Jedro

Ker tožnik ne izpolnjuje enega izmed dveh kumulativno določenih pogojev za pridobitev upravičenj po materialnih določbah, sodišče preostalih razlogov izpodbijane odločbe za zavrnitev tožnikovega zahtevka, ne bo obravnavalo, saj je že ugotovitev o neopravljanju hišniških del tožnika v času uveljavitve SZ oziroma prenehanje opravljanja hišniških del pred uveljavitvijo SZ iz razlogov, ki so na strani tožnika, zadostna podlaga za utemeljeno zavrnitev njegovega zahtevka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil zahtevo tožnika za izdajo odločbe o nepovratnih gotovinskih in kreditnih sredstvih ter vrednostnih papirjev, ki jo je podal tožnik kot uporabnik hišniškega stanovanja. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo odločbe v skladu s 175. a členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1B) in 173. členom SZ-1. Iz priloženih dokumentov je organ ugotovil, da je tožnik na lastno željo prekinil delovno razmerje za opravljanje hišniških del, kar je razvidno iz sklepa, ki ga je izdala A. Ljubljana, št. 02/2-7651 z dne 9. 11. 1978. Delovno razmerje je prenehalo z dnem 10. 11. 1978. Iz fotokopije delovne knjižice je razvidno, da se je tožnik tri dni kasneje redno zaposlil pri B. Vse pogodbe o honorarnem opravljanju hišniških del, sklenjene po 18. 10. 1991, ne morejo biti pravna podlaga za uveljavljanje materialnih ugodnosti, saj je stanovanjska zakonodaja od takrat uvedla upravnika. Tožnik je predložil tudi dokazilo, da je lastnik oziroma solastnik dveh stanovanjskih hiš skupaj z bratom in je v zvezi s tem podal predlog za razveljavitev solastništva ter prodajo na dražbi, pri čemer postopek poteka od 28. 5. 2013. Tožnikova žena je lastnica garsonjere. Tožnik ima tudi sklenjeno najemno pogodbo za nedoločen čas za neprofitno stanovanje. To razmerje je nastalo na podlagi SZ-1. Tožnik tako ne izpolnjuje pogoja prejšnjega imetnika, ker je na lastno željo prekinil delovno razmerje za hišnika, ker je lastnik oziroma solastnik dveh stanovanjskih hiš, žena pa je lastnica garsonjere ter ker ima rešeno stanovanjsko vprašanje, zato je organ njegovo zahtevo zavrnil. 2. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka in vsebino izpodbijane odločbe, navedel, da garsonjera tožnikove žene s površino 29,95 m2 ne zadosti normativom za 4-člansko družino, saj je bistveno premajhna. Tako tudi naslovno sodišče v sodbi, I U 1848/2011. Tožnik je star 65 let in šibkega zdravja, zato je treba upoštevati tudi te okoliščine. Stanovanje ni primerno ne samo zaradi velikosti, temveč tudi, ker v zgradbi ni dvigala. Tožnik je tudi solastnik do 1/3 parc. št. 1021, ki v naravi predstavlja njivo, ter solastnik do 2/4 parc. št. 162, ki v naravi predstavlja pašnik, dvorišče in dve hiši, obe v ..., Hrvaška. Ena izmed hiš je v slabem dejanskem stanju ter neprimerna za bivanje, v drugi pa prebiva tožnikov brat z družino. Postopek razveljavitve solastništva še ni končan. Tožnik je le solastnik in s tem premoženjem ne more prosto razpolagati. Treba je tudi upoštevati, da so te nepremičnine v Republiki Hrvaški, potencialna preselitev pa bi predstavljala predvsem problem zaposleni hčerki ter šoloobvezni vnukinji. V SZ-1 ni nikjer zaslediti negativnega pogoja primernega stanovanja. Če bi podlaga za to tolmačenje obstajala, bi bilo to v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave. Možnost arbitrarnega odločanja glede primernosti stanovanja pa je tudi v nasprotju z 22. členom Ustave. Kršeno je tudi ustavno načelo iz 2. člena. V nadaljevanju tožbe je podrobneje povzel prejšnje ureditve z razlikovanjem med hišniki ter drugimi skupinami oseb, ki so imele določene pravice v zvezi z odkupom stanovanj. Tožnik tudi ni po lastni želji prekinil delovnega razmerja pri delodajalcu C., ki je takrat upravljalo stanovanjsko stavbo, v kateri se stanovanje nahaja. Delovno razmerje je tožniku odpovedal hišni svet, saj enostavno ni bilo več potrebe po 8-urni zaposlitvi hišnika, zato je bil tožnik prisiljen v podpis izjave o prenehanju delovnega razmerja in si je že pred odpovedjo pogodbe začel iskati novo zaposlitev. To izkazuje tudi dopis Odbora lastnikov stanovanj z dne 6. 1. 1996. Nenazadnje pa tudi dejstvo, da ima tožnik sklenjeno najemno pogodbo za nedoločen čas, ne more vplivati na njegovo pravico iz SZ-1. Najemnega razmerja ni mogoče šteti kot rešeno stanovanjsko vprašanje, saj se lahko prekine. Tožnik je nato izračunal vrednost stanovanja po SZ-1. Uveljavljal je še kršitve določb postopka, saj ni imel možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (146. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP), kršeno je tudi bilo načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP). Meni, da lahko naslovno sodišče samo odloči o stvari v skladu s 65. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj to dopušča narava stvari, podatki spisa ter dodatno priloženi dokazi h tožbi. Predlagal je, da sodišče odločbo odpravi, meritorno odloči, kot navedeno, podrejeno pa, da odločbo odpravi ter vrne zadevo upravnemu organu v ponovno odločanje, v obeh primerih pa je dolžna toženka tožniku v 8 dneh povrniti stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dne naprej.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izdani odločbi, povzela razloge odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

