Jedro

S prevzemom nadomestnega poslovnega prostora je bila osnovna (najemna) pogodba spremenjena, s tem pa je prenehala obveznost tožene stranke, da tožeči stranki še naprej zagotavlja rabo prvotnega poslovnega prostora. Izselitev tožene stranke je bila tako sporazumna. Zgolj dejstvo, da je bila tožena stranka dejanska pobudnica preselitve, t.j. da so na njeni strani nastopile okoliščine, ki so terjale izselitev tožnice iz dotedanjih prostorov, ne pomeni kršitve njenih pogodbenih obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 521,76 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 20.080,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 01. 2005. Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.326,75 EUR.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338.člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet spora je bila poslovna odškodninska odgovornost tožene stranke (239. člen OZ), ki naj bi po zatrjevanju tožeče stranke prekršila svoje obveznosti iz najemne pogodbe, ker je tožečo stranko protipravno in v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji izselila iz najetega poslovnega prostora. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala nobene od potrebnih predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke in zato tožbeni zahtevek zavrnilo.

Z navedenim materialnopravnim zaključkom prvostopnega sodišča se višje sodišče strinja, pritožba pa ga neutemeljeno izpodbija.

Nesporno sta pravdni stranki dne 20. 06. 2002 sklenili najemno pogodbo, s katero je tožeča stranka vzela v najem lokal št. T. v nakupovalnem centru C.. Nesporno je tudi, da se je zaradi načrtovanih gradbenih del - razširitve nakupovalnega centra C - tožeča stranka morala konec leta 2004 iz najetega poslovnega prostora izseliti, pri čemer pa se je preselila v nadomestni prostor v prvem nadstropju, ki ji ga je za opravljanje njene dejavnosti ponudila tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je po oceni listinskih dokazov pravilno zaključilo, da v ravnanju tožene stranke ni zaslediti protipravnosti, oz. da tožena stranka s spremembo predmeta pogodbe ni prekršila svojih pogodbenih obveznosti. Drži, da je pogodbe je treba spoštovati, in jih izpolniti pošteno v vsem, kot se glasijo (239. člen OZ). Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka soglašala s ponujeno spremembo in je nadomestni poslovni prostor svojevoljno sprejela. S prevzemom nadomestnega poslovnega prostora je bila osnovna pogodba spremenjena, s tem pa je prenehala obveznost tožene stranke, da tožeči stranki še naprej zagotavlja rabo prvotnega poslovnega prostora. Izselitev tožene stranke je bila torej sporazumna. Zgolj dejstvo, da je bila tožena stranka dejanska pobudnica preselitve, t.j. da so na njeni strani nastopile okoliščine, ki so terjale izselitev tožnice iz dotedanjih prostorov, ne pomeni kršitve njenih pogodbenih obveznosti.

Tožeča stranka ni dokazala svojih trditev, da je v nadomestni prostor privolila le v izogib nastanka bistveno večje poslovne škode. Nasprotno, listine v spisu, na katere se izrecno sklicuje izpodbijana sodba, v polni meri potrjujejo zaključek prvostopnega sodišča, da je tožena stranka sodelovala tako pri izbiri lokacije nadomestnega poslovnega prostora, kot pri njegovem urejanju in opremljanju. Tožeča stranka je nov prostor po končanih delih prevzela in ga tudi uporabljala, pri čemer ni nikoli uveljavljala nikakršnih stvarnih napak na prostoru, t.j. napak, ki bi ovirale njegovo dogovorjeno ali običajno rabo (592. čl., 596. čl. OZ), kar bi tudi lahko predstavljalo podlago odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Pravilni so nadalje tudi zaključki prvostopnega sodišča o neizkazanih ostalih predpostavkah odškodninske odgovornosti tožene stranke, četudi je bilo njihovo ugotavljanje po sprejemu zaključka, da tožena stranka ni prekršila pogodbenih obveznosti, nepotrebno. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem prič, zlasti v smeri višine škode, saj se dokazi ne izvajajo zato, da bi se dopolnjevale nepopolne ali popravljale napačne navedbe pravdnih strank in z njimi tudi ni mogoče odpravljati neskladij med trditvami in dokazi.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo v višini sestave odgovora po Odvetniški tarifi in takse za odgovor.