Jedro

Ni sporno, da so se tožničini prodajni predstavniki predstavljali pri potrošnikih, da so z „elektra“, da preverjajo stanje porabe električne energije na terenu, da preverjajo stanje varovalk na terenu in trdili, da ponujajo (le) cenejšo električno energije, da ne gre za menjavo dobavitelja, da so pri potrošnikih, ki so jih obiskali na njihovih domovih, ustvarili napačen vtis, da so predstavniki njihovih obstoječih distributerjev električne energije in da bodo s podpisom pogodbe deležni zgolj cenejše električne energije. Tožnica tako ugotovljenega dejanskega stanja ne izpodbija konkretizirano, ampak zgolj uveljavlja tudi ta tožbeni razlog. Tožnica ne izpodbija niti ugotovitve, da je opisano ravnanje tožničinih prodajnih zastopnikov pri potrošnikih ustvarilo napačen vtis o njihovi identiteti in tudi o nameri njihovega obiska. Tudi po presoji sodišča je na podlagi takega dejanskega stanja pravilna odločitev toženke, ki jo je prepričljivo obrazložila, da gre za zavajajoče dejanje.

Za izpolnitev pogoja za odločbo o prepovedi uporabe nepoštene poslovne prakse, zadostuje (že) možnost oškodovanja potrošnikov. Zakon škodo oziroma možnost njenega nastanka ne omejuje na materialno škodo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_O izpodbijani prvostopenjski odločbi:_

1. Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. 0610-6583/2017-76-33008 z dne 5. 4. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) na podlagi 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) odločil, da se tožnici prepoveduje uporaba zavajajoče poslovne prakse z zavajajočim dejanjem, ki jo uporablja s tem, ko njeni prodajni predstavniki z namenom sklenitve pogodbe o dobavi električne energije v imenu in za račun družbe A., d. o. o. Nova Gorica obiskujejo potrošnike na njihovem domu in se predstavijo, da so ali „z elektra“ ali da preverjajo stanje porabe električne energije na terenu ali da preverjajo stanje varovalk na terenu, ali da ponujajo cenejšo električno energijo brez menjave dobavitelja, s čimer vzbudijo zaupanje pri potrošniku, da gre za njihovega obstoječega dobavitelja električne energije, nato pa jih po predstavljeni ponudbi po nižji ceni električne energije prepričajo, da bodo s podpisom pogodbe dosegli zgolj nižjo ceno električne energije, ne bodo pa zamenjali obstoječega dobavitelja električne energije, kar je napačna informacija in je torej neresnična, glede identitete podjetja in s takšno poslovno prakso povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o sklenitvi pogodbe o dobavi električne energije z družbo A., d. o. o., ki je sicer ne bi sklenil, kar lahko povzroči oškodovanje potrošnika (1. točka izreka). Prvostopenjski organ je ugotovil, da stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ na podlagi izjav prič: B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G. (v nadaljevanju vsi potrošniki), ugotovil, da so potrošniki predstavitev zastopnika tožnice, da prihaja iz "elektra" razumeli tako, da gre za njihovega obstoječega dobavitelja električne energije. Prvostopenjski organ je upoštevajoč Navodila tožnice o vodenju prodajnega razgovora z dne 8. 8. 2014 ugotovil, da naj bi ta potekal tako, da se zastopnik stranke uvodoma predstavi, da je predstavnik družbe A., d. o. o., ki je bila ustanovljena leta 2004 in je v lasti Elektro T., d. d. Tožnica je v postopku zatrjevala, da so se predstavniki potrošnikom predstavili, da prihajajo iz družbe K., d. o. o., ki je zunanja prodajna mreža A., d. o. o. ter da je namen obiska predstavitev dobavitelja električne energije A., d. o. o. in aktualnega paketa, na podlagi katerega se izračuna morebiten prihranek za stranko. Prvostopenjski organ je ugotovil, da niti iz Pravil o vodenju prodajnega razgovora z dne 8. 8. 2014 niti Pravilnika o poslovanju navodilih in protokolih z dne 11. 2. 2015 tožnice ne izhaja, da bi morali prodajni zastopniki pred sklenitvijo pogodbe pri strankah preveriti tudi stanje porabe električne energije ali stanja moči varovalk. Z dodatnim pojasnjevanjem o preverjanju stanja porabe električne energije na terenu, o preverjanju stanja varovalk na in z navedbami o ponudbi o cenejši električni energiji brez menjave dobavitelja, so po mnenju prvostopenjskega organa prodajni zastopniki tožnice poskušali ustvariti vtis, da so predstavniki obstoječega dobavitelja električne energije posameznega potrošnika. Tak vtis jim je tudi uspelo ustvariti, s čimer so vzbudili zaupanje pri potrošnikih. Prodajni zastopniki so s takšno predstavitvijo dosegli, da so jih potrošniki spustili v svoj dom. Prvostopenjski organ je na podlagi izjav potrošnikov dalje ugotovil, da je predstavitvi predstavnika, da prihaja "z elektra" sledilo še dodano pojasnilo, in sicer da je zastopnik pojasnil, da preverja stanje porabe na terenu, ker v računalniku nima natančnih podatkov. Prodajna zastopnika sta potrošniku B. B. dodatno obrazložila, da morata preveriti stanje varovalka, F. F., da je prišel popisati števec, G. G. pa, da ponujata cenejšo električno energijo. Po potrošnikovem odgovoru, da ne želi menjavati dobavitelja, je prejel pojasnilo, da ne gre za menjavo dobavitelja, temveč le za nižjo ceno električne energije. Prvostopenjski organ je še ugotovil, da so potrošniki enotno povedali, da se zastopniki niso izkazali z izkaznico. Prvostopenjski organ je ugotovil, da so po takšni predstavitvi potrošniki prodajnega zastopnika povabili v svoj dom. C. C. in F. F. sta izpovedala, da je zastopnik stanje dejansko popisal, B. B. je povedal, da sta zastopnika predlagala, da lahko zmanjšata njegov račun za plačilo električne energije glede na moč varovalk, kar bi pomenilo 60 do 80 EUR prihranka na letni ravni. V nadaljevanju so zastopniki ponudbo o nižji ceni električne energije predstavili potrošnikom na podlagi zadnjega računa za dobavljeno električno energijo. Potrošniki so seznanjeni s prihrankom pri plačilu za dobavo električne energije, podpisali pogodbo misleč, da podpisujejo z obstoječim dobaviteljem. Prvostopenjski organ je ugotovil, da so vsi potrošniki takoj, ko so ugotovili, da so podpisali pogodbo o dobavi električne energije z drugim dobaviteljem, s podjetjem A. iz Novega Gorice, od sklenjene pogodbe pisno odstopili. Prvostopenjski organ je ugotovil, da so zastopniki z dejanskim popisom števca porabe in pregleda moči varovalk, pri potrošnikih še dodatno utrdili vtis, da gre za predstavnike podjetja, ki potrošniku dobavlja električno energijo. Prvostopenjski organ je ugotovil, da se zastopniki niso identificirali z izkaznico, kar je vtis, da gre za predstavnika dobavitelja pri potrošniku še dodatno okrepili. Prvostopenjski organ je ugotovil, da so uporaba termina „elektro“, odsotnost identifikacije z izkaznico ter odsotnost zagotovitve pisnih informacij o podjetju, ki bi potrošnikom morale biti zagotovljene v skladu s 43.b členom Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot, sklepanje pogodb zunaj poslovnih prostorov), bili usmerjeni k temu, da potrošnika prepričajo, da gre za njihovega obstoječega dobavitelja električne energije, kar pa nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in navsezadnje tudi sprejetim internim pravilom tožnice glede trženjskih aktivnosti zastopnikov. Prvostopenjski organ je ugotovil, da zastopniki ne bi imeli možnosti vstopa v potrošnikov dom, če bi na jasen in nedvoumen način potrošnikom predstavili identiteto podjetja, ki ga zastopajo. Potrošniki pogodbe pred sklenitvijo niso natančno prebrali, vendar so na listinah opazili navedbo firme A. oziroma logotip družbe A., ki ni bil poznan in po predočenju dobili zagotovilo zastopnika (neresnično), da s podpisom pogodbe ne bodo menjali dobavitelja. Pod vtisom celotne predstavitve zastopnika so potrošniki na podlagi takšne napačne informacije sklenili pogodbo o dobavi električne energije z družbo, s tožnico, ki je sicer ne bi sklenili, s čimer je tožnica izpolnil zakonske znake zavajajoče poslovne prakse po 6. točki prvega odstavka 5. člena ZVPNPP.

3. Da potrošniki niso želeli menjati obstoječega dobavitelja električne energije, kaže po mnenju prvostopenjskega organa tudi samo dejstvo, da so vsi potrošniki takoj po ugotovitvi, da so podpisali pogodbo z drugim dobaviteljem, uveljavljali odstopno upravičenje, in sicer ne glede na nižjo ceno električne energije, ki bi jo plačevali novemu dobavitelju. Pisni odstop od pogodbe so poslali na naslov družbe A., d. o. o. po pošti bodisi z navadno, bodisi s priporočeno pošiljko, s klasičnim načinom odstopa od sklenjenih pogodb, zato potrošnikom nastaja tudi materialna škoda. Potrošnika G. G. je na primer pisni odstop od pogodbe stal 0,97 EUR, C. C. 1,15 EUR. Po mnenju prvostopenjskega organa pa je treba pri ugotavljanju nastanka škoda poleg samih poštnih stroškov upoštevati tudi čas, ki je potreben za sestavo odstopne izjave in oddajo na pošto ter stroški prihoda do pošte in posvetovalnice, saj tudi vse to predstavlja nastalo škodo potrošniku. Prvostopenjski organ je še izpostavil, da je pravna posledica zamude 14-dnevnega roka lahko tudi plačilo pogodbene kazni v višini 10,00 EUR, kar izhaja iz določil Splošnih pogojev posebne ponudbe 2017-paket "A preprosti" ter strošek izdelave obračuna zaradi predčasne prekinitve pogodbe v višini 3,00 EUR, kar je razvidno iz cenika storitev A za gospodinjske odjemalce z veljavnostjo od 1. 7. 2016. Veliko verjetnost nastanka škode prvostopenjski organ vidi tudi v tem, da bi potrošniki, če ne bi bili v zmoti, da so sklenili pogodbo s svojim obstoječim dobaviteljem, pred odločitvijo za spremembo dobavitelja najverjetneje temeljito preučili ponudbe vseh dobaviteljev električne energij na trgu. Izpostavil je, da menjava dobavitelja za potrošnika vseeno predstavlja veliko večjo odločitev kot zgolj zamenjava paketa pri istem dobavitelju. Izkazalo bi se lahko, da drug dobavitelj v istem časovnem obdobju ponuja dobavo električne energije po enaki ceni, pri čemer pa ta dobavitelj vključuje še druge za potrošnike zanimive ponudbe oziroma izdelke ali celo ponuja električno energijo po nižji ceni. Po oceni prvostopenjskega organa je treba pri morebitnem oškodovanju upoštevati še vse tiste morebitne potrošnike, ki zaradi zmotnega prepričanja, do katerega je prišlo zaradi zavajajočega ravnanja prodajnih zastopnikov, niso natančno preverili vsebine nove pogodbe, zato je prvostopenjski organ na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP po uradni dolžnosti odločil kot izhaja iz že povzetega izreka.

