Jedro

Upravičenci do vračila vlaganj v telekomunikacijsko omrežje so med drugim tudi lokalne skupnosti in njihovi pravni nasledniki, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka za sebe ali za druge sklepale pravne posle s pravnimi predniki Telekom Slovenije, d. d., in Samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet. Pri vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje ne gre za upravno zadevo pač pa za urejanje civilnopravnih razmerij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljice za povrnitev vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (plačilo projektne dokumentacije po pogodbi št. 1676 z dne 19. 11. 1976, sofinanciranje kabelske kanalizacije A. do R. po Sporazumu št. 0-1/9938/1-77 z dne 17. 10. 1977 in plačilo prispevka za izgradnjo razvodnega telefonskega omrežja k že zgrajenem primarnem telefonskem omrežju v R. po Sporazumu št. 05-5467/1-79 z dne 2. 10. 1979), glede stroškov postopka pa odločilo, da bo o njih odločeno s posebnim sklepom.

2. Predlagateljica izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da njenemu predlogu ugodi oziroma, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je izpodbijana odločitev dejansko in materialnopravno zmotna. Sklicuje se na navedbe, ki jih je podala v postopku pred sodiščem prve stopnje in jih ponavlja. Poudarja, da je njen zahtevek utemeljen z izvedenimi dokazi, sodišču prve stopnje pa očita, da je kršilo načelo sorazmernosti in načelo enakega varstva pravic. Obrazložitev sodišča je v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo v skladu z 8. členom ZPP skrbno oceniti vse izvedene dokaze in natančno obrazložiti, zakaj določenih dokazov ni izvedlo. Ker sodišče ni ravnalo tako, sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Preračun sodišča je dejansko in pravno napačen, v nasprotju z navedbami predlagateljice in zaslišane P. G. Iz navedb in vsebine glavne obravnave z dne 10. 10. 2013 izhaja, da je bilo od preračunanega zneska že ob vložitvi predloga odšteto 300 zneskov obveznega prispevka za priključek, sodišče pa je ponovno odštelo znesek 416.400,00 DEM. Da je izpodbijana odločitev napačna, dokazuje tudi poravnava med Državnim pravobranilstvom in Občino Šmarje pri Jelšah, s katero so bila slednji za isto obdobje priznana vlaganja za telefonski priključek. Izvedenec finančne stroke bi lahko pojasnil inflacijska in valutna nihanja, ki so pomembno vplivala na višino zneskov vlaganj ob pripravi investicije, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Ugotovitve sodišča, da je vložek občanov po sporazumu z dne 17. 10. 1977 znašal 6.200,00 DIN na osebo, so v nasprotju s predloženimi dokazi, ki izkazujejo, da je bil vložek za lastnike stanovanjskih hiš 6.200,00 DIN, za lastnike stanovanj 4.770,00 DIN, za imetnike stanovanjske pravice pa 2.770,00 DIN. Sodišče bi moralo spoštovati načelo kontradiktornosti in načelo materialne resnice ter določbe 243. in 254. člena ZPP. Izpodbijana odločitev predstavlja neenakopravno obravnavanje istovrstnih upravičencev do vračila vlaganj v telekomunikacijsko omrežje. Poudariti gre, da je Občina Šmarje pri Jelšah v preteklosti dobila vrnjena sredstva, zato bi sodišče moralo predlogu predlagateljice ugoditi. Če je bilo mnenja, da zakon predlagateljici ne dopušča vračila vlaganj, bi moralo postopek prekiniti in zahtevati presojo ustavnosti zakona. Sodišče se do navedenih trditev ni opredelilo in jih ni dokazno ocenilo, zaradi česar je podana relativna bistvena kršitev postopka, dejansko stanje pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Navaja še, da bi moralo v skladu z določbami ZUP državno pravobranilstvo izdati odločbo, zoper katero bi imela možnost podati ugovor. Ker njena zahteva ni bila pravilno zavrnjena, bi sodišče moralo njenemu predlogu ugoditi. Izpostavlja določbe ZSZ in navaja, da so te relevantne za presojo pravnega nasledstva po Skladu za komunalno in cestno dejavnost. 3. Nasprotna udeleženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločitev je pravilna in zakonita. Na trditve, ki jih je navedla predlagateljica v postopku pred sodiščem prve stopnje in jih ponavlja v pritožbi, je že odgovorilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje ter jih sprejema kot pravilne. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, sklep pa tudi ni obremenjen s procesnimi kršitvami, ki jih uveljavlja pritožba, niti s kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP (1) v zvezi s 37. členom ZNP (2)).

6. Pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavljajo določbe ZVVJTO (3). Ta zakon določa upravičence in zavezance za vračilo, višino vračila, način in pogoje vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. Upravičenci do vračila vlaganj so med drugim tudi lokalne skupnosti in njihovi pravni nasledniki, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka za sebe ali za druge sklepale pravne posle s pravnimi predniki Telekom Slovenije, d. d., in Samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet (2. člen). Osnova za vračilo vlaganj je vrednost, navedena v listinah, ki dokazujejo pravni posel iz 2. člena tega zakona (prvi odstavek 4. člena). Višina vračila se določi tako, da se od osnove za vračilo vlaganj, povečane za vrednost vloženega dela in materiala, odštejejo priključnina in prispevek SIS-u, ki se odštejeta tudi, če nista bila plačana ali če je bil upravičenec oproščen plačila (drugi odstavek 4. člena). Breme dokazovanja obstoja pravice do vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje je na vlagatelju - upravičencu do vrnitve sredstev.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da predlagateljica ni izkazala vlaganj v zatrjevani višini 384.061,55 EUR. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je pravna prednica predlagateljice v izgradnjo javnega telekomunikacijskega omrežja vložila 2.582.440,00 DIN (74.000,00 DIN po Pogodbi z dne 19. 11. 1976, 1.860.000,00 DIN po Sporazumu z dne 17. 10. 1979 in 648.440,00 DIN po Sporazumu z dne 2. 10. 1979), kar znaša 302.307,26 DEM oziroma 150.870,18 EUR, višjega vložka pa predlagateljica ni uspela izkazati. Ker skupna višina izkazanih vlaganj ne presega obveznih dajatev (priključnina in prispevek SIS) v nesporni višini 416.400,00 DEM (212.910,93 EUR), je sodišče prve stopnje njen predlog za povračilo vlaganj utemeljeno zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih in se opredelilo do vseh pravnorelevantnih trditev in dokazov. V obrazložitvi sklepa je tudi pojasnilo, zakaj določenih dokazov ni izvedlo. Navedbe, s katerimi pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa po vsebini predstavljajo grajo ugotovljenega dejanskega stanja, ki prav tako ni utemeljena. Zaključki sodišča prve stopnje o obsegu vloženih sredstev temeljijo na skrbni in vestni oceni vseh izvedenih dokazov in uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člena ZPP). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je popolna in logična ter posledično povsem prepričljiva in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

