodbe v zadevi XI Pg 2005/2017 z dne 20. 4. 2018, s katero je sodišče razveljavilo učinek pogodbe o preužitku v razmerju med pogodbenima strankama – tožencema, razteza na pravni položaj tožnice, ji v navedeni pravdi ni bilo treba zagotoviti pravice do izjave. Sprememba v tožničinem pravnem položaju namreč ni neposredna in pravna posledica pravnomočnosti oblikovalne sodbe, temveč materialnopravne odvisnosti od položaja drugega toženca. Trditvena podlaga, ki jo zatrjuje tožnica, tudi če bi se izkazala za resnično, ob dejstvu, da so s pogodbo o preužitku pridobljene nepremičnine s pravnomočnostjo sodbe XI Pg 2005/2017 prenehale biti del del premoženjske mase skupnega premoženja z učinkom za nazaj, ne more pripeljati do pravne posledice, ki jo uveljavlja.

**Odločitev o reviziji**

23. Vrhovno sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

24. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica je z revizijo propadla, zato mora prvi toženki povrniti stroške odgovora na revizijo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo za odgovor na revizijo in materialne stroške, ki upoštevaje DDV znašajo 1.343,95 EUR.

Sestava senata in glasovanje

25. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Tako na primer sodba II Ips 424/2011 z dne 12. 9. 2013 in sodba II Ips 271/2016 z dne 14. 6. 2018, točka 9. 2 Primerjaj odločbo Up-3760/07 z dne 26. 3. 2009, tč. 7. 3 A. Galič, v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, tretja knjiga, Uradni list RS in GV Založba, str. 180. 4 Primerjaj V. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakonciema, Bonex Založba, 2002, str. 373. 5 Primerjaj A. Galič, v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, tretja knjiga, Uradni list RS in GV Založba, str. 180-181.