Jedro

Sodišče prve stopnje je zanesljivo zaključilo, da je obtoženi A. A. svojo vlogo pri storitvi kaznivega dejanja poznal vnaprej, da se je torej s sostorilcem predhodno dogovoril o tem, kaj bo vsak od njiju počel, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dejstva, da je obtoženi B. v bližino poštne poslovalnice pripeljal, ga tam čakal in nato naglo odpeljal in ga za tem izpustil iz vozila, nato pa vožnjo nadaljeval do potoka, kamor je odvrgel pištolo, predstavljajo odločilni prispevek, ne samo k storitvi, pač pa tudi k dokončanju kaznivega dejanja, saj je sostorilčevo ime zadržal zase, vse dotlej, dokler ni B. pobegnil v tujino.

Tudi zagovor obtoženca je lahko tehten dokaz, še posebno, če je potrjen z izvedbo drugih dokazov.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obtoženca za krivega storitve kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, mu zanj določilo kazen dve leti in štiri mesece zapora ter preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obtožencu izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 19643/2015 dne 4. 6. 2015, in mu nato izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, ko je bila obtožencu odvzeta prostost in ki ga je obtoženec prestal v hišnem priporu od 17. 5. 2017 od 19.19 ure dalje. Obtožencu je tudi naložilo, da oškodovani družbi X. d. o. o. plača znesek 1.159,28 EUR ter zakonske zamudne obresti od taksativno naštetih zneskov, vse v roku 15 dni, odvzelo pištolo Beretta-cal. 9 mm s pripadajočim nabojnikom, štirimi naboji in tulcem naboja ter obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in obtoženca obtožbe oprosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi podatkov v spisu, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obtoženčeve zagovornice, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih skrbno ocenilo in z gotovostjo, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, obtoženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja ter mu izreklo tudi pravično kazen.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe obtoženčeve zagovornice, da izvedeni dokazni postopek ni v ničemer potrdil, da bi se obtoženec in B. o načinu izvedbe očitanega kaznivega dejanja konkretno pogovarjala, posledično pa tudi ni potrjena teza tožilstva in prvostopnega sodišča, da je na ravni gotovosti ugotovljeno in dokazano, da je obtoženec vedel, kaj namerava storiti B. in da je njegovo ravnanje sprejel kot svoje in pri njem tudi želel sodelovati. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zanesljivo ugotovilo, da je bil obtoženec tisti, ki je pripeljal sostorilca B. B. na kraj storitve kaznivega dejanja s svojim osebnim avtomobilom, ga počakal v avtu, ga po storitvi dejanja hitro odpeljal, mu kmalu za tem omogočil, da je izstopil, sam pa 6 km od kraja storitve kaznivega dejanja odvrgel sostorilčevo pištolo v potok, da mu je bilo za takšno dejanje obljubljenih 500,00 EUR, da je ob tem vedel, da je imel B. svoj avtomobil BMW, da je sam odrasla oseba, star 32 let, ki je bil doslej že dvakrat kaznovan oziroma kar petkrat v kazenskem postopku in da je šele dva dni po ropu izdal ime svojega sostorilca ter mu tako omogočil, da je pobegnil v tujino in vse do danes še ni bil izsleden. Ob gornjih ugotovitvah, pa tudi opozorilu, da je obtoženec o svojem srečanju s sostorilcem povedal dve različni verziji, je sodišče zanesljivo zaključilo, da je obtoženi A. A. svojo vlogo pri storitvi kaznivega dejanja poznal vnaprej, da se je torej s sostorilcem predhodno dogovoril o tem, kaj bo vsak od njiju počel, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dejstva, da je obtoženi B. v bližino poštne poslovalnice pripeljal, ga tam čakal in nato naglo odpeljal in ga za tem izpustil iz vozila, nato pa vožnjo nadaljeval do potoka P., kamor je odvrgel pištolo, predstavljajo odločilni prispevek, ne samo k storitvi, pač pa tudi k dokončanju kaznivega dejanja, saj je sostorilčevo ime zadržal zase, vse dotlej, dokler ni B. pobegnil v tujino.