_O izpodbijani drugostopenjski odločbi_

4. Toženka je pritožbo tožnice zavrnila (1. točka izreka), izpodbijano odločbo v 1. točki izreka spremenila tako, da se črta besedilo "_kar je napačne informacije in torej neresnične_" (2. točka izreka) in odločila, da stroške pritožbenega postopka nosi tožnik sam (3. točka izreka).

5. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je po njegovi oceni prvostopenjski organ razjasnil vsa dejstva, ki tožničino poslovno prakso opredeljujejo kot nepošteno. Ugotovljeno je bilo, da tožničini prodajni predstavniki s svojim ravnanjem: ko se predstavljajo, da so z „elektra“, da preverjajo stanje porabe električne energije na terenu, da preverjajo stanje varovalk na terenu, da trdijo, da ponujajo cenejšo električne energije brez menjave dobavitelja, pri potrošnikih, ki jih obiščejo na njihovih domovih, ustvarijo napačen vtis, da so predstavniki njihovih obstoječih distributerjev električne energije in da bodo s podpisom pogodbe deležni zgolj cenejše električne energije.

6. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je po mnenju toženke tožnica nedvomno izpolnila zakonske znake zavajajočega dejanja v skladu s 6. točko prvega odstavka 5. člena ZVPNPP, ker je opisano ravnanje tožničinih prodajnih zastopnikov, ko pri potrošnikih ustvarijo napačen vtis o njihovi identiteti in tudi o nameri njihovega obiska pri njih. Izpostavlja, da so se potrošniki v dobri veri odločili za podpis pogodbe in upravičeno pričakovali, da bodo deležni zgolj cenejše elektrike, ne pa da so s tem menjali dobavitelja električne energije. Odločitev prvostopenjskega organa je zato pravilna glede dejanskega stanja, torej da gre v obravnavanem primeru za zavajajočo poslovno prakso, saj so po mnenju toženke potrošniki pod vtisom opisanega ravnanja predstavnikov tožnice sprejeli odločitev o poslu, ki je ne bi, če bi jim vse informacije bile podane na jasen in nedvoumen način.

7. Po mnenju toženke je prvostopenjski organ utemeljil tudi oškodovanje potrošnikov, ki je obvezna sestavina za ukrep na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP. Potrošniki so po ugotovitvi, da so s podpisom pogodbe zamenjali dobavitelja električne energije, odstopili od pogodbe. Toženka se strinja s prvostopenjsko odločbo, da je zaradi tožničine poslovne prakse potrošnikom nastala tudi materialna škoda. Toženka je še ocenila, da potrošniki pri opisanem postopanju tožničinih prodajnih predstavnikov niso imeli možnosti sprejeti zavestne odločitve o tem, ali sploh želijo skleniti pogodbo, saj se je od potrošnikov pričakovala takojšnja odločitev, kar je bistveno vplivalo na zmanjšanje njihove svobodne izbire, poleg tega pa so bili v zmoti glede samega pomena svoje odločitve. Ugotovitve prvostopenjskega organa po mnenju toženke kažejo na oškodovanje potrošnikov. Poudarila je še, da za sankcijo na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP zadošča že sama možnost takega oškodovanja. Tožničina poslovna praksa tudi po mnenju toženke predstavlja nepošteno poslovno prakso, kar ima lahko za posledico oškodovanje potrošnikov, zato je tudi po mnenju toženke ukrep utemeljen in pravilen. Na to ugotovitev ne vpliva navedba tožnice, da ima potrošnik možnost, da v 14-dnevnem roku lahko odstopi od pogodbe.

8. Iz obrazložitve izpodbijane drugostopenjske odločbe še izhaja, da navedb tožnice o pritiskih njej konkurenčnih podjetij pri prvostopenjskemu organu, njegovi pristranskosti, toženka ni upoštevala. S sklicevanjem na 126. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 24. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) je izpostavila, da je bil postopek začet po uradni dolžnosti po ugotovitvi kršitev ZVPNPP glede na prejete prijave.

