Jedro

Ob taki teži vozila ne more iti za nepredvidljive posledice, ko je prišlo do vdrtja bankine, na katerega je zapeljal voznik tožene stranke. Ker bankina že pojmovno ni namenjena prometu vozil, da bi voznik tako težkega tovora vozila lahko nanjo varno zapeljal, je zmotno sklepanje tožene stranke, da bi voznik takšnega tovornega vozila utemeljeno pričakoval, da bo ta del cestišča ob pomanjkanju drugačnih oznak moral zdržati takšno obremenitev.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v 3. točki izreka tako, da se zahtevek tožeče stranke na povrnitev pravdnih stroškov nad zneskom 4.074,49 EUR zavrne.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka in nespremenjenem delu 3. točke izreka potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti 506,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 33.873,70 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 686.248,75 SIT od 15.9.2001 do 17.4.2002 (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 4.580,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz pritožbenih navedb je razvidno, da tožena stranka izpodbija prvostopenjsko sodbo v tistem delu, v katerem ni uspela v pravdi (1. in 3. točka izreka), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkušalo zgolj v tem delu, za kar ima tožena stranka izkazan pravni interes za pritožbo (1. odst. 350. člena ZPP).

Tožeča stranka je s tožbo vtoževala povrnitev materialne škode, ki ji je nastala v posledici uničenja tovora, danega v prevoz toženi stranki, v višini, ki je presegala znesek povrnjene škode s strani AA d.d.. Poleg navedene razlike (16.936,85 EUR) je tožeča stranka uveljavljala tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska od datuma nastanka škode 15.9.2001 dalje ter zakonske zamudne obresti od zneska 686.248,75 SIT, ki ji ga je tožena stranka plačala z zamudo 17.4.2002. Sodišče prve stopnje je ugoditev tožbenemu zahtevku utemeljilo na objektivni odgovornosti prevoznika za poškodbo tovora v času opravljanja prevoza v smislu 17. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (Ur. list FLRJ-MP, št. 11-185/1958, v nadaljevanju CMR) in Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur. list SFRJ, št. 2/74). Pritožnica v pritožbi izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, na podlagi katerih je zavrnilo ugovor tožene stranke glede izključitve njene objektivne odgovornosti, ker naj bi vzrok za nastanek škode izviral iz okoliščin, katerim se tožena stranka ni mogla izogniti ali pa njihovih posledic ni mogla preprečiti. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je vzrok nesreče izviral iz neutrjene bankine, ki ni bila označena, v posledici česar tudi zelo skrben voznik ne bi mogel predvideti, da se bo bankina udrla.

Po mnenju pritožbenega sodišča je takšno stališče pritožnice materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje je glede dejanskih okoliščin nastanka škode sledilo izpovedi voznika tožene stranke kot priče, da naj bi do škode prišlo, potem ko se je ob srečanju z nasproti vozečim vozilom umikal na skrajni rob cestišča, pri čemer se je vozilo prevrnilo izven cestišča. Očitno med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je voznik tožene stranke pri tem zapeljal na bankino, za katero tožena stranka zatrjuje, da je bila neutrjena. Pritožnik v pritožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve, da je bilo na tovornem vozilu, pri katerem teža tovornjaka in tovora ni presegala 40 ton, naloženo 24.105 kg tovora.

