Jedro

Upravni organ ni pravilno uporabil materialnega prava, ker določil ZTZPUS in Pravilnika o radijski opremi in telekomunikacijski terminalski opremi ni pravilno uporabil z določbami prava EU. V konkretnem primeru je primarno pravo EU, saj Uredba št. 765/2008 med drugim zagotavlja to, na kar se izpodbijana odločba nanaša, to pa je okvir za nadzor trga proizvodov zagotoviti z namenom, da ti proizvodi izpolnjujejo zahteve, ki zagotavljajo visoko stopnjo zaščite javnih interesov, kot so varovanje zdravja nasploh, varnosti in zdravja pri delu, varstva potrošnikov, okolja in varnost. Po določbi 2. odstavka 288. člena prečiščene različice Pogodbe o delovanju Evropske unije, je Uredba zavezujoča v celoti in se neposredno uporablja. To pomeni, da bi morala tožena stranka neposredno uporabiti tudi določbe 2. člena Uredbe, ne pa 3. in 4. člen ZTZPUS. Poleg tega sodišče ugotavlja, da omenjene določbe ZTZPUS niso usklajene z določbo 2. člena Uredbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Ljubljana, št. 0610-6221/2010-8-30019 z dne 15. 6. 2010 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržni inšpektor na podlagi 16. člena Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in ugotavljanju skladnosti (ZTZPUS v UPB-1) tožniku kot uvozniku prepovedal dajanje v promet neskladnega proizvoda (mobilni telefon – model X10 (v nadaljevanju proizvod), ki ni označen z oznako skladnosti CE. Nadalje je odločil, da se tožniku z namenom zagotovitve upoštevanja prepovedi dajanja v promet ne omogoči sprostitev proizvoda v prosti promet. Nadalje je navedel, da pritožba ne zadrži njene izvršitve, o morebitnih stroških postopka pa bo izdan posebni sklep. V obrazložitvi navaja, da je bilo ugotovljeno, da proizvod ne izpolnjuje zahtev glede oznake CE iz 1. odstavka 12. člena Pravilnika o radijski opremi in telekomunikacijski terminalski opremi (Pravilnik), saj ni označen z znakom skladnosti CE, kot je določeno v prilogi 7 Pravilnika, katero lahko namesti na aparat proizvajalec ali njegov pooblaščeni zastopnik. Na podlagi dokumentacijskega gradiva je razvidno, da oznaka na aparatu ni nameščena. Po veljavnih predpisih Pravilnika in Direktive št. 1999/5/ES se zahteva CE oznaka ustrezne velikosti, fizično na izdelku, embalaži in spremni dokumentaciji, navodilu in izjavi o skladnosti. Poleg ustreznih označb mora imeti R&TTE oprema pridobljeno in izdelku priloženo ustrezno izjavo skladnosti z R&TTE direktivo, ki jo vedno podaja proizvajalec opreme. Glede na navedeno ni domneve o skladnosti in obstaja velika verjetnost, da se skladnost aparata ni ugotavljala na predpisan način in da lahko aparat ob delovanju moti druge aparate. Uvoznik je bil z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda seznanjen in je tudi podal pisne pripombe na zapisnik in priloge, iz katerih je razbrati, da se s postopki in ugotovitvami inšpekcije ne strinja in je mnenja, da gre v danem primeru za proizvod, ki je povsem skladen z evropskimi predpisi in zahteva njegovo sprostitev v promet. Upravni organ je zaključil, da tožnik kot uvoznik s posredovanimi pripombami skladnosti mobilnega telefona – model X10 ni dokazal, prav tako pa na TIRS ni sporočil, da odstopa od uvoza, zato je odločil tako, kot izhaja iz 1. točke izreka.

