Jedro

Predpis, ki mu je veljava prenehala, kljub temu, da se še uporablja, ne more biti predmet nadaljnjih sprememb in dopolnitev. Iz tega izhaja, da se zadevna predpisa lahko uporabljata le v vsebini, kakršna je veljala ob prenehanju njune veljave.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Finančne uprave RS št. 4224-520-000185/2015084-PO z dne 19. 6. 2015 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožeči stranki odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2015 od skladiščnih prostorov na naslovu ... v izmeri 156 m2, pisarn na parc. št. 2685/9 in 2685/7 v izmeri 149,10 m2 in 405,30 m2, trgovine na parc. št. 2685/7 v izmeri 227,39 m2, industrijskih prostorov na parc. št. 2685/9 v izmeri 656,10 m2 in 525,20 m2 ter prostorov za storitveno dejavnost na parc. št. 2685/7 v izmeri 70 m2, vse k.o. A., v skupnem znesku 8.301,99 EUR, ki jih je dolžna tožeča stranka poravnati v 4-ih obrokih na PDP-proračun Občine Nova Gorica.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je odločitev sprejel na podlagi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica (Ur. l. RS, št. 95/2014, v nadaljevanju Odlok NUSZ 2014), ki ga v izpodbijani odločbi citira in podlagi vrednosti točke določene v 21. členu Odloka NUSZ 2014, ki za leto 2015 za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča določa letno vrednost točke v višini 0,0055908 EUR.

3. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo št. DT 499-13-239/2016-2 z dne 17. 1. 2017 pritožbo tožeče stranke zoper odločbo prvostopenjskega organa zavrnil. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da so ji bile z izpodbijano odločbo nepravilno določene površine na zemljišču na naslovu ... je navedel, da po določbi prvega odstavka 5. člena Odloka NUSZ 2014 predstavlja osnovo za določitev površine zazidanega stavbnega zemljišča register nepremičnin, kataster stavb in zemljiški kataster katerega vodi Geodetska uprava RS in iz katerih občina za potrebe odmere nadomestila črpa potrebne podatke. Iz mnenja Oddelka za okolje in prostor in javno infrastrukturo MO Nova Gorica in podatkov REN (register evidentiranih nepremičnin) pa so razvidne neto tlorisne površine spornih prostorov, zato je ugovor tožeče stranke neutemeljen. Ravno tako pa je tudi neutemeljen ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na oddaljenost stavbnih zemljišč od avtobusnega postajališča, ki se nahaja na razdalji manjši od 200 m, ki je kot meja določena z 10. členom Odloka NUSZ 2014. 4. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo prvostopenjskega organa iz razlogov napačno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Glede napačne uporabe materialnega prava navaja, da odločitev temelji na nezakonitem Odloku NUSZ 2014. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-313/2013, s katero je razveljavilo Zakon o davku na nepremičnine (ZDavNepr) med drugim določilo, da se do drugačne zakonske ureditve davka na nepremičnine uporabljajo predpisi iz 1. do 5. alineje 33. člena ZDavNepr (med drugim tudi VI. pogljavje Zakona o stavbnih zemljiščih in občinski odloki, sprejeti na tej podlagi), zato bi se v obravnavanem primeru morala uporabiti pravna podlaga, ki se je uporabljala do ZDavNepr, torej Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica (Uradno glasilo št. 10/97 do Ur. l. RS, št. 91/2012, v nadaljevanju Odlok NUSZ 97). Upoštevaje že navedeno odločbo Ustavnega sodišča Odlok NUSZ 97 ne more biti predmet spreminjanja ali dopolnjevanja. Odlok NUSZ 2014 pa dejansko pomeni ravno spreminjanje Odloka NUSZ 97 in je uporaba vrednosti točke določene v Odloku NUSZ 2014, nezakonita.

