Jedro

Zakon o denacionalizaciji ne določa, da mora akt, s katerim je bilo premoženje podržavljeno, obstajati tudi v času vrnitve premoženja. V tem pogledu tudi razveljavitev 92. člena tega zakona ničesar ne spreminja, saj je s tem le odprta možnost, da upravičenci do vrnitve premoženja le-to uveljavljajo, bodisi po določbah zakona o denacionalizaciji, bodisi po določbah 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 23.3.1994 odpravi.

Obrazložitev

Sekretariat za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine je s sklepom z dne 22.2.1994 odločil, da se denacionalizacijski postopek, ki je bil uveden na zahtevo tožnikov, ustavi. V obrazložitvi sklepa je navedel, da sta tožnika kot denacionalizacijska upravičenca dne 19.2.1992 vložila zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, ki je delno prenešeno med sredstva podjetja kot zavezanca. Tožnika sta dne 3.3.1993 predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka, čemur je upravni organ ugodil in s sklepom z dne 30.4.1993 zavezancu prepovedal lastninsko preoblikovanje podjetja do višine 649.712,25 ZDA dolarjev oziroma do višine 4,965 % družbenega kapitala, s katerim razpolaga zavezanec. Na pritožbo tožnikov in zavezanca je tožena stranka z odločbo z dne 20.1.1994 navedeni sklep o začasni odredbi odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu upravnemu organu v ponovni postopek. Dne 9.2.1994 je zavezanec prvostopnemu upravnemu organu predlagal, naj postopek za izdajo začasne odredbe ustavi, kar je utemeljil z dejstvom, da sta toženca sprožila pri temeljnem sodišču nepravdni postopek zaradi vrnitve spornega premoženja na podlagi 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Prvostopni upravni organ je v zvezi s tem predlogom ugotovil, da je bila sodba Vojaškega sodišča ljubljanskega vojaškega področja v Ljubljani z dne 23.8.1995, ki je bila podlaga za uvedbo denacionalizacijskega postopka, s sklepom temeljnega sodišča pravnomočno razveljavljena. S tem je tožnica izgubila status aktivno legitimirane stranke v postopku denacionalizacije, kajti 92. člen zakona o denacionalizaciji je bil z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 56/92, razveljavljen. Postopek denacionalizacije in s tem tudi postopek za izdajo začasne odredbe je bilo treba torej ustaviti, ker tožnica oziroma pravni nasledniki upravičencev nimajo več statusa aktivno legitimirane stranke.

Zoper navedeni sklep o ustavitvi postopka sta tožnika vložila pritožbo, ki jo je tožena stranka z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, zavrnila. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da sta bila tožnika ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo sicer aktivno legitimirana po določbah zakona o denacionalizaciji, vendar pa sta aktivno legitimacijo z razveljavitvijo navedene sodbe vojaškega sodišča izgubila. Po razveljaviti določbe 92. člena zakona o denacionalizaciji namreč v primerih, ko je bila sodba, s katero je bilo premoženje podržavljeno, razveljavljena, stranke izgubijo aktivno legitimacijo za vračilo premoženja po zakonu o denacionalizaciji. V takih primerih niso izpolnjeni pogoji za vodenje postopka po tem zakonu, temveč se premoženje vrača v skladu s 145. členom zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Ker za vodenje denacionalizacijskega postopka pogoji niso več podani, upravni organ tudi ni več pristojen za obravnavo in reševaje predloga za izdajo začasne odredbe, ki sta ga tožnika vložila po 10. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij v tem postopku. Prav tako niso podani pogoji za odstop predloga za izdajo začasne odredbe sodišču v skladu s 4. odstavkom 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku, saj gre za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denacionalizacijskih upravičenj, o katerih pa sodišče ni pristojno odločati. Pravna in dejanska podlaga vračanja premoženja iz naslova denacionalizacije je drugačna kot iz naslova 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Postopek pred prvostopnim upravnim organom in njegova odločitev sta bila torej pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnika v tožbi menita, da je izpodbijana odločba nezakonita. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij v 9. členu določa, da upravičenci uveljavljajo zavarovanje svojih zahtevkov tudi v skladu z drugimi predpisi, ki urejajo vračanje premoženja, med te predpise pa po mnenju tožnikov spada tudi 145. člen zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Tožnika sta predlog za izdajo začasne odredbe vložila pravočasno pri organu, ki je pristojen na prvi stopnji, skladno z 10. členom navedenega zakona. V primeru ustavitve denacionalizacijskega postopka tožnika nimata možnosti, da bi preprečila lastninjenje zavezanca, ki v nepravdnem postopku ugovarja izdaji začasne odredbe, češ da je za to pristojen le upravni organ in da je prekluzivni rok za vložitev že potekel. "V izogib pravni praznini je po mnenju tožnikov edino sprejemljivo, da tožena stranka kljub temu, da je denacionalizacijski postopek ustavljen, še naprej obravnava in rešuje predlog za izdajo začasne odredbe, pri čemer je bila prej pravna podlaga zakon o denacionalizaciji, sedaj pa je to 145. člen zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, kot to omogoča citirani 9. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij". Podrejeno pa tožnika menita, da bi morala tožena stranka, če meni, da ni več pristojna, postopati v skladu s 4. odstavkom 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku in šele potem bi prišla v poštev ustavitev postopka. Zaradi navedenih razlogov tožnika predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je tožbi ugodilo, vendar ne iz razlogov, ki jih navajata tožnika (1. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih): Tožnika izpodbijata odločbo tožene stranke iz razloga, ker se ne strinjata z usodo predloga za izdajo začasne odredbe, ki sta ga po določbah zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93, dalje: ZLPP) vložila v postopku, ki je bil na njuno zahtevo uveden na podlagi zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, dalje: ZDen). Tožnika menita, da bi moral biti predlog za izdajo začasne odredbe odstopljen organu, pri katerem uveljavljata vrnitev zaplenjenega premoženja na podlagi 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 18/78 ter Uradni list RS, št. 12/92 in 58/93, dalje: ZIKS), to je sodišču. Takšno stališče tožnikov pa po presoji sodišča nima opore v zakonu. Prav ima namreč tožena stranka, ko v izpodbijani odločbi ugotavlja, da za odstopanje predloga za izdajo začasne odredbe sodišču ni podlage v 4. odstavku 66. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Med strankama ni spora o tem, da sta tožnika predlog za izdajo začasne odredbe vložila v postopku, ki je bil uveden na podlagi zahteve za denacionalizacijo spornega premoženja in tudi ne spora o tem, da je za odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih tožnikov pristojen upravni organ. Iz določb II. poglavja ZLPP (zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev) izhaja, da je postopek izdaje začasne odredbe sestavni del postopka, v katerem se odloča o vračanju premoženja, ki naj bi se z izdajo začasne odredbe zavarovalo. V obravnavanem primeru je to postopek denacionalizacije, za katerega je pristojen upravni organ, ki je izdal prvostopni sklep, in tožena stranka, ki je izdala izpodbijano odločbo. Dokler sta ta dva organa pristojna za vodenje postopka in odločanje v glavni stvari, to je denacionalizaciji spornega premoženja, toliko časa sta pristojna tudi za odločanje, vsak na svoji stopnji, o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki je bil vložen v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo. Določbe 66. člena ZUP, ki se nanašajo na vlogo, ki jo prejme nepristojni organ, urejajo dolžnost ravnanja organa, ki vloge ni pristojen obravnavati. Te določbe se po navedenem v spornem primeru ne nanašajo ne na prvostopni upravni organ, ne na toženo stranko, torej jih nista bila niti dolžna niti upravičena uporabiti v smislu, kot to želita tožnika. Pravilno je torej stališče tožene stranke, da je bil postopek prvostopnega organa, kolikor se nanaša na to, da predloga za izdajo začasne odredbe ni odstopil sodišču, pravilen.

Sodišče pa je moralo izpodbijano odločbo kljub navedenemu odpraviti, ker temelji na nepravilni uporabi materialnega predpisa. Zmotno je namreč naziranje tožene stranke, da citirana razveljavitev 92. člena ZDen pomeni, da tožnika zaradi razveljavitve sodbe, s katero je bilo sporno premoženje podržavljeno, nista več upravičena do uveljavljanja svojih zahtevkov na podlagi ZDen, ker pravni akt, na podlagi katerega je bilo premoženje podržavljeno, več ne obstaja. Za takšno pravno naziranje v ZDen ni podlage. ZDen nikjer ne določa, da mora akt, s katerim je bilo premoženje podržavljeno, obstajati tudi v času vrnitve premoženja. V tem pogledu tudi razveljavitev 92. člena ZDen ničesar ne spreminja, saj je s tem le odprta možnost, da upravičenci do vrnitve premoženja le-to uveljavljajo bodisi po določbah ZDen, bodisi po določbah 145. člena ZIKS (prav slednja možnost je bila za primere, ki jih je urejal 92. člen ZDen, do njegove razveljavitve onemogočeno). Razveljavitev 92. člena ZDen pomeni le, da imajo upravičenci, ki jim je bilo premoženje zaplenjeno v kazenskih postopkih, ki so bili oprti na predpise navedene v 3. oziroma 4. členu ZDen, pa je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena, možnost izbire glede tega, ali bodo zahtevek za vrnitev premoženja uveljavljali po zakonu o denacionalizaciji ali po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (145. člen). Zgolj dejstvo, da se je tožnica po razveljavitvi zaplembene sodbe odločila uveljavljati vrnitev spornega premoženja tudi po določbah 145. člena ZIKS, torej še ne povzroči izgube njene stvarne legitimacije v denacionalizacijskem postopku in ob tem dejstvu samem na sebi upravni organ še ni imel zakonite podlage za ustavitev denacionalizacijskega postopka. Izpodbijana odločba je v tem smislu nezakonita in sodišče jo je moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih odpraviti.

Tožena stranka bo morala v nadaljnjem odločanju poleg navedenih stališč upoštevati tudi to, da možnost izbire ene ali druge pravne podlage za uveljavljanje zahtevkov na vrnitev zaplenjenega premoženja ne vključuje tudi možnosti, da upravičenci uveljavljajo zahtevek na vrnitev hkrati po obeh pravnih podlagah. Zato bo morala upravičenca pozvati, naj se izjavita, ali vztrajata pri zahtevi za denacionalizacijo ali pri predlogu, ki sta ga vložila pred sodiščem na podlagi 145. člena ZIKS.

Sodišče je zakon o upravnih sporih in ZUP skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.