Zakon o varnosti v cestnem prometu (Ur. list RS, št. 30/98), ki je veljal v času škodnega dogodka, je v 19. členu opredeljeval "vozišče" kot del cestišča, ki je namenjen prometu vozil, "bankino" pa kot del cestišča ob vozišču ali robnem pasu, zgrajeno kot njegov utrjeni ali neutrjeni del. Že iz navedenega je razvidno, da bankina ne predstavlja dela cestišča, ki je namenjen prometu vozil. Zato je neutemeljen tudi ugovor tožene stranke, da od voznika tovornega vozila, ki skupaj s tovorom lahko dosega 40 ton, ni bilo mogoče pričakovati, da predvidi udrtje bankine. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, s katerim je utemeljilo takšne posledice v primeru vožnje tovornega vozila v skupni teži 40 ton na ozki dvosmerni cesti, na kateri srečevanje z nasprotnim vozilom ne more biti nepredvidljiv dogodek. Ob taki teži vozila, pa prav tako ne more iti za nepredvidljive posledice, ko je prišlo do vdrtja bankine, na katerega je zapeljal voznik tožene stranke. Ker, kot rečeno, bankina že pojmovno ni namenjena prometu vozil, da bi voznik tako težkega tovora vozila lahko nanjo varno zapeljal, je zmotno sklepanje tožene stranke, da bi voznik takšnega tovornega vozila utemeljeno pričakoval, da bo ta del cestišča ob pomanjkanju drugačnih oznak, moral zdržati takšno obremenitev. Neutemeljeno je zato pritožbeno zatrjevanje, da naj bi neutrjena bankina sama po sebi predstavljala zunanji vzrok, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se mu izogniti ali ga odvrniti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče arbitrarno brez obrazložitve sklepalo na povzročitev prometne nezgode s strani voznika tožene stranke oziroma, da je bil vzrok nesreče srečanje dveh vozil. Sodišče prve stopnje je namreč odgovornost tožene stranke jasno utemeljilo na objektivni odgovornosti tožene stranke za poškodbo tovora (1. odst. 17. člena CMR), pri čemer je pravilno ugotovilo, da niso podane okoliščine iz 2. odst. 17. člena CMR, ki bi izključevale odgovornost tožene stranke.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, s katerim pritožnica utemeljuje kršitev določbe 286. člena ZPP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče svojo odločitev o višini škode oprlo na navedbe in dokaz tožeče stranke, ki naj bi jih podala v nasprotju s 1. odst. 286. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je o višini nastale škode tožeči stranki sklepalo na podlagi dokaznih listin, ki jih je predložila ob vložitvi tožbe in pripravljalnih vlog, podanih pred prvim narokom za glavno obravnavo 17.5.2005 (priloge A2, A24, A5, A25, A8 in A26). Glede na podan ugovor tožene stranke, da naj bi zatrjevana škoda tožeče stranke presegala limit, do katerega prevoznik odgovarja objektivno za nastalo škodo, v smislu 3. odst. 23. člena CMR, se je prvostopenjsko sodišče moralo opredeliti tudi do tega ugovora. Zmotno je stališče pritožnice, da se je sodišče prve stopnje pri tem oprlo na trditve tožeče stranke o višini obračunske osnove (SDR) za ugotovitev zgornjega limita objektivne odgovornosti prevoznika. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da že vrednost SDR, ki ga je zatrjevala tožena stranka v vlogi z dne 8. 4. 2005 (270,00 SIT oziroma sedaj 1,126 EUR) kaže na neutemeljenost tovrstnega ugovora tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno pojasnilo napako v kalkulaciji tožene stranke, ki je pri ugotovitvi limita odškodninske obveznosti upoštevalo zgolj vrednost računske enote SDR, ne pa tudi določen faktor 8,33 v 3. odst. 23. člena CMR. Res je, da je tožena stranka glede podanih trditev o vrednosti SDR predlagala poizvedbe pri GZS. Vendar ker na podlagi že podanih ugotovitev, tudi zatrjevana višina SDR s strani tožene stranke, ni utemeljevala ugovora o preseganju limita škode, za katero objektivno odgovarja prevoznik, kljub temu, da je tožeča stranka kasneje zatrjevala deloma višjo vrednost SDR, sodišče z neizvedbo dokaza, ki ga je predlagala tožena stranka, tožene stranke ni prikrajšalo pri možnosti dokazovanja svoje trditvene podlage. Ker se sodišče prve stopnje v tem delu sklicuje na nesklepčnost trditev tožene stranke, je neutemeljen pritožbeni očitek, da odločitev prvostopenjskega sodišča temelji predvsem na zatrjevani vrednosti SDR s strani tožeče stranke in predloženi dokazni listini na A40. Glede na to, da tožena stranka v postopku ni spremenila prvotnih trditvenih navedb glede višine vrednosti SDR, je tako neutemeljen pritožbeni očitek, s katerim napada odločitev o zavrnitvi ugovora tožene stranke, ki se nanaša na preseganje limita odškodnine iz 3. odst. 23. člena CMR.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je glede na neizpodbijano dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa ugotovilo pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu sodbe, v posledici česar je pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijano odločitev iz 1. odst. izreka sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

Deloma pa je utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških pravdnega postopka (3. točka izreka izpodbijane sodbe). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se odločitve prvostopenjskega sodišča v tem delu ne da preizkusiti zgolj zaradi tega, ker tožena stranka ni bila seznanjena s specificiranim stroškovnikom tožeče stranke, na katerega se sklicuje sodišče. Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo na specificiran stroškovnik, ki ga je tožeča stranka predložila na zadnjem naroku za glavno obravnavo, iz katerega je razvidno, katere posamezne postavke, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, ji je sodišče priznalo kot potrebne pravdne stroške. Čeprav sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni povzemalo posameznih postavk, ki jih je priznalo tožeči stranki, pa bi tožena stranka pravilnost tovrstnega obračuna stroškov tožeče stranke lahko preizkusila ali z vpogledom v spis, v katerem se nahaja stroškovnik tožeče stranke, ali pa na ta način, da bi ob vložitvi pritožbe specificirala katere stroške tožeče stranke, bi lahko upoštevalo sodišče prve stopnje kot potrebne pravdne stroške. Pritožbeno sodišče tako šteje splošne pritožbene očitke o nepravilnosti priznavanja pravdnih stroškov za nekonkretizirane, zato je kot upoštevne pritožbene navedbe upoštevalo zgolj v tistem delu, v katerem je tožena stranka zatrjevala, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ne bi smelo kot potrebnih pravdnih stroškov priznati stroškov za sestavo štirih pripravljalnih vlog z dne 31. 12. 2009, 22. 1. 2009, 3. 11. 2005 in 7. 1. 2003. Iz stroškovnika, na katerega se sklicuje prvostopenjsko sodišče je razvidno, da tožeča stranka ni priglasila stroškov za vlogo z dne 22.1.2009. Glede preostalih treh vlog pa pritožbeno sodišče soglaša s trditvijo tožene stranke, da se je tožeča stranka v navedenih vlogah zgolj sklicevala na predhodno podano trditveno podlago oziroma zgolj izražala nasprotovanje trditvam tožene stranke v njenih vlogah. Pritožbeno sodišče zato soglaša s pritožnico, da priglašenih stroškov za sestavo teh treh vlog ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov tožeče stranke v smislu 1. odst. 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na povrnitev stroškov za sestavo treh vlog (trikrat 300 točk), povečanih za 2 % materialnih stroškov, kar upoštevaje vrednost točke in 20 % DDV, znaša 505,63 EUR.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela zgolj v neznatnem delu, ki se nanaša na obračun stroškov postopka, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (3. odst. 154. člena v zvezi z 2. odst. 165. člena ZPP). Tožeča stranka pa je dolžna povrniti nastale stroške pritožbenega postopka tožeči stranki in sicer za sestavo odgovora na pritožbo (750 točk) in 2 % materialnih stroškov (15 točk), skupaj 765 točk, kar upoštevaje 20 % DDV in vrednost točke znaša 421,36 EUR ter stroškov plačane takse za odgovor na pritožbo v znesku 84,68 EUR.