5. Nadalje ugovarja ugotovljeni površini zazidanega stavbnega zemljišča, ki je predmet obračuna nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Že v pritožbi je opozorila, da del zemljišč, od katerih je bilo obračunano nadomestilo, predstavlja nezazidana stavbna zemljišča. Vztraja pri že podanem ugovoru, da v bližini njenih zemljišč ni avtobusnega postajališča, ki bi bilo postavljeno tako, kot je to določeno v 1. točki 3. člena Pravilnika o avtobusnih postajališčih in je tudi iz tega razloga opremljenost stavbnega zemljišča napačno točkovana z dodatnimi 5.0 točkami. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponoven postopek ter ji prizna stroške postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke ter vztraja pri razlogih obrazložitve izpodbijane odločbe.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. V zadevi ni sporno, da je kot podlago za odmero nadomestila tožena stranka uporabila Odlok o NUSZ/2014. 9. Zakon, ki je bil podlaga za izdajo Odloka NUSZ/2014 je Zakon o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 (ZSZ 84) oziroma natančneje njegov VI. poglavje. Ta predpisa (VI. poglavje ZSZ 84 in Odlok o NUSZ/2014) sta po izrecni določbi 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (ZDavNepr) prenehala veljati z uveljavitvijo tega zakona, torej s 1. januarjem 2014. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-313/2013 z dne 21. 3. 2014, ZDavNepr razveljavilo in med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve za obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz 1. do 5. alineje 33. člena ZDavNepr, med katerimi so tudi VI. poglavje ZSZ 84 in Občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ 84. Glede na navedeno, VI. poglavje ZSZ 84 in Odlok o NUSZ/97, po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13 s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, nista pričela ponovno veljati, temveč se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča uporabljata do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin. Predpis, ki mu je veljava prenehala pa kljub temu, da se še uporablja, ne more biti predmet nadaljnjih sprememb in dopolnitev. Iz česar izhaja, da se navedena predpisa lahko uporabljata le v vsebini, kakršna je veljala ob prenehanju njune veljave (tako tudi sodba I U 775/2016 z dne 7. 3. 2017), to je z vsebino, ko je določena v Odloku NUSZ/97 s spremembami do 1. 1. 2014. 10. Mestna občina Nova Gorica je sprejela Odlok o NUSZ/2014 po izdaji odločbe 21. 3. 2014 Ustavnega sodišča št. U-I-313/13, zato je nezakonit. Glede na to, da je MO Nova Gorica sprejela Odlok o NUSZ/2014 po izdaji navedene odločbe Ustavnega sodišča in s tem Odlokom spremenila vrednost točke za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča za leto 2015 je Odlok o NUSZ 2/2014 nezakonit, saj za sprejem odloka z vsebino s katero se je spremenila vrednost točke tudi v letu 2015 ni imela podlage v veljavnih predpisih. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, ki se nanaša na dejansko rabo zazidanega stavbnega zemljišča sodišče dodaja, da se pri določanju osnove za določitev površine zazidanega stavbnega zemljišča uporablja uradne podatke pristojnih organov, pri čemer je dolžnost lastnika oziroma tožeče stranke, da je navedena evidenca skladna z dejanskim stanjem v naravi. Tožeča stranka pa niti ne zatrjuje niti ne dokazuje, da je ugotovljenim površinam v uradnih evidencah ugovarjala.

11. Sodišče je po določilih 125. člena Ustave RS vezano izključno na Ustavo in zakon, zato je moralo uporabo Odloka NUSZ/2014 zavrniti po načelu exceptio illegalis. Izpodbijana odločba torej temelji na nezakonitem podzakonskem aktu, zato jo je moralo sodišče odpraviti.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbi tožeče stranke na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral organ za odmero NUSZ za leto 2015 uporabiti Odlok NUSZ 1997 s spremembami tudi v delu, ki se nanaša na vrednost točke. Ta vrednost se po 12. členu Odloka NUSZ 1997 določi tako, da se vrednost valorizira z indeksom cen življenjskih potrebščin (Statistični urad RS) za obdobje prvih 9 mesecev tekočega leta. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave ob upoštevanju določbe 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj glede na odločitev sodišča predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

K točki II izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožečo stranko je v upravnem sporu zastopal odvetnik, zato ji na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika gredo stroški v višini 285,00 EUR, povičanih za 22 % DDV, torej skupaj 347,70 EUR. Plačana sodna taksa bo vrnjena tožeči stranki po uradni dolžnosti.