Jedro

Dohodnina se odmerja na letni ravni, kar pomeni, da se skladno z zakonom v odločbi za posamezno leto obdavčijo vsi dohodki, prejeti v navedenem letu (prvi odstavek 15. člena ZDoh-2). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bili v obnovljenem postopku poleg dohodkov, že upoštevanih v informativnem obračunu za leto 2015, upoštevani dohodki za obdobje od junija do novembra 2014 in za obdobje od oktobra 2010 do julija 2011 (obračunani na podlagi sodbe I Pd 1068/2011) v skupnem bruto znesku 4.013,83 EUR, ki jih je tožnica prejela od izplačevalcev Ministrstva za promet in Ministrstva za infrastrukturo. Da teh dohodkov ni prejela v letu 2015, tožnica ne trdi. Prav nasprotno, pritrjuje jim. To pa so bistvena dejstva, na podlagi katerih ji je bil davek odmerjen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je davčni organ v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2015 odpravil prvotno odločbo o odmeri dohodnine št. DT 01 15378 z dne 31. 3. 2016 in jo nadomestil z navedeno odločbo, s katero je tožnici za leto 2015 odmeril dohodnino v znesku 7.392,18 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačani akontacijami znaša 188,58 EUR. Po odpravljeni odločbi je bilo tožnici vrnjeno 1.044,00 EUR, zato mora tožnica po tej odločbi plačati 1.233,08 EUR v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe s plačilnim nalogom, ki je priložen izpodbijani odločbi.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je po tem, ko je prvotna odločba o odmeri dohodnine za leto 2015 postala dokončna, davčni organ izvedel za nova dejstva, ki niso bila ugotovljena v prejšnjem postopku, in sicer sta izplačevalca dohodka Ministrstvo za infrastrukturo in Ministrstvo za promet davčnemu organu posredovala nove podatke o tožničinih dohodkih, prejetih v letu 2015. Na podlagi navedenega je bil tožnici izdan sklep o obnovi postopka in poslano vabilo za sodelovanje, na katerega se je tožnica pisno odzvala. Na podlagi celotne dokumentacije je bilo ugotovljeno, da so predmet obnovljenega postopka dohodki, ki so bili prvotno vključeni v informativni izračun dohodnine za leto 2014. Izplačevalec dohodka je namreč pojasnil, da so bili tožnici redno mesečno obračunani dohodki, vendar slednja kljub pozivom ni dostavila veljavnega TRR. Zato so se navedena sredstva vrnila v proračun Republike Slovenije, šele 12. 8. 2015 pa je bilo izvedeno nakazilo plač za obdobje od 1. 10. 2010 do 1. 7. 2011 in od 9. 6. 2014 do 30. 6. 2015. Izplačevalec je zato REK-1 obrazce iz leta 2014 umaknil ter jih vključil v odmerno leto 2015. Tožnica je v svojih pisnih vlogah večkrat potrdila, da predmetnih dohodkov res ni prejela v letu 2014, ampak šele v letu 2015. Zato ji je davčni organ ponovno odmeril dohodnino za leto 2015 v skladu z lestvico iz prvega odstavka 122. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) na podlagi letne davčne osnove, ugotovljene v skladu s 109. členom ZDoh-2, zmanjšane za olajšave, ki znaša 43.724,32 EUR. Med letom plačani zneski akontacije znašajo 7.203,00 EUR, dohodnina po povprečni davčni stopnji 21,49305 % pa znaša 7.392,18 EUR.

3. Drugostopenjski davčni organ (v nadaljevanju toženka) je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Pritrdil je dejanskih ugotovitvam davčnega organa, da so predmet obnove postopka dohodki, ki so bili prvotno vključeni v informativni izračun dohodnine za predhodno leto. Tako so v izpodbijani odločbi poleg dohodka, že upoštevanega v informativnem izračunu dohodnine za leto 2015, dodatno všteti še dohodki za obdobje od junija do novembra 2014 in za obdobje od oktobra 2010 do julija 2011 v skupnem bruto znesku 4.013,83 EUR. Tožnici je bila dana možnost sodelovanja v postopku, ki jo je izkoristila in od organa prejela pojasnilo z dne 10. 8. 2018 o novih dokazih in dejstvih, zaradi katerih je bil obnovljen postopek odmere dohodnine za sporno leto. V zvezi z razlogi za obnovo postopka toženka pojasnjuje, da tožnici določenih dohodkov ni bilo mogoče izplačati v letu 2014, kar je sicer staro dejstvo, vendar je bilo šele na podlagi umika obrazcev REK-1 iz leta 2014 in s predložitvijo novih REK-1 obrazcev v letu 2015 za leto 2014 to dejstvo mogoče uporabiti v postopku odmere dohodnine. Izplačevalec dohodka Ministrstvo za infrastrukturo je davčnemu organu predložil REK-1 obrazce, ki jih je sestavil na podlagi pravnomočne sodbe I Pd 1068/2011 z dne 2. 4. 2014. Ti podatki so bili vključeni v informativni izračun za leto 2014, vendar sama oddaja obračuna dokazuje izplačila plače. Na tožničin ugovor, da navedenega dohodka ni prejela, je davčni organ pri izplačevalcu dohodka to preveril in ugotovil, da izplačevalcu v letu 2014 dejansko ni uspelo izvršiti plačila, ker ni razpolagal z veljavnim transakcijskim računom tožnice. Zato je vložil nove REK-1 obrazce za obravnavani dohodek z dejanskim datumom izplačila v letu 2015 (6. 11. 2015). Ni sporno, da tožnica teh dohodkov v letu 2014 ni prejela. Postopek odmere dohodnine za leto 2014 je bil s sklepom ustavljen, ker je bilo na podlagi tožničinega ugovora zoper informativni izračun ugotovljeno, da tožnica ni prejela dohodkov iz naslova plače, nadomestila plače in povračila stroškov v zvezi z delom, niti dohodka iz naslova regresa. Zato ni mogoče pritrditi tožnici, da so bili dohodki, ki so predmet obnove, vključeni že v informativni izračun dohodnine v letu 2014 in da so bili torej isti dohodki obdavčeni dvakrat. V zvezi s trditvami, da so ji zneski, navedeni v izpodbijani odločbi nepoznani, toženka po pregledu celotne dokumentacije ugotavlja, da se podatki obeh izplačevalcev dohodka ujemajo z upoštevanimi dohodki, tožnica pa svojih navedb o drugačnih zneskih ni z ničemer dokazala.

4. Tožnica se z odločitvijo davčnega organa ne strinja. V tožbi navaja, da ji davčni organ nikoli ni izdal razločno čitljive odločbe, zaradi česar je podan sum storitve kaznivega dejanja preprečitve pravnega varstva. Tožnica je davčni organ 10. 4. 2015 sama obvestila o nepravilni prijavi rednih mesečnih dohodkov za leto 2014 in o posledično nepravilni prijavi dohodkov tudi za leto 2015, o čemer je davčni organ molčal do marca 2018. Sklep o obnovi postopka ni skladen z odločbo o odmeri dohodnine za leto 2015. Na tak način je davčni organ tožnico spravil v zmoto, da je utemeljeno pričakovala, da se obnova postopka izvaja izključno za dohodke za obdobje oktober 2010 do junij 2011, ne pa tudi za obdobje julij 2014 do december 2014. Sklep o ustavitvi postopka odmere dohodnine za leto 2014 je bil izdan prepozno, po 32 mesecih molka organa, prav tako pa ni bil izdan noben sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2014. Tožnica še zatrjuje, da ji davčni organ ni določil zakonitega zastopnika zaradi delne poslovne nesposobnosti. O novih in spremenjenih izpisih izplačevalca tožnica ni bila obveščena, o spremembi podatkov sta bila obveščena le delodajalec in davčni organ. Meni še, da je postopek zastaral oziroma da je bil sklep o obnovi postopka izdan prepozno. Davčni organ ni šele novembra 2017 izvedel za nova dejstva, ampak je v celoti poznal dejstva neprekinjeno že od 13. 4. 2015. V pritožbeni odločbi toženka tudi navaja, da ni dolžna obravnavati vloge za delni odpis ali obročno plačilo davčnih obveznosti. Njene vloge torej toženka ni pravilno razumela in je ni obravnavala.

5. Tožnica dodatno pojasnjuje, da je celotna zadeva rezultat neustrezne izvršitve odločbe Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) o delni invalidski upokojitvi z dne 27. 11. 2019 in nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2000. Od 9. 6. 2014 je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi odpravljena in priznana sodna reintegracija. Nepravilnosti ZPIZ v socialnih sporih niso bile ustrezno odpravljene, zato obstaja sum storitve kaznivega dejanja uradnih oseb in sodišč. Po delni invalidski upokojitvi je zaradi ponavljajočih se zmotnih in nepravilnih odločitev upravnih organov pri tožnici nastala diagnoza shizofrenija, zato je bila upravičena do zakonitega zastopnika v postopku pred davčnim organom. Z izdajo odmerne odločbe se je njeno zdravstveno stanje še poslabšalo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo toženke odpravi ter samo izda pravilno odločbo o odmeri dohodnine za leto 2015. Poleg tega zahteva postavitev zakonitega zastopnika, saj ni spodobna samostojno sodelovati v postopku, in povrnitev stroškov postopka.