4. Tožnik se je v odgovoru na odgovor toženke še skliceval na sodbo naslovnega sodišča, I U 1492/2012 z dne 4. 4. 2013, vztrajal je kot doslej.

5. Tožnik in toženka sta nato v več vlogah ponovila svoje navedbe, pri katerih sta vztrajala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožnik v tem upravnem sporu s tožbo izpodbija odločitev upravnega organa, ki jo je ta sprejel v zvezi z izvrševanjem sodbe Upravnega sodišča RS, I U 1848/2012 z dne 7. 5. 2013, s katero je sodišče ugodilo tožbi tožnika in odpravilo odločbo upravnega organa, št. 35203-42/2012-jv z dne 12. 11. 2012, ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. Sodišče tako v skladu s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

8. V obravnavani zadevi je sporna odločba, izdana v postopku ugotovitve tožnikove upravičenosti do sredstev za nakup stanovanja ali gradnjo hiše po 175. a členu SZ-1, ki glede pogojev in načina zagotovitve teh sredstev odkazuje na 173. člen SZ-1. Z izpodbijano odločbo je organ zahtevo tožnika, vloženo po teh določbah, zavrnil, tožnik pa se s tem ne strinja, ker meni, da predpisane pogoje izpolnjuje.

9. Po 175.a členu SZ-1 so prejšnji imetniki pravice začasne uporabe stanovanja na hišniškem stanovanju (v nadaljnjem besedilu: prejšnji imetniki), ki (med drugim) so na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona prebivali v hišniškem stanovanju ter opravljali hišniška dela, povezana s stavbo, ali so hišniška dela prenehali opravljati pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) iz razlogov, ki niso bili na njihovi strani, pa jim stanodajalec oziroma stanovanjska skupnost ni zagotovila drugega primernega stanovanja, imeli (med drugim) v primeru, če so se odločili, da bi si zagotovili drugo lastniško stanovanje ali stanovanjsko hišo, pravico zahtevati, da se jim za vrednost hišniškega stanovanja zagotovijo nadomestila pod pogoji in na način, določen v 173. členu SZ-1. 10. Glede na povzeto besedilo 175. a člena SZ-1 sta za odločitev v tej zadevi pomembni dve vprašanji. Prvo vprašanje je, ali je prejšnji imetnik v času uveljavitve SZ prebival v hišniškem stanovanju ter drugo vprašanje, ali je opravljal hišniška dela, povezana s stavbo, oziroma ali je prenehal opravljati hišniška dela pred uveljavitvijo SZ iz razlogov, ki niso bili na njegovi strani, pa mu stanodajalec oziroma stanovanjska skupnost nista zagotovila drugega primernega stanovanja.

11. Med strankama je nesporno, da je tožnik ob uveljavitvi SZ prebival v hišniškem stanovanju in je še vedno njegov uporabnik (tožnik ima sklenjeno najemno pogodbo za neprofitno stanovanje in za nedoločen čas, z določeno neprofitno najemnino). To dejstvo organ priznava.