6. Neutemeljeno je sklicevanje zagovornice na sklepno besedo obtoženca, češ da je zagovor pred preiskovalnim sodnikom podal iz razloga, ker je nanj tožilstvo vezalo svoj predlog glede odreditve hišnega pripora, saj ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje temeljijo na celi paleti izvedenih dokazov in ne zgolj na vsebini zagovora obtoženca, še manj pa na podlagi lastnih občutkov in mišljenja. Zato je brezpredmetna pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje zagovor obtoženca upoštevati v celoti, torej tudi v delu, ki obtožbi ne koristi, kot npr., da z namero B. ni bil seznanjen in da tudi v trenutku, ko je odpeljal izpred šole, ni vedel, kaj je B. storil in da tega ni vedel niti v trenutku, ko je bil ustavljen s strani policistov in mu je bila odvzeta prostost. Kot že rečeno je sodišče prve stopnje do drugačnih zaključkov prišlo na podlagi izvedenih dokazov, že omenjena ključna dokazana odločilna dejstva pa so sodišču prve stopnje nudila zanesljivo podlago za sprejetje krivdoreka, pravilno obrazloženega v točkah 9 do 13 izpodbijane sodbe. Protispisna je zato ugotovitev pritožnice, da sodišče prve stopnje v spisu ni imelo nobene zakonite podlage, na podlagi katere bi lahko zaključilo, da sta se obtoženi in dejanski storilec dogovorila za storitev kaznivega dejanja, da bo dejanski storilec obtožencu za navedeno ravnanje plačal 500,00 EUR, da je obtoženec s svojim avtomobilom stal pred OŠ in čakal sostorilca, da izvrši kaznivo dejanje, da je dejanski storilec v bližini J. ulice v C. izstopil iz vozila in da je obtoženec nadaljeval vožnjo v smeri Č. in v potok P. odvrgel pištolo in odpeljal v smeri M. Sodišče prve stopnje ni imelo namreč prav nikakršnega razloga, da bi ne verjelo pričam D., E., F., G., H. in I., podatkom o izvedenih ukrepih po ropu, vsem poročilom o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah, v zvezi z zagovorom obtoženca pa o okoliščini, da je bil slednji aretiran neposredno po ropu v osebnem avtomobilu, s katerim je odpeljal sostorilca ter je bila prav na podlagi izjave priče, ki je obtoženca zasledovala s svojim avtom, v potoku najdena pištola, s katero je bilo zanesljivo izvršeno kaznivo dejanje ropa. Brezpredmetno je tudi opozarjanje pritožnice na dejstvo, da na najdeni pištoli ni bilo odkritih sledi obtoženčevih papilarnih linij ali njegovih bioloških sledi, v njegovem avtu pa tudi ne sledi B. B., saj z vzorci slednjih preiskovalni organi niso razpolagali, ker je zbežal v tujino, obtožencu pa se na nobenem mestu niti ne očita, da naj bi sam uporabil pištolo.

7. Zmotno je stališče pritožnice, da stanje spisa ob upoštevanju zakonitih dokazov ne potrjuje, da je obtoženec osebno odvrgel pištolo ter, da okoliščina, da obtoženec tega naj ne bi zanikal, sama po sebi ob pravilni uporabilo določil ZKP, ki predpisujejo posledice pravice do zagovora in domneve nedolžnosti, sploh ni relevantna. Obtoženec je namreč sam v svojem zagovoru pojasnil, da je predno je odrvrgel vrečko, vanjo pogledal in videl, da je v njej pištola ter jo šele nato vrgel v potok, kjer so jo kasneje našli policisti. Ker so bile na pištoli najdeni sledovi B. partnerke, z dokazano isto pištolo pa je bil izvršen obravnavani rop, je več kot zanesljivo dokazano, da je prav ta ključni dokaz želel obtoženec prikriti organom pregona, ko ga je odvrgel v potok. Tudi zagovor obtoženca je namreč lahko tehten dokaz, še posebno, če je potrjen z izvedbo drugih dokazov.

8. Neutemeljena je tudi trditev pritožnice, da prvostopno sodišče kot sostorilca opredeljuje tretjo – neznano osebo, saj kaj takšnega iz izpodbijane sodbe na nobenem mestu ne izhaja, v kolikor pa na takšne zaključke pritožnica sklepa na podlagi zadnjih treh vrstic na strani 8 izpodbijane sodbe (da je bil v avtu, ki je njegova last, in v katerem je sostorilec čakal na osebo, ki je neposredno izvršila rop poštnega uslužbenca, ravno obtoženec, … ), pa očitno ni dovolj pozorno prebrala razlogov izpodbijane sodbe, saj je jasno, da sodišče prve stopnje v tem primeru sostorilca enači z obtožencem.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da za očitana kazniva dejanja ni bistven način vzpostavitve kontakta med obtoženim in B., torej v obliki telefonskega klica ali osebno, je pa sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in opozorilo na neskladja v obtoženčevih trditvah, ko je najprej pojasnil, da ga je B. dan pred obravnavanim dogodkom poklical in ga prosil za uslugo, kasneje pa dejal, da nikoli nista kontaktirala po telefonu in da je v resnici B. prišel do njega in ga prosil za uslugo ter mu zanjo obljubil plačilo 500,00 EUR. S tem je sodišče opozorilo na neverodostojnost obtoženčevih trditev, saj se ti razlikujeta, istočasno pa je pravilno opozorilo na močno pretiran znesek, kot plačilo za zakonito uslugo, ki naj bi predstavljala vožnjo iz M. v C. in nazaj ter vmesno 20 minutno čakanje. Utemeljeno sodišče prve stopnje zato obtožencu ni verjelo, da ga ni zanimalo, kaj bo B. v C. počel, še posebej, ker je vedel, da ima svoj osebni avtomobil znamke BMW. Tudi nadaljnje pritožbeno izvajanje zagovornice obtoženca je nekonsistentno, saj glede na zagovor obtoženca sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga za sklepanje, da naj bi B. npr. nameraval od nekoga tretjega izterjati plačilo dolga in bi zato najel obtoženca, da bi ga odpeljal iz M. v C. in nazaj, še manj pa, da bi šel npr. B. na obisk k svoji ljubici.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na ustno obrazložitev obsodilne sodbe s strani razpravljajočega sodnika in na zapis v Y. z dne 17. 11. 2017, saj vsebina prve iz podatkov spisa ni razvidna in pritožbenih navedb tako ni mogoče preveriti, vsebina članka iz rumenega tiska pa v takšnem okviru, kot se ga je poslužila pritožnica, ne more predstavljati potrditve pritožbenih navedb.

11. Obtoženčeva zagovornica ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, da naj bi ravnanje B. od vstopa v avtomobil dalje pri obtožencu vzbudilo strah, stres in nelagodje, zaradi česar naj bi nagonsko ravnal v skladu z njegovimi navodili, saj takšne ugotovitve pritožnice pomenijo le drugačno oceno izvedenih dokazov od tiste, ki jo je utemeljeno sprejelo sodišče prve stopnje. V spisu ni namreč prav nikakršnih podatkov o tem, da naj bi se obtoženec B. bal, nasprotno, celo sam je poudaril, da je šel v "posel" zato, ker mu je ta zanj ponudil bogato nagrado, ki zelo bistveno odstopa navzgor od tistih, ki naj bi jih dobil za celonočno prevažanje prijatelja od lokala do lokala ali celo za vožnjo v N. in nazaj, predvsem pa ni mogoče spregledati, da se obtoženec nenadoma ni več "bal" B. dva dni po dogodku, ko je ta že zbežal v tujino in ga je šele tedaj izdal. Zakaj naj bi uspešnega bega neposrednega storilca obtoženemu ne bilo moč šteti v škodo, pritožnica v svoji pritožbi ni pojasnila, vsekakor pa niso relevantni razlogi, zaradi katerih se je neidentificirana priča odločila, da bo zasledovala osebni avto in ne B., ki je iz njega izstopil, čeprav je odgovor sam po sebi na dlani: očitno zato, ker je lažje in bolj varno zasledovati avto, kot pa storilca, ki je neposredno pred tem streljal s pištolo.

12. Odločbo o kazenski sankciji pritožnica označuje neprimerno in graja dejstvo, da je prvostopno sodišče kot obteževalne okoliščine pri odmeri kazni opredelilo ravnanje obtoženca in njegov prispevek h kaznivemu dejanju. Poudarja, da bi bil izid predmetnega dogodka popolnoma enak tudi v primeru, če obtoženec pri njemu ne bi sodeloval, ker bi neposredni storilec s kraja uspešno pobegnil, tudi v primeru, da ne bi imel prevoza za dobrih 400 m, saj so priče z zasledovanjem obtoženca prenehale iz razloga, ker je streljal in ne iz razloga, ker se je usedel v avtomobil. Ocenjuje tudi, da sodišče kot obteževalne ne more šteti okoliščine, da je obtoženi že predkaznovan, saj je ta okoliščina že zaobsežena v okviru odločitve o preklicu pogojne obsodbe, na podlagi katere se je obtoženemu izrečena kazen zapora povečala za dva meseca. S takšnimi pritožbenimi navedbami se ni mogoče strinjati, saj utemeljitvi prvostopenjskega sodišča tako glede določitve kazni za obravnavano kaznivo dejanje, kakor tudi glede preklica pogojne obsodbe in izreka enotne kazni ni mogoče odreči pravilnosti, utemeljenosti in pravičnosti. Sodišče je namreč pravilno opozorilo na višino protipravno pridobljene premoženjske koristi 19.500,00 EUR, pravilno pa je upoštevalo tudi kakšen in kolikšen je bil obtoženčev prispevek h kaznivemu dejanju, pri katerem res ni neposredno sodeloval pri protipravnem odvzemu gotovine ter nasilnih ravnanjih zoper uslužbenca X., temveč je zakonske znake kaznivega dejanja izvršil s tem, da je sostorilca v bližino kraja ropa pripeljal, ga od tam nemudoma po izvedenem ropu odpeljal ter skril v ropu uporabljeno orožje, onemogočil pa tudi izsleditev storilca z zamolčanjem njegovega imena. Poleg tega obtoženec velja za specialnega povratnika na področju premoženjskih kaznivih dejanj, kar je tehtna obteževalna okoliščina, dejstvo, da je kaznivo dejanje storil v času teka preizkusne dobe pa je narekovalo preklic pogojne obsodbe zaradi storitve premoženjskega kaznivega dejanja. Glede na vse naštete okoliščine je po oceni pritožbenega sodišča izrek enotne kazni prej premil kot obratno. Zagovornica neutemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede premoženjskopravnega zahtevka, priznanega X., d. o. o. Zahtevek je bil specificiran in obrazložen ter v sodbi sodišča prve stopnje pravilno utemeljen. V točki 16 je namreč sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da predstavlja znesek 1.159,28 EUR vsoto zakonskih zamudnih obresti od protipravne premoženjske koristi za čas od 18. 5. 2017 do sprejema zavarovalnine dne 30. 6. 2017 ter stroškov psihosocialne pomoči, nadomestila plače ter zakonske zamudne obresti od treh taksativno naštetih zneskov. Več kot jasno je namreč, da je zaradi odtujitve navedenih denarnih zneskov oškodovancu nastala škoda. Ob tem pa je tudi več kot jasno, da je bil obtoženec kot sostorilec kaznivega dejanja neupravičeno obogaten, kar sta tožilstvo in sodišče očitno spregledala.

13. Ob vsem povedanem tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena pritožbena navedba obtoženčeve zagovornice ni utemeljena ter je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, saj sodišče druge stopnje tudi po opravljenem preizkusu v okviru določbe 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere mora vselej paziti po uradni dolžnosti in ki bi narekovale poseg v izpodbijano sodbo. Takšna ugotovitev je zato narekovala zavrnitev pritožbenih navedb in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

14. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje glede plačila na tej stopnji, je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.