Jedro

Tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2016 v višini 10 dni dolžna obračunati nadomestilo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnik prosil za izrabo dopusta, pa mu ga ta zaradi zagotavljanja nemotenega dela ni odobrila, je treba upoštevati tudi stališče sodne prakse sodišča Evropskih skupnosti v zadevah Schultz - Hoff (C-350/06) in Stringer (C-520/06). Tudi novejša praksa tega sodišča v zadevah C-684/16 z dne 6. 11. 2018 Max Planck - Tetsuji Shimizu in C-619/16 z dne 6. 11. 2018 stoji na takem stališču, pri čemer je delodajalec dolžan delavca ustrezno poučiti o uveljavitvi svoje pravice do izrabe letnega dopusta in s tem delavcu dejansko omogočiti, da pravico izrabi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača zneske 351,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2017 dalje do plačila v roku 8 dni (točka I izreka), da mu obračuna denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2016 v znesku 381,40 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke pristojnim organizacijam in tako dobljeni neto znesek plača tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2016 dalje do plačila v roku 8 dni (točka II izreka), v presežku za znesek 19,10 EUR bruto višji zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (točka II izreka), da mu povrne stroške postopka v višini 240,23 EUR in jih plača na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ..., sklic: ..., v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje od plačila (točka III izreka), da mu povrne stroške postopka v višini 171,35 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestni, ki tečejo do prvega dne po izteku tega roka dalje od plačila (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: zoper ugodilni del sodbe, saj tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper zavrnilni del) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožniku izplačala regres takoj, ko je bilo mogoče, da je tožniku omogočala redno zaposlitev kljub temu, da je kršila kolektivno pogodbo, da je tožnik ves čas simuliral bolezen, da ji ni pravočasno povedal, kdaj se bo upokojil, da je šele deset dni pred iztekom pogodbe vprašal, ali mu pripada še kaj dopusta, da ni dal nobenega zahtevka za koriščenje letnega dopusta, zato sodišče napačno razlaga, da je tožnik dopust napovedal. Ker tožena stranka meni, da bi sodne poti morale biti skrajni ukrep, je mnenja, da bi moral tožnik sam nositi svoje stroške postopka.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Pravilno je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo zakonske zamudne obresti od pripadajočih zneskov regresov za letni dopust za leta 2013, 2014 in 2015, ki jih je tožena stranka tožniku plačala šele 4. 1. 2017. Po določbi 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) je delodajalec dolžna delavcu izplačati regres za letni dopust najkasneje do 1. julija tekočega leta. Ker je tožena stranka tožniku regrese izplačala z zamudo, je tožnik na podlagi določb 299. in 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) upravičen do zakonskih zamudnih obresti.

7. Pravilna je tudi odločitev, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2016 v višini 10 dni dolžna obračunati nadomestilo v znesku 381,40 EUR bruto (po povprečni dnevni postavki zadnjih treh mesecev v višini 38,14 EUR bruto) ter mu po odvodu akontacije dohodnine in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude (od prenehanja delovnega razmerja) do plačila (299. in 378. člena OZ). Sodišče se je pravilno oprlo tako na določila 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, na določila Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in sicer člen 137 in člene od 159 do 164, prav tako pa tudi na Konvencijo št. 132 o plačanem letnem dopustu. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnik prosil za izrabo dopusta, pa mu ga ta zaradi zagotavljanja nemotenega dela ni odobrila, se je pravilno sklicevalo tudi na stališče sodne prakse sodišča Evropskih skupnosti v zadevah Schultz - Hoff (C-350/06) in Stringer (C-520/06). Ob tem pritožbeno sodišče dodaja še, da tudi novejša praksa tega sodišča v zadevah C-684/16 z dne 6. 11. 2018 Max Planck - Tetsuji Shimizu in C-619/16 z dne 6. 11. 2018 stoji na takem stališču, pri čemer je delodajalec dolžan delavca ustrezno poučiti o uveljavitvi svoje pravice do izrabe letnega dopusta in s tem delavcu dejansko omogočiti, da pravico izrabi.

8. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena istega zakona. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožeča stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, ker z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla.