Jedro

Stroj za proizvodnjo netkanega tekstila, na katerem se je ponesrečila tožnica, je bil starejše izdelave in nesodobno zasnovan. Tehnologija dela je bila dokaj nevarna, popolna zaščita delavca pa ni bila mogoča. Zato je bil stroj nevaren in odškodninska odgovornost lastnika objektivna.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izreku pod točkama 1. in 3. delno spremeni, tako da se delno ugodi pritožbi tožeče stranke in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točkama 1. in 3. spremeni, tako da se glasi: "Toženi stranki - zavarovalnica in J. d.d., Ž. sta nerazdelno dolžni plačati tožnici M. Ž. znesek 10.178.650,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 19.4.1999 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Druga tožena stranka J. d.d., Ž. mora plačati tožnici M. Ž. še znesek 1.421.350,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 19.4.1999 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko J. d.d., Ž. za znesek 9.750.000,00 SIT se zavrne." V ostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne.

Toženi stranki morata nerazdelno povrniti tožnici 50.000,00 SIT pritožbenih stroškov z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 13.7.2000 dalje do plačila.

Revizija tožeče stranke v preostalem delu in revizija toženih strank v celoti se zavrneta.

Toženi stranki morata nerazdelno povrniti tožnici 60.000,00 SIT revizijskih stroškov z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 9.1.2002 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožnici 9.600.000,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške v znesku 344.364,00 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnica dne 30.8.1993 poškodovala pri delu na stroju druge tožene stranke. Ko je nameravala odstraniti vlakna z verige zobčanika, ji je stroj zagrabil najprej desno, nato še levo roko in ji odtrgal oziroma zmečkal na vsaki roki tri srednje prste. Ugotovilo je odgovornost toženih strank v celoti in tožnici prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 9.600.000,00 SIT. Za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ji je določilo odškodnino v znesku 2.000,000,00 SIT, za strah 600.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 2.000.000,00 SIT in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5.000.000,00 SIT, pri čemer je upoštevalo, da tožnica prejema invalidnino v mesečnem znesku 7.660,00 SIT, kar je glede na tožničino starost 47 let ob nesreči ovrednotilo z zneskom 2.000.000,00 SIT. Pri priznani odškodnini je ta znesek že upoštevan.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi zoper odločitev o glavnem zahtevku zavrnilo, ugodilo je le pritožbi tožeče stranke zoper sklep o stroških, ki ga je spremenilo, tako da je priznalo tožnici 1.294.975,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlagajo revizijo vse pravdne stranke. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tako da naloži obema toženima strankama nerazdelno plačilo zneska 10.178.650,00 SIT in drugi toženi stranki še nadaljnjih 11.171.350,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Podrobno navaja opis poškodb, potek zdravljenja, bolečine in vse ostale številne težave, ki jih je prestala tožnica med zdravljenjem. Za pretrpljene in bodoče telesne bolečine zahteva še nadaljnjo odškodnino v znesku 2.000.000,00 SIT. Zavzema se tudi za priznanje vse zahtevane odškodnine za strah, tako da uveljavlja še 800.000,00 SIT iz tega naslova. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti poudarja popolno izgubo delovne sposobnosti, pa tudi sposobnosti za opravljanje domačih del. Predlaga zvišanje odškodnine za 7.000.000,00 SIT. Tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti uveljavlja vso zahtevano odškodnino, torej še 2.000.000,00 SIT in poudarja hude psihične težave, ki jih trpi zaradi prizadetosti iz tega razloga. Pri odmeri odškodnine bi bilo treba upoštevati tudi dolgotrajnost postopka, torej tožničino čakanje na odškodnino. Opozarja na sodbo, opr. št. Cp 87/96 Višjega sodišča v Celju, s katero je bila oškodovancu v podobnem primeru prisojena odškodnina v znesku 23.304.203,00 SIT in se pri tem sklicuje na ustavno pravico enakega varstva pravic. Kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka navaja, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe.

Toženi stranki v skupni reviziji uveljavljata vse revizijske razloge po 370. členu Zakona o pravdnem postopku in predlagata, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in zniža znesek prisojene odškodnine, podrejeno pa, da razveljavi sodbo druge stopnje v celoti, sodbo prve stopnje pa v izpodbijanem delu in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija očita sodbi druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker o vprašanju, ali so bila vrata linije odprta ali zaprta najprej navaja, da je to bistveno vprašanje, nato pa, da na odgovornost tožene stranke to ne vpliva. Navaja, da sodba v obrazložitvi na 5. strani povzema ugotovitve, ne pove pa, ali gre za povzetek izpovedbe tožnice ali pa vsebine drugih dokazov.

Ugotovitev, da je čiščenje stroja spadalo med tožničine delovne naloge, je v nasprotju s trditvami tožene stranke, da je bilo čiščenje stroja z rokami med obratovanjem prepovedano. Sodbi se izmikata dejstvu, da je tožnica poznala nevarnost in da je v stroj segla brez potrebe. Glede tožničine soodgovornosti se sklicuje na izvedensko mnenje mag. S. Drugostopna ugotovitev, da je tožena stranka dopuščala tako delo, nima opore v dokazih. Revizija navaja, da na podlagi predpisov o varstvu pri delu toženi stranki glede zavarovanja stroja ni mogoče ničesar očitati. Stališče, da je bil tožničin gib avtomatiziran in da zato ni bil nedopusten, je v nasprotju s 44. členom Zakona o varstvu pri delu. Sodna praksa v takih primerih vedno ugotavlja sokrivdo delavca. Zato vztraja pri 40-odstotni tožničini soodgovornosti. Revizija osporava tudi višino prisojene odškodnine. Pri tem posebej omenja upoštevanje invalidnine in meni, da je bil glede tega tožbeni zahtevek prekoračen. Posebej osporava tudi drugostopno odločitev o stroških postopka.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP 1977). Revizijsko sklicevanje na določbe novega zakona je revizijsko sodišče štelo kot sklicevanje na ustrezne določbe ZPP 1977. Revizija toženih strank ni utemeljena, revizija tožeče stranke pa je delno utemeljena.

Stroj, na katerem se je ponesrečila tožnica, je bil nevaren. S tem soglašajo vse pravdne stranke, tako je stališče izvedenca mag. S. in taka je izrečna ugotovitev obeh sodb. Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja nevarnost za okolico, odgovarja imetnik stvari, oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, objektivno, torej ne glede na krivdo. Glede na ugotovljeno nevarnost stroja je torej odškodninska odgovornost druge tožene stranke objektivna. Obravnavani stroj za proizvodnjo netkanega tekstila je bil starejše izvedbe in nesodobno zasnovan. Po mnenju izvedenca je bila tehnologija dela dokaj nevarna. Že zaradi tehnoloških zahtev popolna zaščita delavca ni bila mogoča. Stroj je bilo potrebno pogosto čistiti, kar bi bilo varno le ob zaustavitvi, ker čiščenje z izpihavanjem s stisnjenim zrakom pogosto ni bilo učinkovito.

Zaustavljanje stroja pa je povzročalo neenakomerno kopreno, zaradi česar takih izdelkov ne bi bilo mogoče prodajati. Zato je bila praksa čiščenja stroja z rokami med obratovanjem normalna, čeprav je bilo to formalno prepovedano. Vendar je druga tožena stranka v interesu nemotene proizvodnje tako prakso dovoljevala. To je izrečno ugotovljeno v obeh sodbah. To ugotavlja tudi izvedenec, ko obravnava delovni proces in tehnologijo predelave na obravnavanem stroju. Ta ugotovitev pa je za odločitev o odgovornosti druge tožene in tožeče stranke bistvena. Dejstvo je namreč, da tožnica ne bi smela z roko seči v delujoči stroj. To jasno izhaja iz določb 44., 46. in 47. člena tedaj veljavnega Zakona o varstvu pri delu (prečiščeno besedilo Ur. l. SRS, št. 47/86). Vendar je isti zakon zavezoval delodajalca, da uporablja pri delu samo taka delovna sredstva, ki ustrezajo predpisom o varstvu pri delu in zagotavljajo delavcem varno delo (26. člen). Obravnavani stroj tem zahtevam ni ustrezal. Zavarovanje, kakršno je določil inšpektorat za delo, je onemogočalo nemoteno delo na stroju. Zato tožena stranka tega ni upoštevala. Če bi tožnica in drugi delavci dali prednost lastni varnosti pred zahtevami proizvodnje, bi po mnenju izvedenca postala vprašljiva rentabilnost stroja. Praksa čiščenja stroja z roko med obratovanjem je bila izključno v korist tožene stranke. Tožnica ni tako ravnala morda zaradi svoje upešnosti pri delu, ki bi ji prinašala večji zaslužek ali druge koristi, temveč samo zaradi potrebe, da stroj obratuje brez prestankov. Ker je tožena stranka nevarno in nezakonito prakso dopuščala zaradi svojih ekonomskih interesov, je s tem prevzela nase celotno odgovornost za tako delo. V takih okoliščinah tožničino ravnanje ni krivdno in tudi sicer ni takega pomena, da bi na podlagi tretjega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) del odgovornosti za škodo padel nanjo.

Odločitev o izključni odškodninski odgovornosti druge tožene stranke in v zvezi s tem o odgovornosti prve tožene stranke na podlagi zavarovanja odgovornosti (940. člen ZOR) je materialnopravno pravilna. Dejanske ugotovitve o stanju stroja, poteku delovnega procesa, ravnanju tožnice in praksi drugotožene stranke v zvezi s čiščenjem stroja so v obeh sodbah jasne. Temeljijo na izvedenih dokazih. Povzetek vsebine dokazov v obeh sodbah ustreza zapisnikom in drugim listinam. Zatrjevanega nasprotja o tem, ali se nanaša vprašanje, če so bila vrata linije zaprta, na bistveno dejstvo, ni. Sodbo je treba razumeti tako, da so stranke sprva to vprašanje štele za bistveno, sodišče pa je ugotovilo, da ni. Ta ugotovitev je v skladu z mnenjem izvedenca in je pravilna. Tudi če so bila vrata zaprta, jih je tožnica morala odpreti, da bi lahko opravila svojo delovno obveznost čiščenja stroja. Tudi nadaljnji očitek, da v petem odstavku na peti strani drugostopne sodbe ni jasno, katere izpovedbe sodba povzema, ni utemeljen. Na tem mestu namreč sodba ne povzema dokazov, temveč navaja svoje ugotovitve, temelječe na izvedenih dokazih. Prav tako je ugotovitev, da je šlo pri tožnici za refleksen gib, sklepanje sodišča na podlagi izvedenih dokazov. Ta ugotovitev po presoji revizijskega sodišča ne predstavlja odločilnega dejstva.

Odločilno je, da je tožnica tako ravnala v skladu z utečeno prakso, ki jo je tožena stranka dopuščala zaradi svojih ekonomskih interesov, ki jih je postavila pred interese varnosti pri delu. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (v reviziji tožene stranke pomotoma 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP iz leta 1999) v zvezi s tem ni utemeljen.

Stranke neutemeljeno izpodbijajo odločitev o višini odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Podatki o tožničinih poškodbah, poteku zdravljenja, bolečinah, medicinskih posegih, drugih neprijetnostih med zdravljenjem, o strahu in o duševnih posledicah zaradi tožničine prizadetosti zaradi skaženosti so v sodbah natačno in izčrpno navedeni in jih zato ni treba ponavljati. Tožnica je vsekakor prestala hude in dolgotrajne bolečine in številne druge težave med zdravljenjem, kar jo upravičuje do prisojene odškodnine 2.000.000,00 SIT. Takšna odškodnina za telesne bolečine je sorazmerno visoka, vendar je v skladu z ugotovljenim trajanjem in intenzivnostjo bolečin in z ostalimi neugodnostmi, ki jih je tožnica prestala in jih še bo prestajala. Višja odškodnina, za kakršno se zavzema tožnica, pa ne bi bila v skladu z merili po 200. in 203. členom ZOR in prakso sodišč v podobnih primerih.

Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 2.000.000,00 SIT. Tudi ta odškodnina je visoka, posebno če se upošteva, da so prizadete roke, ne pa tudi drugi vidni deli telesa, zlasti obraz. Vendar je odločilna ugotovitev o izredno hudi tožničini prizadetosti. Načelo individualizacije je v tem primeru vplivalo na višino prisojene odškodnine, tako da je tožnica upravičena do višje odškodnine, kot bi jo sodna praksa praviloma priznavala za podobne posledice poškodbe. Tožničina prizadetost pa je izredna. Ugotovljena je z mnenjem izvedenca prim. dr. P. Ker gre za odškodnino za duševno trpljenje, so ugotovitve izvedenca o tožničini prizadetosti, ki je dobila intenzivnost medicinsko ugotovljivega bolezenskega stanja, odločilne. Objektivno stanje poškodovanih rok pa vendarle omejuje odločitev o odškodnini na meje, ko je prisojena odškodnina z upoštevanjem posebnosti obravnavanega primera sorazmerna drugim odškodninam v primerljivih zadevah. Zato je prisojena odškodnina za to škodo materialnopravno pravilna.

Pri odškodnini za strah v znesku 600.000,00 SIT je ustrezno upoštevan primarni strah ob nesreči, pa tudi kasnejši strah za uspeh zdravljenja. Glede na potek dogodkov ob nesreči, po njej in med zdravljenjem ter glede na ugotovitve, kakšen strah je pri tem prestala tožnica, je tudi ta odločitev materialnopravno pravilna.

Delno utemeljena pa je revizija tožeče stranke v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Za to škodo je bila tožnici prisojena odškodnina v znesku 5.000.000,00 SIT, pri čemer je bila upoštevana invalidnina, ki jo prejema tožnica v znesku 7.660,00 SIT mesečno. Invalidnino sta sodbi upoštevali v znesku 2.000.000,00 SIT na podlagi tožničine starosti in višine mesečnega zneska, ki ga prejema. Odločitev o tej odškodnini izpobijajo vse stranke: tožnica kot prenizko, toženi stranki kot previsoko, s tem, da invalidnina ni bila upoštevana v zadostnem obsegu. Delno utemeljeno je samo stališče tožnice. Dejstvo je, da ima tožnica hudo poškodovani obe roki. Njena invalidnost je ocenjena na 59,5 odstotka. Tožnica je v celoti izgubila delovno sposobnost za poklicno delo, v zelo velikem obsegu pa tudi za vsakršno drugo delo in opravila. Duševne bolečine, ki jih trpi zaradi tega, so hude. Zato je po presoji revizijskega sodišča upravičena do odškodnine v znesku 7.000.000,00 SIT, pri čemer je že upoštevano dejstvo, da tožnica prejema invalidnino. Ta se po sprejeti sodni praksi (gl. načelno pravno menje skupne seje vrhovnih sodišč, Poročilo o sodni praksi VS SRS II/85) ne vračunava po seštevku predvidenih zneskov, temveč se upošteva po prosti presoji glede na to, koliko invalidnina vpliva na satisfakcijo kot namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri določitvi odškodnine v znesku 7.000.000,00 SIT za to škodo je revizijsko sodišče upoštevalo, da invalidnina v znesku 7.660,00 SIT mesečno ne vpliva znatno na satiskacijo pri takem obsegu škode, kot je ugotovljen za tožnico. Zato je revizijsko sodišče odločilo, da je tožničin zahtevek za to škodo utemeljen v navedenem znesku. Invalidnino je upoštevalo kot enega od elementov, ki vplivajo na prisojo uveljavljane odškodnine.

