Jedro

Sodišče dolžniku ne more in ne sme dovoliti obročnega plačila dolga. O takem predlogu bi lahko odločal le upnik, vendar pa mu dolžnik česa takega nikoli ni predlagal. Že iz upnikovega odgovora na ugovor dolžnika pa je razvidno, da odlog in obročno plačilo ni mogoče za pretežni del dolžnikove obveznosti do upnika.

Predlagatelj postopka osebnega stečaja – država – v okviru ustavne pravice državljanov do socialne varnosti ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje, kot je določeno že v 50. členu Ustave RS, sredstva za uresničevanje svojih nalog pa med drugim pridobiva tudi z davki in drugimi obveznimi dajatvami (146. člen Ustave RS). Ko torej upnik uveljavlja terjatve iz naslova davkov in prispevkov, s tem skrbi za delovanje sistema socialne varnosti in tudi za možnost uresničevanja drugih nalog, ki mu jih nalaga že Ustava RS, pa tudi zakonski in podzakonski predpisi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom, ki je ob izdaji tega sklepa vpisan v Poslovnem registru RS kot podjetnik, (2.) za upravitelja je imenovalo A. A. in (3.) ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil (PD 16). Navaja, da še enkrat prosi, da se mu postopek osebnega stečaja ustavi in preloži za eno leto. Ni res, da dolg narašča – v letu 2014 so imeli skupni dolg 59.205,18 EUR, sedaj pa znaša 58.450,18 EUR, odbiti pa je treba še letošnjo vrednost pridelkov (10.000,00 do 15.000,00 EUR). Prodaja pridelkov bo potekala vse do marca 2019. Na kmetiji ni realno gledati mesečne prilive. Upnik ga pred vložitvijo predloga ni vnaprej opozoril na posledice, prosi pa le, da se mu omogoči obročno odplačevanje dolga, saj bi jim sicer nastala velika materialna in finančna škoda, obenem bi jim bile kršene človekove pravice.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril (PD 21), da dolžnik izkazuje insolventnost, upnik pa ima terjatev na podlagi izvršilnega naslova, s plačilom katere dolžnik zamuja več kot dva meseca. Dolg je v obdobju od 24. 7. 2018 do 29. 10. 2018 narasel. Dolžnik je bil seznanjen z davčnim dolgom, saj mu je bilo izdanih in vročenih več sklepov o davčni izvršbi na denarna sredstva in premičnine. V obdobju zadnjih petih let pa dolžnik ni vložil vloge za odlog oziroma obročno plačilo dolga in tako ni izkazal namena za prostovoljno plačilo dolga.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlog za začetek stečajnega postopka je upravičen vložiti (med drugimi) upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca (3. točka 231. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Predlog za začetek stečajnega postopka mora vsebovati opis dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja, da je dolžnik postal insolventen, in dokaze o teh dejstvih (2. točka prvega odstavka 232. člena ZFPPIPP), priložiti je treba tudi morebitne listinske dokaze o tem (1. točka drugega odstavka 232. člena ZFPPIPP). Ta pravila se smiselno uporabljajo tudi za postopek osebnega stečaja (prvi in drugi odstavek 383. člena ZFPPIPP).

6. Obstoj terjatve dolžnik tudi v pritožbi priznava (to je storil že na naroku za začetek postopka osebnega stečaja). Tudi iz navedbe, kolikšen je bil dolg v letu 2014, izhaja, da zamuda s plačilom traja več kot dva meseca, česar dolžnik niti ne izpodbija.

7. Dolžnik je že v ugovoru predlagal, naj se zadevo preloži za eno leto. Smiselno bi sicer to lahko pomenilo predlog oziroma zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka iz 236. do 238. člena ZFPPIPP. Vendar pa v postopku osebnega stečaja uporaba teh pravil ni mogoča (1. točka drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP). Poleg tega pa odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ni mogoče določiti v trajanju enega leta.

8. Višje sodišče iz pritožbenih navedb ugotavlja, da dolžnik ne zatrjuje, da bo v enem letu poplačal celoten dolg do upnika. Trdi, da bo vrednost pridelkov letošnje sezone znašala od 10.000,00 do 15.000,00 EUR, s čimer pa ni mogoče poplačati terjatve v znesku 58.450,18 EUR. Še vedno bi tako ostala nepoplačana upnikova terjatev v znesku več kot 40.000,00 EUR. S tem pa dolžnik tudi ne more izkazati, da ne bi bil insolventen. Kot pa je zapisalo že sodišče prve stopnje, dolžnik niti ne zatrjuje, da ne bi bil insolventen.

9. Sodišče pa dolžniku tudi ne more in ne sme dovoliti obročnega plačila dolga. O takem predlogu bi lahko odločal le upnik (primerjaj 102. člen Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2), vendar pa mu dolžnik česa takega nikoli ni predlagal. Že iz upnikovega odgovora na ugovor dolžnika (PD 6) pa je razvidno, da odlog in obročno plačilo ni mogoče za pretežni del dolžnikove obveznosti do upnika. Sodišče sicer razume dolžnika, da je v težki situaciji, vendar pa ob odločanju o upnikovem predlogu ne more dolžniku odobriti obročnega plačila dolga.

10. Glede na pritožbene trditve glede škode in kršitve človekovih pravic višje sodišče najprej ugotavlja, da so te trditve le navržene, niso pa z ničemer obrazložene, zato vsebinski odgovor niti ni mogoč. Vsekakor pa imajo tudi upniki ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), katere del je tudi pravica do poplačila terjatev. Predlagatelj postopka osebnega stečaja – država – v okviru ustavne pravice državljanov do socialne varnosti ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje, kot je določeno že v 50. členu Ustave RS, sredstva za uresničevanje svojih nalog pa med drugim pridobiva tudi z davki in drugimi obveznimi dajatvami (146. člen Ustave RS). Ko torej upnik uveljavlja terjatve iz naslova davkov in prispevkov, s tem skrbi za delovanje sistema socialne varnosti in tudi za možnost uresničevanja drugih nalog, ki mu jih nalaga že Ustava RS, pa tudi zakonski in podzakonski predpisi. Dolžnik sicer konkretno ne navaja, katera človekova pravica naj bi mu bila kršena. Dejstvo je, da neplačevanje davkov in prispevkov posega v pravice in obveznosti upnika, človekove pravice dolžnika pa so omejene tudi s pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave RS) – v obravnavanem primeru s pravico upnika – predlagatelja in drugih upnikov stečajnega dolžnika. Že iz predloga za začetek stečajnega postopka pa izhaja, da ima dolžnik tudi druge upnike in da banka kot hipotekarni upnik v izvršilnem postopku ni mogla priti do poplačila svoje terjatve. Z dolžnikovim neplačevanjem obveznost pa so nedvomno prizadete pravice upnikov, tudi zgoraj navedena pravica upnikov do zasebne lastnine in obveznost predlagatelja do zagotavljanja socialne varnosti državljanov.

11. Izpodbijani sklep je tako pravilen, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo upnikovo procesno legitimacijo in dolžnikovo insolventnost, zaradi česar je tudi pravilno začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom (peti odstavek 239. člena ZFPPIPP). Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.