Jedro

Dejstvo, da zoper sostorilca pripor ni bil odrejen, na obstoj pripornega razloga nima vpliva, saj se ta pri vsakem osumljencu posebej ugotavlja.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom z dne 1.6.2001 je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru po zaslišanjih osumljenega S.P., ki so bila dne 30.5.2001 in dne 1.6.2001, ter po naroku dne 1.6.2001, opravljenem po določilu 2. odstavka 204.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), odredil pripor zoper osumljenega S.P. iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 4.6.2001 pritožbo zagovornika osumljenca, vloženo zoper sklep o odreditvi pripora, zavrnil kot neutemeljeno.

Iz sklepa o odreditvi pripora je razvidno, da je bil zoper osumljenca iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odrejen pripor le v zvezi z nadaljevanim kaznivim dejanjem dajanja podkupnine po 1. odstavku 268. člena KZ, zaradi katerega je bila dne 30.5.2001 vložena zahteva za preiskavo, ne pa tudi zaradi kaznivih dejanj pomoči k kaznivemu dejanju ropa po 3. odstavku 213. člena KZ, velike tatvine po 1. odstavku 212. člena KZ, zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 261. člena KZ in dveh kaznivih dejanj dajanja podkupnine po 1. odstavku 268. člena KZ, čeprav je okrožni državni tožilec tudi zaradi teh dejanj predlagal odreditev pripora zoper osumljenca iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, dne 2.6.2001 in dne 3.6.2001 pa zahteval zoper osumljenca preiskavo tudi zaradi teh kaznivih dejanj.

Zagovornik osumljenega S.P. je dne 8.6.2001 vložil zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga iz razlogov po 1.,2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, predlaga pa, da Vrhovno sodišče pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper osumljenca odpravi.

Vrhovnemu sodišču je bila zahteva za varstvo zakonitosti s spisom predložena dne 14.6.2001. Vrhovno sodišče je dne 15.6.2001 poslalo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi odgovora Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije je v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno zato, ker s pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora sodišče ni kršilo zakona, izraženi pomisleki o pravni opredelitvi dejanja osumljenca pa bodo lahko upoštevani, ko bo sodišče odločalo v zvezi z zahtevo za preiskavo. Ne glede na to, kako bo opredeljeno dejanje osumljenca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa so priporni razlogi podani.

Zahteva zagovornika osumljenega S.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pravnomočni sklep o odreditvi pripora zoper osumljenega S.P. ima vse sestavine, ki jih zahteva določilo 2. odstavka 202. člena ZKP, na katero se zagovornik osumljenca sklicuje. V njegovi obrazložitvi so navedeni razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljenec storil nadaljevano kaznivo dejanje dajanja podkupnine po 1. odstavku 268. člena KZ. Temu zagovornik osumljenca v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne oporeka, saj v njej navaja, " da mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, kar je bilo storjeno." Trditev, da v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora niso navedena odločilna dejstva, ki so narekovala odreditev pripora po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, pa ni utemeljena. V razlogih pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora je namreč pojasnjeno, katere so tiste posebne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi osumljenec na prostosti oviral potek kazenskega postopka z dogovarjanjem in vplivanjem na druge osumljence, konkretno na soosumljene A.H., s katerim sta imela intenzivne stike, in S.K., kakor tudi na osumljeno S.H., s katero naj bi v sostorilstvu storila nadaljevano kaznivo dejanje dajanja podkupnine po 1. odstavku 268. člena KZ. Okoliščina, ki jo zagovornik osumljenega S.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti poudarja, da zoper osumljeno S.H. pripor ni bil odrejen, pa na obstoj pripornega razloga, iz katerega je bil zoper osumljenca odrejen pripor, nima nobenega vpliva, saj se pri vsakem osumljencu posebej ugotavlja, ali so priporni razlogi podani. V pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora pa je tudi pojasnjeno, da z drugim, to je milejšim ukrepom, ne bi bilo mogoče zagotoviti neoviranega poteka postopka.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi. Zato je zahtevo zagovornika osumljenega S.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).