12. Sporno pa je, ali je tožnik opravljal hišniška dela na dan uveljavitve SZ, tj. 18. 10. 1991 oziroma ali jih je prenehal opravljati pred uveljavitvijo SZ iz razlogov, ki niso bili na njegovi strani, pa mu stanodajalec oziroma stanovanjska skupnost nista zagotovila drugega primernega stanovanja. Tudi po presoji sodišča je organ glede na predložene listine spisa (tj. sklep Komisije za delovna razmerja A. Ljubljana, št. 02/2-7651 z dne 9. 11. 1978, fotokopija delovne knjižice, dopis D. z dne 10. 11. 1978, dopis Odbora lastnikov stanovanj z dne 6. 11. 1996) pravilno zaključil, da tožnik v času uveljavitve SZ ni opravljal hišniških del (kar nenazadnje potrjuje tudi izjava samega tožnika v upravnih spisih, da je opravljal hišniška dela od 10. 6. 1974 do 10. 11. 1978) ter da ni prenehal opravljati hišniških del iz razlogov, ki niso bili na njegovi strani. Iz sklepa Komisije za delovna razmerja A. z dne 9. 11. 1978 namreč izhaja, da je tožnik podal izjavo, da ne želi več delati v temeljni organizaciji in da mu preneha lastnost delavca v združenem delu dne 10. 11. 1978, kar potrjuje dopis D. z dne 10. 11. 1978, in fotokopija delovne knjižice, iz katere je razvidno, da je prišlo do prenehanja zaposlitve pri C. dne 10. 11. 1978, pri B. pa se je tožnik zaposlil 13. 11. 1978. Iz dopisa Odbora lastnikov stanovanja z dne 6. 11. 1996 naj bi po mnenju tožnika sicer izhajalo, da do prenehanja delovnega razmerja ni prišlo po njegovi krivdi (v dopisu je namreč navedeno, da stanovanjska hiša … od leta 1978 ni imela redno zaposlenega hišnika za polni delovni čas, ker ni bilo potrebe po 8-urni redni zaposlitvi hišnika), vendar pa kljub tej navedbi in ob upoštevanju drugih že povzetih listin ni mogoče šteti, da delovno razmerje, ki ga je tožnik sklenil kot hišnik v letu 1974, ni prenehalo po njegovi krivdi oziroma zaradi tožnikove odpovedi delovnega razmerja. Tožnik pa se zato tudi ne more z uspehom sklicevati na sodbo, I U 1492/2012, v kateri je sodišče podalo obrazložitev, kaj šteti za ''opravljanje hišniških del'', saj – kot že navedeno - tožnik ne izpolnjuje časovnega pogoja opravljanja hišniških del, tj. opravljanja del v času uveljavitve SZ.

13. Kot je sodišče pojasnilo tožniku že v sodbi, I U 1848/2012 z dne 7. 5. 2013, pa so hišniki v primerih nadomestne privatizacije (za kar v tem primeru gre) v celoti izenačeni z ostalimi kategorijami upravičencev. To pa pomeni, da velja tudi odklonilni pogoj za hišnike, ki se presoja v zvezi z upravičenji po 175. členu oziroma 175.a členu SZ-1 v zvezi z 173. členom SZ-1, tj. če imajo primerno stanovanje. Glede na povedano sodišče tudi ne more sprejeti tožbenega ugovora o kršitvi ustavno varovanih pravic iz 14., 2. in 22. člena Ustave RS.

14. Ker pa tožnik ne izpolnjuje enega izmed dveh kumulativno določenih pogojev za pridobitev upravičenj po citiranih materialnih določbah, sodišče preostalih razlogov izpodbijane odločbe za zavrnitev tožnikovega zahtevka (tožnik je lastnik oziroma solastnik dveh stanovanjskih hiš, tožnikova žena pa lastnica garsonjere in tožnik ima rešeno stanovanjsko vprašanje s sklenjeno najemno pogodbo za nedoločen čas, vsemu temu pa tožnik ugovarja) ne bo obravnavalo, saj je že ugotovitev o neopravljanju hišniških del tožnika v času uveljavitve SZ oziroma prenehanje opravljanja hišniških del pred uveljavitvijo SZ iz razlogov, ki so na strani tožnika, zadostna podlaga za utemeljeno zavrnitev tožnikovega zahtevka.

15. Izpodbijana odločba pa tudi ni obremenjena z zatrjevano kršitvijo pravil postopka, saj je organ tožnika tekom postopka pozval na dopolnitev zahteve in ga hkrati tudi seznanil z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za izdajo odločbe po 173. v zvezi z 175. a členom SZ-1, zaradi česar sodišče šteje, da je bilo načelu iz 9. in 146. člena ZUP zadoščeno.

16. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

17. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.