Zoper odločitev organa prve stopnje je tožnik vložil pritožbo, katero je drugostopni organ z odločbo št. 0211-56/2010-2-DU z dne 30. 7. 2010 zavrnil. Tožnik izpodbija odločbo iz razloga po 1. odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker v postopku izdaje upravnega akta zakon in na zakon oprt predpis ni bil pravilno uporabljen. Poudarja, da on sam ni uvoznik, pač pa je potrošnik, in da proizvoda ne daje v promet in ne bo dal v promet, pač pa ga je kupil za osebno uporabo v skladu z namenom. Nasprotuje stališču upravnega organa, da je tudi uvoz proizvodov za lastno uporabo dajanje proizvoda v promet in sicer tedaj, ko uvoženi predmet pride v EU. Meni, da so potrošniki kot je sam, izvzet iz opredelitve dobavitelja in dajanja v promet. Takšno stališče dodatno podpira tudi 8. člen Pravilnika, ki v 1. in 2. odstavku izrecno dopušča omejitev dajanja opreme v uporabo le iz razlogov v zvezi z učinkovito in ustrezno uporabo radijskega spektra, izogibanja škodljivemu motenju ali v zvezi z javnim zdravjem oziroma, če so podane ovire z vidika zdravja, varnosti, zaščite v zvezi z elektromagnetno združljivostjo, radijskega motenja ali z vidika 3. odstavka 3. člena Direktive. Teh ovir ali pomislekov pri tožnikovem telefonu ni. Tretji odstavek 7. člena Pravilnika govori o izjavi o skladnosti, ki je telefon nima, absurdna pa je razlaga, da bi moral tožnik to izjavo zagotoviti samemu sebi. Še bolj sporno je, da slovenskih predpisov upravna organa nista uporabila v skladu s pravom EU. Pri tem opozarja na določbo Direktive št. 1999/5/ES ter na Uredbo št. 765/2008. Meni, da tudi če telefon ne ustreza usklajevalni zakonodaji skupnosti, je jasno, da ni mogoče kar domnevati nečesa, česar noben organ ni ugotovil, to je, da pomeni tveganje za zdravje in varnost. Predlaga, da se izpodbijani odločbi Tržnega inšpektorata RS, Območna enota Ljubljana in odločba Ministrstva za gospodarstvo odpravita ter se ustavi postopek prepovedi dajanja proizvoda v promet, da se odloči, da se tožniku vrne v posest uvoženi telefon, zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri argumentih za svojo odločitev in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K 1. točki obrazložitve: Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor, da upravni organ ni pravilno uporabil materialno pravo, ker določil ZTZPUS in Pravilnika ni pravilno uporabil z določbami prava EU. Tožnik pravilno opozarja na uporabo Uredbe št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. 7. 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov. V konkretnem primeru je primarno pravo EU, saj Uredba med drugim zagotavlja to, na kar se izpodbijana odločba nanaša, to pa je okvir za nadzor trga proizvodov zagotoviti z namenom, da ti proizvodi izpolnjujejo zahteve, ki zagotavljajo visoko stopnjo zaščite javnih interesov, kot so varovanje zdravja nasploh, varnosti in zdravja pri delu, varstva potrošnikov, okolja in varnost. Po določbi 2. odstavka 288. člena prečiščene različice Pogodbe o delovanju Evropske unije, PDEU, Uradni list RS, C 83, 30. 3. 2010 je Uredba zavezujoča v celoti in se neposredno uporablja. To pomeni, da bi morala tožena stranka neposredno uporabiti tudi določbe 2. člena Uredbe, ne pa 3. in 4. člen ZTZPUS. Poleg tega sodišče ugotavlja, da omenjene določbe ZTZPUS niso usklajene z določbo 2. člena Uredbe. Že dostopnost na trgu po členu 2 (1) Uredbe pomeni dobavo za distribucijo, porabo ali uporabo na trgu skupnosti v okviru gospodarske dejavnosti, tožena stranka pa v konkretnem primeru ni ugotovila, da je tožnik nabavil proizvod v okviru njegove gospodarske dejavnosti, ampak med strankama ni sporno, da ga je tožnik nabavil za lastno uporabo. Po členu 2 (2) „dajanje na trg“ pomeni, da je proizvod prvič na voljo na trgu skupnosti. Tožnik je zatrjeval okoliščine, ki ne kažejo na to, da je proizvod namenjen za trg v EU. Za takšno razlago, ki je drugačna od ureditve po ZTZPUS, govorijo tudi določbe člena 2 (5) (6) (7) Uredbe. V tem smislu je treba razlagati tudi določbe 27 (1) (3), 28. in 29. Uredbe, ki govori o prostem prometu na trgu in o sprostitvi proizvoda na trg. Ker je upravni organ uporabil ZTZPUS, moral pa bi neposredno uporabiti Uredbo, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k 2. točki izreka: Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožniku prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/07). Po določbi 1. odstavka 3. člena Pravilnika se priznajo tožniku stroški v višini 80 EUR, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca.