Jedro

Ker dedna pravica na dediče preide ipso iure, v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD), je sodišče prve stopnje toženca utemeljeno štelo za etažnega lastnika (torej lastnika posameznega dela stavbe in solastnika njenih skupnih delov), in s tem zavezanca za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe (prvi odstavek 30. člena SZ-1), tudi stroškov, nastalih pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju.

Odločilno je, da dedič s trenutkom prehoda zapuščine nanj (s smrtjo zapustnika) pridobi vsa lastninska upravičenja, zato je zavezanec za plačilo stroškov, ki izvirajo iz podedovanega premoženja, četudi v obdobju nastanka stroškov s premoženjem ni upravljal (imel pa je to možnost – prim. 145. člen ZD). Vtoževane stroške je kot obveznost, nastalo po smrti toženčeve mame, šteti za dolg zapuščine, za katerega odgovarja toženec kot dedič.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (1) zavrglo toženčev predlog za izločitev sodnice (I. točka izreka), (2) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 118211/2017 z dne 11. 12. 2017 ohranilo v veljavi tako, da je toženec dolžan v roku 8 dni tožniku plačati 360,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka), (3) v presežku (za plačilo 118,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) ter (4) tožencu naložilo, da tožniku povrne 48,72 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper I., II. in IV. točko izreka odločbe se v laični pritožbi pritožuje toženec, in sicer iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne, ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Toženec navaja, da je glede na njegovo stalno prebivališče zanj pristojno Okrajno sodišče v Kranju, ne Okrajno sodišče v Škofji Loki. Z obravnavo na Okrajnem sodišču v Škofji Loki so mu nastali nepotrebni znatni stroški, njegove možnosti za uspeh v postopku pa so se posledično zmanjšale. Razlog za izločitev so državotvorna načela o ločenosti treh vej oblasti, ne objektivni ali subjektivni razlogi na strani sodnice. Sodnica Ana Harb je bila izvoljena na mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Škofji Loki. Na Okrajnem sodišču v Kranju nima mandata ljudstva. Sodišče je zagrešilo postopkovno kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni zakonske podlage za dodelitev sodnika za odločanje v pristojnosti drugega sodišča. Predsednik okrožnega sodišča lahko določi letni razpored le znotraj posameznega sodišča, ne pa med okrajnimi sodišči. Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da vztraja pri ugovornih navedbah in predlaganih dokazih. Če bi jih sodišče pred izdajo sodbe vpogledalo, bi ugotovilo, da v odprtih postavkah, prejetih 19. 9. 2016, za september 2016 niso izkazane iste terjatve kot v tožbenem zahtevku. Račun za september, ki je vseboval poračun za ogrevanje za kurilno sezono 2015/2016, je bil negativen, saj je vseboval poravnavo računa za september in prenos plačanega presežka za oktober (-81,29 EUR). Kot je razvidno iz opomina z dne 3. 11.2017, v katerem obračuna za september 2016 ni več, si je tožnik ta znesek brez pravne podlage prisvojil. Obračun za september 2016 je pokojna A. A. prejela po pošti, ker pa se je pošta zaradi toženčevega poteklega pooblastila za dvig pošte vračala, je tožnik obračun kasneje prikril. Dokument je toženec prejel po naroku za glavno obravnavo v tej zadevi. Tudi račun za september 2016 vsebuje obračun za dve osebi namesto za eno.

Toženec je stanovanje prejel v last in posest s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Po smrti A. A. ni bilo znano kdo je dedič, saj je bila na sodišče vložena oporoka pokojne. Toženec je zato sodišče pozval, naj določi skrbnika njenega premoženja. Ker odgovora ni prejel, je štel, da ni dedič. Premoženje pokojne je prepustil sodišču ter v zapuščinskem postopku uveljavljal terjatve do pokojne. Tožnik toži napačno stranko, tožiti bi moral Republiko Slovenijo, ki je imela stanovanje v posesti in lasti po 31. 3. 2016. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik v uvodnem delu pritožbe navaja, da izpodbija tudi sklep o zavrženju predloga za izločitev sodnice, vendar vsebinskih pritožbenih razlogov v tej smeri ne poda (izrecno celo zapiše, da na strani sodnice ni razlogov za njeno izločitev). Posledično je pritožbeno sodišče pravilnost sklepa preizkusilo le v okviru uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). S pritožbeno navedbo, da sodnica, izvoljena na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Škofji Loki, ne bi smela soditi v zadevi, ki sodi v pristojnost Okrajnega sodišča v Kranju, pritožnik smiselno uveljavlja postopkovno kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obravnavana pravdna zadeva je bila na podlagi spremembe letnega razporeda dela sodnikov v delu, ki se nanaša na Okrožno sodišče v Kranju, Okrajno sodišče v Kranju in Okrajno sodišče v Škofji Loki za leto 2021, izdane s strani predsednice Okrožnega sodišča v Kranju (Su 108/2021 z dne 26. 5. 2021), dodeljena v reševanje sodnici Ani Harb z Okrajnega sodišča v Škofji Loki, ki ji je bilo omogočeno, da naroke opravi v stavbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki.2 Takšno izvajanje sodne uprave ima podlago v drugem odstavku 71. člena ZS,3 ki predsedniku okrožnega sodišča omogoča, da določi letni razpored sodnikov okrožnega sodišča in okrajnih sodišč, ki so organizacijske enote okrožnega sodišča (Okrajno sodišče v Škofji Loki je organizacijska enota Okrožnega sodišča v Kranju), ter v tretjem odstavku 36. člena ZS, skladno s katerim lahko sodnik, ki je bil izvoljen oziroma imenovan na okrožno sodišče ali okrajno sodišče, ki je organizacijska enota okrožnega sodišča, sodniško funkcijo opravlja na vseh organizacijskih enotah okrožnega sodišča, če je tako določeno z letnim razporedom sodnikov (sodnica z Okrajnega sodišča v Škofji Loki lahko sodniško funkcijo opravlja tudi na Okrajnem sodišču v Kranju). Pavšalno navržen (nekonkretiziran), in posledično neutemeljen, je pritožbeni očitek, da so tožencu zaradi izvedbe naroka na Okrajnem sodišču v Škofji Loki nastali nepotrebni stroški, njegove možnosti za uspeh v postopku pa so bile zato manjše. Iz zapisnika o opravljeni obravnavi z dne 14. 10. 2021 izhaja, da je toženec v okviru zahtevka za povrnitev stroškov uveljavljal zgolj sodno takso za ugovorni postopek, torej strošek, ki mu je nastal z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi, ne zaradi izvedbe naroka na lokaciji Okrajnega sodišča v Škofji Loki.

6. Obravnavani spor, ki izvira iz izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine, je spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). V takšnem sporu je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v teh sporih niso dopusten pritožbeni razlog.

7. Tožnik zahteva od toženca plačilo neplačanih obveznosti iz naslova stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja v zvezi s stanovanjem v večstanovanjski stavbi na naslovu B. 1 v Kranju, in sicer za obdobje od aprila 2016 do februarja 2017, v skupni višini 478,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2017 dalje. Kot relevantno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, je sodišče prve stopnje ugotovilo: (1) da je bil tožnik v obdobju od aprila 2016 do februarja 2017 upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu B. 1, Kranj, (2) da je toženec postal lastnik stanovanja v tej stavbi na podlagi dedovanja po mami A. A. (umrli ... 11. 2015), (3) da je tožnik neupravičeno štel, da v stanovanju bivata dve osebi, čeprav je vedel, da je stanovanje prazno, (4) da bi moral tožnik stroške, ki se obračunavajo glede na število uporabnikov (stroški po postavkah skupna elektrika, najem zabojnika, smetarina, hladna voda in čiščenje), obračunati za eno, ne dve osebi,4 zato je upravičen do povrnitve nižjih stroškov po navedenih postavkah, (5) da je tožnik obrazložil vse ostale obračunske postavke, vključno z uporabljenim ključem delitve, toženec pa njegovih trditev ni obrazloženo prerekal, (6) da je tožnik zakonske zamudne obresti (do vložitve predloga za izvršbo) napačno obračunal, zato do njih ni upravičen.

Na povzetih dejanskih ugotovitvah temelji materialnopravni zaključek, da je tožbeni zahtevek do višine glavnice 360,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve predloga za izvršbo dalje utemeljen, v presežku pa ni utemeljen.

8. Dejstvo, da je toženec sporno stanovanje prevzel v posest šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju 28. 10. 2016, ni pravno relevantno. Ker dedna pravica na dediče preide ipso iure, v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD5), je sodišče prve stopnje toženca utemeljeno štelo za etažnega lastnika (torej lastnika posameznega dela stavbe in solastnika njenih skupnih delov), in s tem zavezanca za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe (prvi odstavek 30. člena SZ-16), tudi stroškov, nastalih pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Ni odločilno, da je bil v času nastanka dela vtoževanih stroškov toženčev status (zakonitega) dediča zaradi obstoja oporoke (ta ima prednost pred zakonom kot dednim naslovom) še negotov (negotov je bil do trenutka, ko je sprejel dediščino7, oziroma ko je bil s sklepom o dedovanju ugotovljen kot dedič). Odločilno je, da dedič s trenutkom prehoda zapuščine nanj (s smrtjo zapustnika) pridobi vsa lastninska upravičenja, zato je zavezanec za plačilo stroškov, ki izvirajo iz podedovanega premoženja, četudi v obdobju nastanka stroškov s premoženjem ni upravljal (imel pa je to možnost– prim. 145. člen ZD). Vtoževane stroške je kot obveznost, nastalo po smrti toženčeve mame, šteti za dolg zapuščine, za katerega odgovarja toženec kot dedič.8 Neutemeljena je pritožbena navedba o zgrešeni pasivni legitimaciji (tožena bi morala biti Republika Slovenija), saj v obdobju do pravnomočnosti sklepa o dedovanju ne gre za položaj zapuščine brez dedičev v smislu 9. člena ZD.

9. Pritožbene očitke glede računa za september 2016 oziroma poračun za stroške ogrevanja v kurilni sezoni 2015 – 2016 je (po dobrohotnem tolmačenju) mogoče razumeti kot uveljavljanje postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec je že v ugovornem postopku zatrjeval nejasnosti v zvezi z računom za september 2016 oziroma poračunom stroškov ogrevanja v višini 174,75 EUR (tožniku je očital, da ga je za ta znesek poskušal oškodovati), do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Račun za september 2016 ni zajet v obračunu stroškov (glej prilogo A7), ker je tožnik presežek plačanih stroškov ogrevanja (174,75 EUR) upošteval pri obveznostih za september 2016 (račun za september 2016 je bil poravnan iz teh sredstev). Preostanek preplačila (81,29 EUR) je nato tožnik pobotal s stroški za april 2016 (93,65 EUR), zato je na račun aprilskih stroškov od toženca zahteval le razliko - 12,36 EUR (glej priloge A7 - A9). Navedeno tudi pojasnjuje, zakaj terjatev iz izpisa odprtih postavk z dne 19. 9. 2016 (priloga B11) ni identična vtoževani terjatvi. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da si je tožnik znesek preplačila prisvojil. Ker stroški po računu za september 2016 niso bili del obračunanih stroškov in ker je toženec račun predložil šele po koncu postopka pred sodiščem prve stopnje (kot prilogo elektronskemu sporočilu z dne 15. 10. 2021, ter ponovno ob vložitvi pritožbe; priloga B26/B28), sodišče prve stopnje ne v trditvenem ne v dokaznem gradivu ni imelo podlage za ugotovitev o napačni stroškovni odmeri (zaradi upoštevanja dveh uporabnikov stanovanja namesto enega), oziroma podlage za njihovo znižanje. Pritožbena trditev, da je tožnik zaradi vrnjene pošte prikril dokumentacijo (račun za september 2016), ne presega ravni pavšalnosti, zato pritožbeno sodišče šteje, da gre za prepozno predložen (in zato neupošteven) dokaz (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, tožnik pa stroškov v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo ni priglasil. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), zato je stroškovni del izreka odpadel. 1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Kar je pritožbeno sodišče pritožniku pojasnilo že v sklepu I Cp 813/2022 z dne 16. 6. 2022, s katerim je odločalo o njegovi pritožbi zoper sklep o predlogu za oprostitev oziroma odlog plačila sodne takse. 3 Zakon o sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/1994, s spremembami in dopolnitvami. 4 Po prvem odstavku 27. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (Ur. l. RS, št. 60/2009, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Pravilnik) se glede na število uporabnikov posamezne enote delijo stroški: - porabe vode in kanalščina, če ni individualnih merilnih naprav, - skupne porabe elektrike (dvigala, razsvetljava skupnih prostorov ipd.), - odvoza odpadkov, najema zabojnikov za odpadke ter drugi komunalni stroški, - čiščenja skupnih prostorov in - stroški čiščenja kanalizacije ter odmašitve kanalizacijskih cevi in praznjenja septičnih jam. Če je posamezna enota prazna ali se uporablja občasno, manj kot 15 dni v mesecu, se šteje da jo uporablja en uporabnik (drugi odstavek 28. člena Pravilnika). 5 Zakon o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/1976, s spremembami in dopolnitvami. 6 Stanovanjski zakon, Ur. l. RS, št. 69/2003, s spremembami in dopolnitvami. 7 Iz sklepa o dedovanju izhaja, da je toženec na naroku 22. 8. 2016 sprejel dediščino po oporoki. 8 Pravila, ki veljajo za odgovornost dedičev za dolgove zapustnika (142. člen ZD), veljajo tudi za odgovornost dedičev za dolgove zapuščine. Glej K. Zupančič, Dedno pravo, druga spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, 1991, str. 177.