9. V postopku ni bilo sporno, da je KS R. po Pogodbi z dne 19. 11. 1976 za izdelavo projektne dokumentacije plačala 74.000,00 DIN. Sporna je bila višina plačanih sredstev po Sporazumu z dne 17. 10. 1977 in Sporazumu z dne 2. 10. 1979. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je pravna prednica predlagateljice na podlagi Sporazuma z dne 17. 10. 1977 za izdelavo telefonskega omrežja plačala 1.860.000,00 DIN. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki in razlogi sodišča prve stopnje, da predlagateljica višjega prispevka ni izkazala. V sporazumu je določeno, da znaša predračunska vrednost celotnega projekta (t.j. izgradnja kabelske kanalizacije od A. do R. (1. faza) in izgradnja krajevnega telefonskega omrežja (2. faza)) 5.198.000,00 DIN. KS R. se je zavezala, da bo z lastnimi in združenimi sredstvi sofinancirala (skupaj s Skladom za komunalno in cestno dejavnost (4)) le izgradnjo kabelske kanalizacije, ki naj bi bila zgrajena za ceno 1.700.000,00 DIN. Koliko lastnih sredstev naj bi prispevala KS R. iz sporazuma niti iz drugih dokazov ni razvidno niti tega predlagateljica v predlogu ne opredeli. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin v spisu ugotovilo, da so občani prispevali vsak po 6.200,00 DIN (potrdila o vplačilih), skupaj torej 1.860.000,00 DIN (300 vplačnikov). Višjega prispevka občanov pa predlagateljica ni izkazala. Pristopne izjave, na katere se sklicuje pritožba, dokazujejo le to, kdo od občanov je izkazal svoj interes za vključitev v izgradnjo telefonskega omrežja. Kakšna je bila dejanska višina vloženih sredstev, pa na podlagi teh listin ni mogoče ugotoviti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do izpovedbe A. O., I. R. in A. M. ter pojasnilo, zakaj te ne predstavljajo verodostojnega dokaza o tem, kakšna je bila višina s strani posameznikov vloženih sredstev. Pritožbeno sodišče razloge sodišča v tem delu v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi sodišča prve stopnje, da izvedba dokaza z izvedencem finančne stroke ne bi privedla do drugačne odločitve v zadevi. Četudi bi izvedenec opravil izračun realne vrednosti posameznih zneskov (kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala predlagateljica), bi višina soprispevka pravne prednice predlagateljice še vedno ostala neizkazana. Sicer pa predlagateljica na zadnjem naroku za glavno obravnavo odločitvi sodišča o neizvedbi tega dokaza ni ugovarjala (286b. člen ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je KS R. na podlagi Sporazuma z dne 2. 10. 1979 za izgradnjo razvodnega telefonskega omrežja prispevala 648.440,00 DIN (kot se zavezala s samim sporazumom). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki in razlogi sodišča prve stopnje, da predlagateljica višjega prispevka ni dokazala, pritožba pa ugotovitvam sodišča prve stopnje v tem delu konkretizirano niti ne ugovarja.

11. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Ker je skupna višina izkazanih vlaganj nižja od odbitkov, ki jih je bilo potrebno upoštevati po zakonu in katerih višina v postopku ni bila sporna, je sodišče prve stopnje predlog predlagateljice utemeljeno zavrnilo. Poravnava med Občino Šmarje pri Jelšah in državnim pravobranilstvom, ki jo je v postopku pred sodiščem prve stopnje predložila predlagateljica, pa za odločitev v obravnavani zadevi ne more biti relevantna. Pritožbeno sodišče pripominja, da pri vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje ne gre za upravno zadevo pač pa za urejanje civilnopravnih razmerij. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da bi moralo državno pravobranilstvo o zahtevi za povračilo vlaganj odločiti z upravno odločbo.

12. Predlagateljica je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je ZVVJTO neustaven, ker ne upošteva realne vrednosti vloženih sredstev in sodišču predlagala, da začne postopek za oceno ustavnosti tega zakona. Kot je predlagateljici že odgovorilo sodišče prve stopnje, je bil zaradi preračuna dinarjev v nemške marke na podlagi ZVVJTO sprejet Pravilnik o podatkih za ugotavljanje višine vračila vlaganj, ki vsebuje podatke o srednjih tečajih banke Slovenije oziroma njene pravne predhodnice za DEM, pri čemer upošteva tudi izvedeno denominacijo. Sodišče prve stopnje je torej pravilno štelo, da ZVVJTO ni neustaven in da zato ni razloga za prekinitev postopka in začetek postopka za oceno ustavnosti tega zakona.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Udeleženki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: predlagateljica, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), nasprotna udeleženka pa, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)

(2) Zakon o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/1986 in nasl.)

(3) Zakon o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (Ur. l. RS, št. 58/2002 in nasl.)

(4) Pritožbene navedbe v zvezi s pravnim nasledstvom po Skladu za komunalno in cestno dejavnost so pritožbene novote, ki niso upoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).