9. Toženka je na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP spremenila izrek prvostopenjske odločbe in sicer brisala besedilo „kar je napačne informacije in je torej neresnična“, ker ni ugotovljeno oziroma dokazano, da bi prodajni zastopniki potrošnikom dejansko podali napačne informacije, temveč zgolj zavajajoče. _Povzetek tožbenih navedb_

10. Tožnica vlaga tožbo, v kateri uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev, da je izrek odločbe nerazumljiv. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi, s svojo sodbo odloči upoštevajoč tožbene navedbe, podrejeno predlaga odpravo in ponoven postopek. Zahteva povračilo stroškov postopka.

11. Tožnica meni, da pojem možnost oškodovanja potrošnika na podlagi 12. člen ZVPNPP izhaja predvsem iz zaščite ekonomskega interesa potrošnika. Tožnica meni, da iz izpodbijanih odločb ne izhaja ugotovitev, v kolikšni meri je zmanjšan ekonomski interes potrošnika, ki je ostal na dražji dobavi električne energije. Kolikšno razliko je predstavljala ponudba tožnice glede na dotedanje stroške potrošnika. Meni, da so privarčevani evri pri dobavi električne energije po mnenju tožnice prav tako ekonomski interes potrošnika, ki bi se po mnenju tožnice moral upoštevati, v kolikor se upošteva potencialna škoda, ki bi mu lahko nastala. Po mnenju tožnice je stališče, da se možnost oškodovanja kaže tudi v tem, da stranka nima možnosti primerjave ponudbe z ostalimi dobavitelji, v nasprotju s svobodno gospodarsko dejavnostjo. Kot izhaja iz izpodbijanih odločb, je očitno po mnenju tožnice moč zaključiti, da neposredno trženje v vsakem primeru predstavlja kršenje določb ZVPNPP, kar pomeni, da bi vsako podjetje, ki se ukvarja z neposrednim trženjem v katerikoli obliki bilo zmožno predstaviti vse obstoječe konkurenčne ponudbe ob svoji ponudbi, kar pa po mnenju tožnice ni mogoče, ker bi bilo v tem primeru posredno označeno vsakršno tovrstno delovanje podjetja kot nezakonito. Meni tudi, da je izrek odločbe nerazumljiv.

_Navedbe toženke_

12. Toženka na tožbo ni odgovorila.

**K prvi točki izreka:**

13. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave na podlagi pisnih vlog strank in pisnih dokazov.

Tožba ni utemeljena.

14. V obravnavani zadevi je med strankama sporen ukrep tržnega inšpektorja, izrečen na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP, ki temelji na ugotovitvi, da tožnica uporablja nepošteno poslovno prakso in ki lahko glede na ugotovitve izpodbijanih odločb povzroči oškodovanje potrošnikov.

15. Odločitev, da se tožnici na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP prepoveduje uporaba zavajajoče poslovne prakse z zavajajočimi dejanji, opredeljenimi v uvodoma povzeti izpodbijani odločbi, je po presoji sodišča pravilna in zakonita, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge v izpodbijani odločbi.

16. Če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja (drugi odstavek 12. člena ZVPNPP). Poslovno prakso je mogoče šteti za nepošteno v smislu 4. člena ZVPNPP v primeru, da izpolnjuje pogoja, ki sta določena v tej splošni prepovedi. Ta pogoja sta, da konkretna poslovna praksa nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov. Zlasti so nepoštene poslovne prakse tiste, ki so zavajajoče ali agresivne (četrti odstavek 4. člena ZVPNPP). Poslovna praksa se šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov ter je v vsakem primeru povzročila ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, in sicer: med drugim tudi glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti (4. točka prvega odstavka 5. člena ZVPNPP).

17. Ni sporno, da so se tožničini prodajni predstavniki predstavljali pri potrošnikih, da so z „elektra“, da preverjajo stanje porabe električne energije na terenu, da preverjajo stanje varovalk na terenu in trdili, da ponujajo (le) cenejšo električno energije, da ne gre za menjavo dobavitelja, da so pri potrošnikih, ki so jih obiskali na njihovih domovih, ustvarili napačen vtis, da so predstavniki njihovih obstoječih distributerjev električne energije in da bodo s podpisom pogodbe deležni zgolj cenejše električne energije. Tožnica tako ugotovljenega dejanskega stanja ne izpodbija konkretizirano, ampak zgolj uveljavlja tudi ta tožbeni razlog. Tožnica ne izpodbija niti ugotovitve, da je opisano ravnanje tožničinih prodajnih zastopnikov pri potrošnikih ustvarilo napačen vtis o njihovi identiteti in tudi o nameri njihovega obiska. Tudi po presoji sodišča je na podlagi takega dejanskega stanja pravilna odločitev toženke, ki jo je prepričljivo obrazložila, da gre za zavajajoče dejanje v skladu s 6. točko prvega odstavka 5. člena ZVPNPP. Potrošniki so zaradi zavajajočega ravnanja predstavnikov tožnice sprejeli odločitev o poslu, ki ga ne bi, če bi jim vse informacije bile podane na jasen in nedvoumen način. Kar nenazadnje dokazuje tudi dejstvo, ki ga tožnica ne prereka, da so vsi potrošniki, ko so ugotovili, kaj so podpisali, odstopili od pogodbe.

18. Kot je mogoče povzeti tožbene navedbe, je glavni tožbeni očitek, da se ne strinja z ugotovitvijo oškodovanja potrošnikov v smislu določbe drugega odstavka 12. člena ZVPNPP. Ne strinja se, da zadostuje možnost nastanka škode niti z ugotovitvijo, da je potrošnikom nastala škoda v višini 0,97 in 1,15 EUR za dve priporočeni pošiljki in možnost dodatne škode, če potrošnik pravočasno ne odstopi od pogodbe v znesku 10,00 EUR oziroma 13,00 EUR in da stranka nima možnosti primerjave ponudbe z ostalimi dobavitelji. Pravilno namreč že toženka pojasni, da za izpolnitev pogoja za odločbo o prepovedi uporabe nepoštene poslovne prakse, zadostuje (že) možnost oškodovanja potrošnikov. Pogoj za izdajo prepovedne odločbe na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP je ugotovitev inšpekcijskega organa, da bi poslovna praksa lahko povzročila oškodovanje potrošnikov oziroma, da je vpliv na ekonomsko obnašanje potrošnika tak, da potrošniku povzroča škodo oziroma bi lahko potrošniku povzročil škodo, če bi zadeve potekale po pričakovanem toku stvari. Zakon je jasen in določa, da zadostuje možnost nastanka škode, zato je pravilno stališče toženke, da za izdajo odločbe zadostujte že verjetnost nastanka škode. Sodišče še dodaja, da zakon škodo oziroma možnost njenega nastanka ne omejuje na materialno škodo, kot je mogoče razumeti tožnico. Ni pa sporno, da so vsi potrošniki po ugotovitvi, da so s podpisom pogodbe zamenjali tudi dobavitelja, od pogodbe odstopili. Že samo to dejstvo kaže na to, da presoja ali je potrošnik ostal na dražji dobavi električne energije ali ne, za odločitev na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP niti ni relevantna. Razlaga, za katero se zavzema tožnica, da bi se oškodovanje potrošnika nanašalo zgolj na ekonomski interes potrošnika, upoštevajoč drugi odstavek 12. člena ZVPNPP, po presoji sodišča tako ni utemeljena.

19. Sodišče se do tožbenega očitka, da je izrek odločbe nerazumljiv, ni opredelilo, ker tožbeni ugovor ni obrazložen niti konkretiziran do te mere, da bi omogočal preizkus v tem upravnem sporu.

20. Po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K drugi točki izreka:**

21. Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.