Sodišče je pri odločanju vezano na zahtevek stranke, postavljen v določenem znesku, ne pa na mnenje stranke, koliko posamezni elementi vplivajo na končno odločitev. Zato je napačno stališče tožene stranke, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. To ni točno: zahtevek se glasi na 12.000.000,00 SIT. Ker je bilo tožnici prisojeno 5.000.000,00 SIT, zahtevek očitno ni bil prekoračen.

V tej zadevi je postopek tekel od začetka leta 1995 in se končal s pravnomočno sodbo z dne 13.7.2000. Postopek je bil zaradi ugotavljanja odgovornosti strank obsežen. Ni mogoče pritrditi reviziji, da je šlo za neutemeljeno dolgo čakanje na satisfakcijo. Zato tožnici ni bilo mogoče priznati večje odškodnine iz tega razloga.

Tožeča stranka pa se neutemeljeno sklicuje na odškodnino, prisojeno v zadevi, opr. št. Cp 87/96 Višjega sodišča v Celju. V tej zadevi je šlo za odškodnino za povsem drugačne poškodbe od teh, ki jih je utrpela tožnica. Tam je tožnik utrpel prelome stegnenice, podlahtnice, reber, zmečkanino stopal, prelom v stisnitvijo obraznih kosti, dvojni prelom čeljustnice, prelom spodnjega roba očesne votline, prelom zunanje in notranje kosti obeh čeljustnih votlin, večkratni prelom nosne kosti, poškodbe očesa s slepoto, hujši pretres možganov, srednje težko obojestransko izgubo sluha, gnojno vnetje desnega kolena in zlom desnega spodnjega roba orbite. Gre za povsem drugačne poškodbe, zato odškodnin v eni in drugi zadevi ni mogoče primerjati z namenom, da bi se zagotovila enakost sojenja. Odškodnino v obravnavani zadevi je sodišče primerjalo s sodbami v podobnih zadevah in s tem zagotovilo tožnici tako varstvo pravic, kot so ga bili deležni oškodovanci v primerljivih zadevah.

Revizijsko sodišče je delno ugodilo reviziji tožeče stranke. Pri tem je bilo glede obremenitve vsake od toženih strank vezano na tožbeni zahtevek. Zoper obe toženi stranki nerazdelno je bil postavljen zahtevek v znesku 10.178.650,00 SIT. Tožnici je z revizijsko sodbo priznana odškodnina 11.600.000,00 SIT. Od tega sta prej navedeni znesek dolžni toženi stranki plačati nerazdelno, presežek nad 10.178.650,00 SIT, to je 1.421.350,00 SIT pa mora plačati druga tožena stranka sama.

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi 393. člena in prvega odstavka 395. člena ZPP 1977. Izrek o stroških pritožbenega in revizijskega postopka temelji na drugem odstavku 154. člena in drugem odstavku 166. člena ZPP 1977. Pritožbeni in revizijski stroški so tožeči stranki priznani od zneska 2.000.000,00 SIT, kolikor je uspela v teh postopkih na podlagi revizijske odločitve.

Revizije tožene stranke zoper drugostopno odločitev o pravdnih stroških prvostopenjskega postopka ni bilo mogoče upoštevati.

Odločitev o stroških je sklep (peti odstavek 129. člena ZPP 1977). Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerih je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP 1977). Z odločitvijo o stroških v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari, postopek ni pravnomočno končan. Zato revizijsko sodišče ne more presojati odločitve o stroških, če ne spremeni odločitve o glavni stvari. V tej zadevi je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji tožeče stranke in delno spremenilo odločitev o glavni stvari v njeno korist. To pa ne omogoča spremembe odločitve o stroških v korist tožene stranke, ki z revizijo ni uspela.