6. Tožnica v dopolnitvi tožbe dodatno utemeljuje in pojasnjuje svoje argumente in sodišču ponovno predlaga postavitev začasnega zastopnika.

7. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

**K I. točki izreka**

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZDoh-2, na katere se sklicuje.

10. Tožnici je bil 28. 3. 2018 v skladu z 89. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izdan sklep o obnovi postopka. Na tej podlagi je davčni organ tožnici ponovno odmeril dohodnino za leto 2015 z upoštevanjem novih dejstev, tj. dohodkov, za katere je od izplačevalcev dohodka izvedel, da so bili tožnici izplačani v navedenem letu. Tožnica izrecno izpodbija (le) odločbo o odmeri dohodnine za leto 2015, izdano v obnovljenem postopku, in predlaga njeno odpravo.1 Vsi tožbeni razlogi, ki se nanašajo bodisi na sam sklep o obnovi postopka bodisi na druge postopke (npr. odmero dohodnine za leto 2014, postopke pred delovnim oziroma socialnim sodiščem), so tako za odločitev v tej zadevi relevantni. Sodišče se zato do njih ne opredeljuje.

11. V zvezi z odmero dohodnine za leto 2015 pa iz izpodbijane odločbe in iz tožbe izhaja, da prejem dohodka v letu 2015 in njegova višina med strankama nista sporna. Tožnica obsežno pojasnjuje razloge, zakaj je do naknadnih sprememb pri izplačilih prišlo, sklicuje se na odpoved pogodbe o zaposlitvi in na postopke, ki so se vodili pred delovnim in socialnim sodiščem, vendar ti razlogi na pravilnost odločbe o odmeri davka ne vplivajo. Tudi dejstvo, da je izplačevalec dohodka o spremembi REK-1 obrazcev ni obvestil, na odločitev ne vplivajo. Taka obveznost na strani izplačevalca dohodka (tj. tožničinega delodajalca) iz ZDoh-2 ali ZDavP-2 namreč ne izhaja. Ob tem je nejasna tožbena navedba, da naj bi bilo v izpodbijani odločbi upoštevano tudi obdobje od junija 2014 do decembra 2014. Sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da se dohodnina odmerja na letni ravni, kar pomeni, da se skladno z zakonom v odločbi za posamezno leto obdavčijo vsi dohodki, prejeti v navedenem letu (prvi odstavek 15. člena ZDoh-2). Iz izpodbijane odločbe tako izhaja, da so bili v obnovljenem postopku poleg dohodkov, že upoštevanih v informativnem obračunu za leto 2015, upoštevani dohodki za obdobje od junija do novembra 2014 in za obdobje od oktobra 2010 do julija 2011 (obračunani na podlagi sodbe I Pd 1068/2011) v skupnem bruto znesku 4.013,83 EUR, ki jih je tožnica prejela od izplačevalcev Ministrstva za promet in Ministrstva za infrastrukturo. Da teh dohodkov ni prejela v letu 2015, tožnica ne trdi. Prav nasprotno, pritrjuje jim. To pa so bistvena dejstva, na podlagi katerih ji je bil davek odmerjen.

12. Tožnica je v tožbi med drugim zatrjevala tudi slabo zdravstveno stanje in nezmožnost sodelovanja v sodnih postopkih. Sodišče na podlagi 80. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ves čas postopka po uradni dolžnosti pazi, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben. Zato je sodišče opravilo poizvedbe pri pristojnem okrajnem sodišču glede morebitnega postopka odvzema poslovne sposobnosti oziroma postavitve skrbnika. Ker podatkov o tem ni našlo, tožnica pa je za svoje trditve predložila zgolj izseke iz starih izvedenskih mnenj, sodišče ni imelo nobenega razloga, da bi kljub drugačnim tožbenim trditvam dvomilo v tožničino procesno sposobnost. 13. V zvezi z vlogo za odpis oziroma obročno plačilo obveznosti pa sodišče le še pojasnjuje, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ tožničini vlogi ugodil in ji v celoti odpisal davčno obveznost iz naslova letnega poračuna dohodnine za leto 2015. To pomeni, da tožnici iz tega naslova ni bilo treba doplačati ničesar.

14. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene. Zato je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker so med strankama pravno relevantna dejstva nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

15. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Predlaga tudi odpravo drugostopenjske odločbo Ministrstva za finance, vendar je sodišče glede na določbo 2. člena ZUS-1 štelo, da tožnica pravilno izpodbija akt, s katerim ji je bila odmerjena davčna obveznost, to je prvostopenjska odločba.